Jedro

Ker mora upnik za izdajo začasne odredbe izkazati tako verjetnost terjatve kot tudi subjektivno nevarnost, torej oba elementa, že odsotnost enega od elementov zadostuje za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Sodišču prve stopnje se z verjetnostjo obstoja vtoževane terjatve v izpodbijanem sklepu zato ni bilo potrebno ukvarjati, saj je ugotovilo, da subjektivna nevarnost ne obstoji.

Pasivnost toženca v preteklih petnajstih letih, ko tožniku ni povedal, da nepremičnine oddaja v najem, in ker v letu 2015, ko je skrbništvo prenehalo, tožniku ni izstavil računa in prepustil vsega, kar je pridobil v zvezi s poslom, ne predstavlja aktivnega ravnanja v smeri onemogočenja uveljavitve njegove terjatve. Pritožnik v zvezi z utemeljitvijo nevarnosti navaja le okoliščine, ki kažejo na utemeljenost njegovega zahtevka, ne pa tistih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi z namenom izogniti se plačilu (toženec) razpolagal s svojim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID številkami 0001, 0002, 0003 in 0004 ter bi se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovala v zemljiški knjigi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi ter tožencu naloži povrnitev vseh potrebnih stroškov. Meni, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na verjetnost, da terjatev obstoji, ali da bo terjatev upniku zoper dolžnika nastala, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Po prepričanju pritožnika obstaja tudi velika nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve, zaradi katere teče predmetni pravdni postopek, onemogočena oziroma najmanj otežena, oziroma je verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Sklicuje se na identično zadevo, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 841/2016 in v kateri je tožnik zaradi škodnih dejanj toženca kot skrbnika za poseben primer v postopku denacionalizacije po pokojni upravičenki A. A., vložil tožbo zaradi plačila zneska 291.983,70 EUR, in v katerem je sodišče prve stopnje njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 2893/2016 z dne 16. 11. 2016. Potrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal delovanje toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Kot skrbnik denacionaliziranega premoženja bi toženec moral poskrbeti za izplačilo eventualnih dedičev po pokojni A. A., vendar tako ni ravnal, prav tako pa je tudi potrdilo, da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju2), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (tako imenovana subjektivna nevarnost). Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, nevarnosti ni dolžan dokazovati. Dokazno breme je na tožeči stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.

6. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo, ker je štelo, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Ker mora upnik za izdajo začasne odredbe izkazati tako verjetnost terjatve kot tudi subjektivno nevarnost, torej oba elementa, že odsotnost enega od elementov zadostuje za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Sodišču prve stopnje se z verjetnostjo obstoja vtoževane terjatve v izpodbijanem sklepu zato ni bilo potrebno ukvarjati, saj je ugotovilo, da subjektivna nevarnost ne obstoji, zato je neutemeljen očitek pritožbe, da odločba, ker prvo sodišče ni ugotavljalo verjetnosti terjatve, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pasivnost toženca v preteklih petnajstih letih, ko tožniku ni povedal, da nepremičnine oddaja v najem, in ker v letu 2015, ko je skrbništvo prenehalo, tožniku ni izstavil računa in prepustil vsega, kar je pridobil v zvezi s poslom, ne predstavlja aktivnega ravnanja v smeri onemogočenja uveljavitve njegove terjatve. Pritožnik v zvezi z utemeljitvijo nevarnosti torej navaja le okoliščine, ki kažejo na utemeljenost njegovega zahtevka, ne pa tistih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi z namenom izogniti se plačilu razpolagal s svojim premoženjem. Ni nepomembna tudi okoliščina, da je tožnik tožbo vložil dne 7. 9. 2016, ter da toženec več kot dve leti pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, ni poskušal razpolagati s svojim premoženjem, kar bi kazalo na to, da bi tožnik lahko bil onemogočen pri poplačilu vtoževane terjatve.

8. Srž pritožbe je tožnikovo sklicevanje na po njegovem zatrjevanju identično zadevo z opr. št. II P 841/2016 z dne 12. 5. 2016 v zvezi s sklepom višjega sodišča II Cp 2893/2016 z dne 16. 11. 2016. Sodna praksa ni obvezni formalni vir, saj je po določbi 3. člena Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Pritožniku je pojasniti, da je odločitev v vsakem posameznem primeru rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki zatrjujeta, zato pritožnik s sklicevanjem na po njegovih besedah identično zadevo ne more doseči drugačne odločitve.

9. Ker sta v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID številko 0002 vpisani obe pravdni stranki kot skupna lastnika, nevarnost razpolaganja z nepremičnino ne more obstajati, saj toženec brez soglasja tožnika z njo zaradi zakonskih omejitev ne more razpolagati.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za izpolnitev pravnega standarda neznatne škode ne zadostuje navajanje, da bo toženec nepremičnino lahko še naprej oddajal v tržni najem, saj pomeni obremenitev nepremičnine in prepoved razpolaganja z njo, hud poseg v lastninsko pravico, ki je ena od ustavnopravno varovanih pravic (33. člen Ustave RS).

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da z v pritožbi podanimi navedbami pritožnik izpodbijane odločitve ni omajal in pritožbenemu sodišču ni ponudil podlage za drugačno odločitev, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZIZ.