Jedro

Trasant kot menični dolžnik ter avalist kot porok lahko ugovarjata imetniku menice - remitentu, da je izdano bianco menico izpolnil v nasprotju s pooblastilom.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke: Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 1.502.634,20 SIT s 6%-nimi obrestmi od 26.5.1995 do plačila, v 15 dneh z a v r n e . Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti 63.031,00 SIT pravdnih stroškov v 15 ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da tožeči stranki narazdelno plačata 1.502.634,20 SIT s 6%-nimi obrestmi od 26.5.1995 do plačila, v 15. dneh in ji povrneta tudi 234.403,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-tih dneh, pod izvršbo. Toženi stranki sta se zoper to sodbo pritožili. Prvi toženec v pritožbi opozarja na svojo izpovedbo v postopku, ko je pojasnil, da je bil prepričan, da je bila menica izdana kot garancija za bistveno manjši znesek od zahtevanega, in sicer 100.000,00 SIT. Ob vrnitvi tega zneska je bil prepričan, da je bila menica bodisi vrnjena računovodstvu bodisi uničena. Ni vedel, da se še uporablja kot garancija za druge najete kredite. Bil je vodja proizvodnje in ni spremljal poteka finančno - računovodskih poslov, v nasprotnem primeru bi vedel za pomen menice oz. njen obstoj v prometu. Prosi sodišče za bolj ugodno rešitev. Drugi toženec v pritožbi opozarja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovoljeno, materialno pravo je zmotno uporabljeno. Zato predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži, da drugotoženi stranki povrne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je kljub v nasprotju z izdanim meničnim pooblastilom izpolnjeno menico neutemeljeno zavrnilo ugovore drugotožene stranke in tožbenemu zahtevku ugodilo, odločitve tudi ni pravilno obrazložilo in utemeljilo. V pooblastilnem sporazumu - menični izjavi dospelost menice ni določena, kot bi to moralo biti skladno s čl. 32/1 Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Iz pooblastila tudi izhaja, da gre za trasirano menico, zanjo pa velja zakonska domneva (čl. 2/2 ZM), da se v primeru, če dospelost ni določena, šteje menica kot menica na vpogled. Tako menico je potrebno predložiti v plačilo v letu dni od izdaje, menica je bila izdana in avalirana 20.12.1994, rok dospelosti je 21.12.1994, ker je imetnik menice zapisal dospelost kot 25.5.1995, tako menico zadane sankcija ničnosti (čl. 32/2 ZM). Tožnik je v nasprotju z meničnim sporazumom vpisal menični znesek. Pogodbe, na katere se sklicuje glede danih posojil, so sklenjene v februarju 1994, menični sporazum pa je bil sklenjen v decembru 1993, torej vsaj dva meseca prej, v njem pa je zapisano, da avalist jamči z vsem svojim premoženjem za poravnavo dolga iz omenjene pogodbe. Zaključek je jasen, pooblastilni sporazum se nanaša na eno pogodbo, ki je obstajala v času izdaje pooblastila. Ker je šlo za bianco menico, ki bi morala biti izpolnjena skladno z meničnim sporazumom, je drugi toženec prepričan, da lahko ugovarja, da vpisani menični znesek ni utemeljen z izdanim meničnim pooblastilom. Gre za formalni ugovor zaradi formalne pomanjkljivosti menice, opozarja na načelo menične inkorporacije, katerega bistvo je, da so menične izjave in menice celota, kar je toliko bolj potrebno upoštevati pri bianco menici, katere izpolnitev temelji na pooblastilu in zaupanju. Tožnik menice ni predložil plačilu glavnemu meničnemu zavezancu do zapadlosti 21.12.1994, v zakonskem roku je ni protestiral, tudi o nastalem stanju avalista ni obvestil. Sodišče je spregledalo določbe 6. odst. 43. in 45. čl. Zakona o menici. Tožnik bi kljub temu, da je šlo za odredbo "brez potesta", moral menico predložiti v predpisanem roku pravemu meničnemu zavezancu. Zato tudi ni moč slediti tožbenemu zahtevku, ko se uveljavlja regres zaradi neplačila. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi, da je predložena menica nična zaradi formalnih pomanjkljivosti, saj nima vseh bistvenih meničnih sestavin, to je drugotoženec v postopku navajal in predlagal ustrezne dokaze. Tožnik tudi ni upravičen do uveljavljanja zamudnih obresti iz temeljnega razmerja, povečanih za 50 % proti drugemu tožencu, ob zapadlosti svoje terjatve bi namreč bil dolžan uveljaviti z regresirano menico zatrjevane pravice. Sodišče se tudi ni izreklo o priglašenih stroških drugotoženega. Priglaša pritožbene stroške in prilaga mnenje inštituta za gospodarsko pravo. Pritožbi sta utemeljeni. Tožeči stranki je bila izdana bianco menica kot remitentu. Ker taka menica nima vseh bistvenih sestavin, do polne izpolnitve le-teh ni moč govoriti, da gre za polnoveljavno menico. Z izpolnitvijo, ko so vanjo vnešene vse bistvene menične sestavine, pa postane polnoveljavna menica in zavezuje vse njene podpisnike. Ob izdaji bianco menice pa je prvi toženec kot trasant s pooblastilom - menično izjavo tudi opredelil pravice remitenta do izpolnitve, ta sporazum je podpisal tudi drugi toženec kot avalist. Ne glede na zavezo iz pooblastila družbe D. kot akceptanta, pa iz menice ne izhaja (kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje), da bi šlo za akceptirano menico, saj zgolj podpis na licu menice, če ne gre za podpis trasata ali trasanta, velja za aval, Iz menice pa ne izhaja, da gre pri omenjeni družbi za trasata oz. akcept (24. in 30. čl. Zakona o menici - ZM). Sodišče prve stopnje je (ne glede na delno zmotno materialno presojo) pravilno ugotovilo, da gre pri tej (sicer lastni avalirani) menici pri prvotoženi stranki za trasanta, ki je torej menični dolžnik, pri drugotoženi stranki pa za avalista (meničnega poroka). Trasant kot menični dolžnik lahko ugovarja, da je izpolnitev menice v nasprotju z izdanim meničnim pooblastilom, s katerim se je opredelila pravica upnika do izpolnitve manjkajočih meničnih sestavin. Tak ugovor ima tudi avalist, ki odgovarja enako kot tisti, za katerega je porok (31. čl. ZM). To, da menica ni izpolnjena skladno z danim pooblastilom, je dokazno breme meničnih dolžnikov. 16. čl. ZM sicer določa, da proti imetniku ni dovoljen ugovor kršitve sporazuma, razen če je menico pridobil nepošteno oz. če je ob pridobitvi ravnal z veliko malomarnostjo. Ker je imetnik menice v konkretnem primeru remitent, menična dolžnika lahko ugovarjata nepošteno izpolnitev, torej, da je pooblastilo izpolnil v nasprotju z navodili, ki sta mu jih dala v menični izjavi. V le tej sta sicer zapisala, da se ugovorom zoper "tako" izpolnjeno menico odpovedujeta, kar seveda ne pomeni, da jima ne gre ugovor zoper izpolnitev, ki ni v skladu z dogovorom. Tako je torej dopusten v tej pravdi postavljen ugovor tožencev, da je pooblastilo dano le za izpolnitev bianco menice, ki je bila dana za zavarovanje posojila po pogodbi iz decembra 1993, ne pa v zavarovanje posojil, ki so izvirala iz drugih, v letu 1994 sklenjenih pogodb. Sodišče prve stopnje je glede tega zanesljivo ugotovilo, da se menična izjava - pooblastilo ne nanaša na terjatve iz kreditnih pogodb, na katere se sklicuje tožeča stranka in na podlagi katerih je, ker posojilo ni bilo vrnjeno, izpolnila menico in zahtevala plačilo meničnega dolga. Vendar pa je materialno zmotno štelo, da gre pri teh ugovorih za nedopustne subjektivne ugovore, ki se nanašajo na temeljno razmerje med upnikom in dolžnikom (tožeča stranka in družba D.), zato je pritožbeni očitek drugotožene stranke, da je materialno pravo prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, utemeljen. Če sta toženi stranki dokazali, da je tožeča stranka pooblastilo presegla, saj z glavno in regresno menično terjatvijo zoper njiju uveljavlja plačilo zneska, za katerega se z menično izjavo - pooblastilom toženi stranki nista zavezali, bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka - remitent, ki je bila pooblaščena za izpolnitev, ni imela namreč nobene pravice, da dano pooblastilo preseže. Tako pooblastilo je sicer enostranska zaveza, dana s strani meničnih (bodočih) dolžnikov, toda pooblaščenec pravice za preseganje pooblastila nima in v primeru takega preseganja pravnega varstva ne more biti deležen. Pritožbeno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je zato pritožbama tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (4. tč. 358. člena ZPP). Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165 čl. ZPP. Ker sta toženi stranki v pravdi uspeli, je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki (prvotožena stranka povrnitve pravdnih stroškov ni zahtevala) povrniti njene izkazane in za pravdo potrebne stroške (154. in 155. člen ZPP) in sicer 7.513,00 SIT takse za odgovor na tožbo, 40.980,00 SIT takse za pritožbo ter 14.538,00 SIT potnih stroškov, skupno 63.031,00 SIT.