Jedro

Terjatev iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu se šteje za občasno dajatev, kar pomeni, da zastaralni rok na podlagi 347. člena OZ znaša tri leta.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (2. odstavek izreka) spremeni tako, da se znesek 447,00 EUR nadomesti z zneskom 798,00 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 21,84 EUR, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2009 in št. ... z dne 1. 4. 2009. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, na račun Delovnega sodišča v Mariboru.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v 191. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) določeno, da kadar kdo kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati plačano nazaj. Sodna praksa je pri uporabi navedenega zakonskega določila enotna. Tako na primer iz sodbe III Ips 84/2007 izhaja, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Tožena stranka je dajatve izplačevala po pomoti in ne vedoma in hote (pri toženi stranki ni bilo „volje“ izplačevati nadomestilo, bila je v zmoti) in v prikrajšanje ni privolila. Ravnanje tožene stranke tako ni mogoče subsumirati pod določbo 191. člena OZ, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Za zastaranje verzijske terjatve pa velja splošni, to je petletni zastaralni rok. Verzijska terjatev namreč, ne glede na to, da v obravnavanem primeru izvira iz nadomestila, ne predstavlja niti občasne terjatve, niti pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve. Tako je v podobni zadevi odločilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 554/2002. Zoper stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje je pritožbo vložil tudi tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede na popolni uspeh v socialnem sporu odmerilo stroške postopka, upoštevajoč določbo 2. odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Navedena določba se uporablja takrat, ko vrednosti v socialnem sporu ni mogoče oceniti po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe. V takem primeru se vrednost spora oceni na 3.500,00 EUR. Sodišče se je pri tem sklicevalo na okoliščino, da gre za izpodbijanje odločb, ne pa na neposredni denarni zahtevek. Po stališču tožnika je predmet tožbe denarna obveznost, ki je v upravni odločbi izrecno navedena. Sodišče bi tako moralo pri odmeri stroškov uporabiti 3. odstavek 25. člena navedenega zakona. Vložitev tožbe namreč ne pomeni samo „izpodbijanje odločbe“, ampak tudi nasprotovanje plačilu točno določene denarne obveznosti. Dobljena oziroma izgubljena tožba ima neposredno finančno posledico, katere višino je tudi možno izračunati. Tožba tožnika se nanaša na upravno odločbo (upravni akt) v zvezi z denarno dajatvijo (določeno s to odločbo), zato je vrednost predmetnega spora določena po višini dajatve, torej v višini 39.693,15 EUR. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da toženi stranki v plačilo naloži vse na prvi stopnji priglašene stroške, torej tudi nadaljnjih 1.344,00 EUR ter povrne vse stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila.

Tožnik podaja tudi odgovor na pritožbo tožene stranke. V njem navaja, da so pritožbena novota trditve, da je tožena stranka tožniku plačevala nadomestilo po pomoti in da v prikrajšanje ni privolila. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tovrstnih trditev ni postavila in se nanje ni sklicevala. Trditev postavlja šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Izdana revizijska sodba ne daje odgovora na vprašanje glede statusa tožnika kot zavarovanca po 1. 4. 1998. To pomeni, da ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik imel status zavarovanca po 12. členu ZPIZ tudi po 1. 4. 1998. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika.

K pritožbi tožene stranke Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 4. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005 bilo ugotovljeno, da je bilo nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo delo v obdobju od 2. 4. 1998 do 31. 1. 2009 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 39.693,15 EUR. Tožniku je tožena stranka naložila, da navedeni znesek nakaže na račun tožene stranke v roku 36 mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 275. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj Obligacijskega zakonika). Zavod, torej tožena stranka izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Tožena stranka je z odločbo odločila o povrnitvi preplačila, ki naj bi nastalo zaradi neupravičenega izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je glede zastaranja tovrstnih terjatev že v več zadevah zavzelo stališče, kot na primer tudi v zadevi Psp 608/2008 z dne 18. 3. 2009, da je glede vprašanja zastaranja potrebno uporabiti določbe OZ. V 1. odstavku 347. člena OZ, ki se nanaša na občasne terjatve, je določeno, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Po stališču pritožbenega sodišča tudi nadomestilo plače, ki se izplačuje v določenih krajših časovnih presledkih, zastara v treh letih. Glede omenjenega je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS in sicer v zadevi VIII Ips 206/2009 z dne 25. 1. 2011, ki jo v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja tudi sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče poudarja, da vprašanje zastaranje terjatve iz naslova preplačila nadomestila plače ni mogoče vezati zgolj na določbe ZPIZ-1, pač pa je navedeno vprašanje treba presojati po določbah OZ. Terjatev iz naslova nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom (v sporni zadevi nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu) šteje za občasno dajatev, kar pomeni, da zastaralni rok na podlagi 347. člena OZ znaša tri leta.

Sodišče prve stopnje je torej glede omenjenega pravilno uporabilo materialno pravo, kar pomeni, da so zastarale terjatve, ki so bile na dan 3. 4. 2009, ko je bila tožniku vročena odločba z dne 1. 4. 2009 starejše od treh let. Glede terjatev, ki niso zastarale, pa je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo 191. člen OZ, kjer je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Navedena določba se lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja in se ne more uporabiti, kadar tega ne ve (kadar je glede obstoja dolga v zmoti). Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 180/2010 z dne 23. 6. 2010 poudarilo, da se določba 191. člena OZ nanaša le na kondikcijske, ne pa tudi na verzijske zahtevke. V skladu s 191. členom OZ prikrajšanec ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti. V tem primeru izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen v primeru, da si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil sili. Gre za plačilo, ki je bilo opravljeno z darilnim namenom, plačilo tujega dolga in podobno. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi III Ips 84/2007 poudarilo, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Vendar pa omenjeno za odločitev v zadevi ni bistveno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že iz razloga, ker tožena stranka ni izkazala, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere so bili sporni zneski izplačani tožniku oziroma, da so bili sporni zneski tožniku izplačani brez pravne podlage. Iz že citirane določbe 1. odstavka 275. člena ZPIZ-1 namreč izrecno izhaja, da mora znesek vrniti oseba, ki ji je bil znesek izplačan na račun zavoda, vendar pa do njega ni imela pravice. Tožena stranka se glede vprašanja, ali je imel tožnik pravico do nadomestila, sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005. Po pregledu omenjene sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v času od 18. 12. 1994 do 1. 4. 1998. Vrhovno sodišče torej ni odločalo o pravici do nadomestila za čas po 1. 4. 1998 niti iz izreka ne izhaja, da bi bila odločba, s katero je bila tožniku omenjena pravica priznana (odločba št. ... z dne 22. 10. 1992) odpravljena. Ker ni odpadla pravna podlaga, na podlagi katere so bili tožniku izplačani sporni zneski nadomestila, tudi preplačilo ni nastalo. V tem primeru je torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je odpravilo prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 1. 4. 2009 ter drugostopenjsko odločbo z dne 20. 5. 2009, pravilna in zakonita.

K pritožbi tožnika: Delno pa je utemeljena pritožba tožnika glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pri določitvi vrednosti predmeta izhajalo iz določbe 2. odstavka 25. člena ZOdvT, kjer je določeno, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 1. odstavku 25. člena, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v sporni zadevi izdana upravna odločba in da iz te upravne odločbe tudi izhaja višina dajatve. To pa pomeni, da je pri določitvi vrednosti predmeta potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 25. člena ZOdvT, kjer je določeno, da če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, se vrednost predmeta določi po višini dajatve. V konkretni zadevi je torej vrednost predmeta 39.693,15 EUR in glede na omenjeno vrednost je potrebno tudi odmeriti stroške postopka. Ker je tožnika zastopal pooblaščenec na podlagi odločbe BPP št. 250/2009 z dne 17. 7. 2009, je pri določitvi nagrade potrebno uporabiti tudi 32. člen v zvezi s 36. členom ZOdvT, kjer so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačuje iz državnega proračuna, torej tudi odvetnikom, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da znaša nagrada za postopek 335,40 EUR, nagrada za narok 309,06 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 798,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in stroškovni sklep (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je znesek „447,00 EUR“ nadomestilo z zneskom „798,00 EUR“. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo.

Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče upoštevaje 1. odstavek 165. člena ZPP ter 1. odstavek 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je priznalo 50,00 EUR po tar. št. 3220, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV. Upoštevaje 26 % uspeh s pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 21,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo nosi sam, saj navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.