Jedro

Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zoper tožnika uvedla davčno izvršbo obveznosti po izvršilnih naslovih, navedenih v izreku sklepa. Ti skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe na dan 15. 10. 2014 znašajo 21.494,94 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računih pri A. d.d. in B. d.d. 2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-1252/2014-2 z dne 30. 12. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Pritožbeni organ v postopku tudi ni našel očitane kršitve določb 25. člena Ustave RS.

3. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Na tej podlagi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP. Tožnik konkretnih ugovorov, ki se nanašajo na sklep o izvršbi, nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določbe 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

8. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo pa sodišče pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi niti ni presojalo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.