Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka svojega pobotnega ugovora in zatrjevanih koristnih stroškov ni opredelila, zato teh ugovorov ni bilo mogoče obravnavati. Sodišče lahko odloča samo o opredeljenem pobotnem ugovoru, ki je izražen v določenem denarnem znesku.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnicama znesek 1.214.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1993 dalje ter jima povrniti 75.296,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da imata tožnici pravico uporabe nezazidane stavbne pracele št. 2361 k.o. in da tožena stranka uporablja 300 m2 te parcele. Nadalje je ugotovilo, da ima parcela št. 2362 k.o. lastno funkcionalno zemljišče za potrebe stanovalcev hiše . Kot primerno je štelo najemnino v znesku tolarske vrednosti 1 DEM za m2 in je v tej višini prisodilo tožnicama odškodnino za uporabo parcele. Tožena stranka pobotnega ugovora ni opredelila, zato o njem ni bilo mogoče odločiti.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno stališče, da mora tožena stranka tožnicama plačati odmeno za uporabo parcele. Potrdilo je tudi ugotovitev, da sporno površino uporablja tožena stranka, poleg nje pa z njenim privoljenjem samo še stanovalec hiše R. Soglašalo je tudi s prvostopnim stališčem v zvezi z neopredeljenim pobotnim ugovorom tožene stranke.
Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbama očita, da nista rešili vprašanja funkcionalnega zemljišča, ki pripada toženi stranki kot etažnemu lastniku. Nadalje nista rešili vprašanja koristnih stroškov, zaradi katerih se uporabnina zmanjša. Osporava ugotovitev, da parkirnega prostora niso uporabljali tudi drugi stanovalci. Zato ni mogoče celotnega plačila naložiti toženi stranki. Pobotni ugovor bi bilo treba razčistiti. Korist od uporabe javnih zemljišč bi mogla imeti le občina, zato je vprašljiva aktivna legitimacija tožnic. Izpodbija tudi izrek o stroških. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi oziroma spremeni sodbo druge stopnje in samo odloči. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).
Revizija ni utemeljena.
V postopku je bilo izrečno ugotovljeno, da predstavlja funkcionalno zemljišče za potrebe stanovalcev hiše S. 1 parcela št. 2362 k.o. (str. 5 sodbe prve stopnje, 1. odstavek). Zato ni utemeljena trditev tožene stranke, da sporno zemljišče uporablja kot funkcionalno zemljišče kot etažni lastnik stanovanj v hiši. Sporno zemljišče uporablja za potrebe svoje poslovne dejavnosti in ne kot funkcionalno zemljišče za stanovanja v navedeni hiši. Tožena stranka svojega pobotnega ugovora in zatrjevanih koristnih stroškov ni opredelila, zato teh ugovorov ni bilo mogoče obravnavati. Sodišče lahko odloča samo o opredeljenem pobotnem ugovoru, ki je izražen v določenem denarnem znesku. Tožena stranka svojih ugovorov ni postavila na tak način, zato neutemeljeno očita sodišču, da o njih ni odločalo.
Aktivna legitimacija tožnic je ugotovljena in izčrpno obrazložena. Tožnici sta sporno zemljišče pridobili od občine in ga imata pravico uporabljati. Ker pa ga uporablja tožena stranka, jima mora plačati ustrezno odmeno.
Revizijske navedbe, da sporno zemljišče uporabljajo tudi drugi, ne samo tožena stranka, pa se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in jih zato revizijsko sodišče ne more preizkusiti (3. odstavek 385. člena ZPP).
Odločitev o pravdnih stroških je akcesorne narave. O stroških odloča revizijsko sodišče samo v zvezi z odločanjem o glavni stvari. Zato revizijske navedbe, ki se nanaša na odločitev o stroških, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.
Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).