Jedro

V tej zadevi je treba uporabiti materialnopravne določbe in procesnopravne določbe ZVPSBNO. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti okoliščina, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila pred 1. 1. 2007. ZVPSBNO v prehodni določbi 28. člena določa le, da se začne uporabljati s 1. 1. 2007. Ob odsotnosti drugih prehodnih določb ZVPSBNO tako ne izključuje uporabe svojih procesnih določb niti v pravdnih postopkih, ki so bili začeti pred 1. 1. 2007, če stranke v njih uveljavljalo odškodninske zahtevke z materialnopravnim temeljem v njegovih določbah.

To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo, vloženo 27. 3. 2006, od toženke zahtevala plačilo 4.172,93 EUR odškodnine zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic v sodnem postopku in 4.172,93 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. V vlogi z dne 18. 3. 2009 je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prekomernega trajanja postopka povišala na 5.000,00 EUR.

2. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.172,93 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. V zvezi z zavrnitvijo tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sta sodišči zaključili, da bo obseg tožničine škode znan šele, ko bo kršitev te pravice prenehala oziroma ko bo postopek pravnomočno zaključen in da za prisojo odškodnine za še vodeni pravdni postopek ni pravne podlage.

5. S sklepom II DoR 137/2010 z dne 30. 9. 2010 je Vrhovno sodišče v tej zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je mogoče zahtevati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred pravnomočnim zaključkom zadeve, v kateri naj bi sodišče nepotrebno odlašalo z odločanjem.

6. Proti tistem delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, in proti odločitvi o pravdnih stroških je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v njej povzema določbe 1., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter četrtega odstavka 15. člena in 23. člena Ustave RS. Poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02 z dne 6. 10. 2005 presodilo, da upravni spor ni predstavljal učinkovitega pravnega varstva v primerih kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišči pa nista pojasnili, na kakšen način je posameznik pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pred domačimi organi lahko učinkovito uveljavil pravno varstvo v primeru kršitve pravice do sodnega varstva. Z vsebino in obstojem kriterijev za presojo razumnosti trajanja postopka se sodišči nista ukvarjali, temveč sta povsem nerazumno in brez tehtnih argumentov svojo odločitev oprli na stališče, da je obseg škode mogoče oceniti šele po pravnomočno zaključenem postopku. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča v drugi zadevi in na nekatere odločitve ESČP, v katerih je prisodilo odškodnino, čeprav sodni postopek še ni bil končan. Trdi, da sodišči z nasprotnim stališčem kršita njene pravice iz 22. člena in 26. člena Ustave RS v zvezi s 165. členom Obligacijskega zakonika ter 6. in 13. člena EKČP. Poudarja, da je do zaključka glavne obravnave v tej zadevi prekomerni pravdni postopek trajal pet let in več kot devet mesecev, do vložitve obravnavane revizije pa že več kot sedem let. Pospešitvena pravna sredstva po ZVPSBNO ne morejo predstavljati učinkovitega pravnega sredstva in odpraviti posledic kršitve pravice, ko je škoda nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Zato ta pravna sredstva ne morejo biti predpostavka za uveljavitev odškodninskega zahtevka v konkretnem primeru. Povzema odločbi Ustavnega sodišča U-I-65/05 z dne 29. 9. 2005 in U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010. Opozarja da, ZVPSBNO ne ureja položaja oškodovancev, pri katerih je do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prišlo pred uveljavitvijo ZVPSBNO in so namesto s pritožbo na ESČP pravno varstvo uveljavljali pred rednimi domačimi sodišči. Tisti, ki so izkoristili redna domača pravna sredstva, pa ne smejo biti v slabšem položaju od tistih, ki so vložili pritožbo na ESČP, saj morajo tudi slednji najprej izčrpati domača pravna sredstva. Sklicuje se na 8. in 13. člen Ustave RS ter 3. člen Zakona o sodiščih. Iz prakse ESČP jasno izhaja, da je treba tudi oškodovancem, pri katerih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja še traja, nakloniti ustrezno zadoščenje, če s pospešitvenimi pravnimi sredstvi ni mogoče odpraviti posledic že nastalih kršitev. ESČP je v sodbi v zadevi Robert Lesjak proti Sloveniji, št. 33946/03 z dne 21. 7. 2009 zavzelo stališče, da pogojevanje dostopa do zahtevka za pravično zadoščenje s pravnomočnim zaključkom zadeve odlaga razpoložljivost tega pravnega sredstva do te meje, da ni več skladno z zahtevami EKČP. Nadalje prikazuje, zakaj s pospešitvenimi pravnimi sredstvi, ki jih je imela na razpolago šele od 1. 1. 2007 dalje, ne bi mogla doseči poštenega sojenja, saj je postopek do zadnje četrtine 2008 vodila nezakonita sodnica, glede katere je bil podan dvom v njeno nepristranost. Kršitev pravice do zakonitega sodnika bi lahko uveljavljala šele s pritožbo proti odločbi o glavni stvari, kar velja tudi za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice. Tudi če bi bila pospešitvena sredstva po ZVPSBNO uspešna, bi bila prvostopenjska sodba zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavljena, vrnitev zadeve v novo sojenje pa bi podaljšalo postopek in povečalo pravdne stroške. Za zamudo, ki je že nastala, pa ZVPSBNO ni predvidel nobenega učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega nova zakonska ureditev v ZVPSBNO ne sme izničiti učinkovitosti pravnih sredstev, ki so bila predvidena pred njegovo uveljavitvijo, saj bi bili oškodovanci v nasprotnem primeru še dodatno obremenjeni zaradi neučinkovitosti vodenega postopka in dodatnih stroškov. Pogojevanje uveljavljanja odškodnine s pravnomočnostjo zaključka postopka ni združljivo z namenom tega pravnega sredstva, saj ima lahko za posledico namerno zavlačevanje odločanja v postopku, v katerem se zatrjuje kršitev pravice, zato da toženki ne bi bilo treba izplačati odškodnine. Pravnomočna zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka pa toženki glede na načelo ne bis in idem omogoča, da končno odločitev v postopku odlaga v nedogled, saj ponovni odškodninski zahtevek zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo več mogoč. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižje stopnje v izpodbijanem delu in glede stroškov postopka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novega sodnika.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni dovoljena.

9. Tožnica v reviziji obrazloženo izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizija dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Ker sklep o stroških ni tak sklep, revizija proti odločitvi o pravdnih stroških že iz tega razloga ni dovoljena.

10. Tožnica z revizijo izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, ki se je začel z vložitvijo tožbe 29. 7. 2003 in ki – tudi potrditvah tožnice v reviziji - še ni pravnomočno zaključen.

11. V zvezi s tožničinimi revizijskimi trditvami o pravni podlagi njenega zahtevka revizijsko sodišče poudarja, da je ZVPSBNO v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja tudi tistih sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, pa ob začetku uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 še niso bili pravnomočno zaključeni. ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007. 12. Tožnica se zmotno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, po kateri je treba v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO. Iz navedene odločbe sicer izhaja, da pri odločanju o odškodninskih zahtevkih, kakršne odločba obravnava - z izjemo določb ZVPSBNO, ki jih odločba omenja - ni treba uporabljati ZVPSBNO, niti tistih njegovih določb ne, ki kot predpostavko za odškodninsko tožbo predpisujejo vložitev pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), in ne tistih, ki ne dopuščajo vložitve odškodninske tožbe pred pravnomočnim zaključkom sodnega postopka (prvi odstavek 19. člena ZVPSBNO). Vendar ob tem ne gre prezreti, da se omenjena odločba Ustavnega sodišča nanaša le na zahtevke oškodovancev, katerim je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007 (prim. 17. točko navedene odločbe). Tožnica pa v to skupino oškodovancev ne sodi, saj postopek, kateremu očita prekomerno trajanje, do 1. 1. 2007 še ni bil pravnomočno zaključen.

13. Tudi ESČP razume določbe ZVPSBNO tako, da odškodninsko pravno varstvo nudi strankam sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, a ob začetku uporabe ZVPSBNO še niso bili pravnomočno zaključeni. Od strank teh postopkov zato zahteva, da se ravnajo po določbah ZVPSBNO in da pravna sredstva, ki jih je uvedel ZVPSBNO, uveljavljajo pred vložitvijo pritožbe na ESČP (prim. odločitve ESČP v zadevah Nezirović proti Sloveniji, št. 16400/06 z dne 25. 11. 2008, Sobota proti Sloveniji, št. 36597/06 z dne 30. 8. 2011, Weiss proti Sloveniji, št. 37169/03 z dne 14. 2. 2012, Trgoagent d.o.o. proti Sloveniji, št. 3260/07 z dne 14. 2. 2012, Markovič in drugi proti Sloveniji, št. 3272/07 z dne 10. 7. 2012 ter tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011). V nekaterih zadevah prehodnega značaja je ESČP obšlo le zahtevo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev, s katero ZVPSBNO v prvem odstavku 15. člena pogojuje dovoljenost odškodninske tožbe. Po stališču ESČP pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO. V teh primerih po oceni ESČP postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi najverjetneje ne bi bil v celoti izpeljan pred zaključkom prekomerno trajajočega sodnega postopka (prim. sodbe ESČP v zadevah Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05 z dne 22. 6. 2010, Mramor proti Sloveniji, št. 31391/05 z dne 18. 1. 2011, Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04 z dne 18. 1. 2011, Maksimovič proti Sloveniji (št. 2), št. 31675/05 z dne 1. 2. 2011 ter tudi z zadnjo novelo ZVPSBNO-B, Uradni list RS, št. 38/12, dodani tretji odstavek 25. člena ZVPSBNO). Pogojevanje dovoljenosti odškodninske tožbe s pravnomočnim zaključkom sodnega postopka oziroma z odločitvijo Vrhovnega sodišča o izrednem pravnem sredstvu (prvi odstavek 19. člena ZVPSBNO) pa ESČP šteje za konvencijsko neskladno predvsem v zadevah, kjer so stranke vložile pospešitvena pravna sredstva po ZVPSBNO, a ta niso pripomogla k hitrejšemu zaključku zadeve (prim. odločitvi ESČP v zadevi Žunič proti Sloveniji, št. 24342/04 z dne 18. 10. 2007 in Žurej proti Sloveniji št. 10386/03 z dne 16. 3. 2010 ter sodbo ESČP v zadevi Jama proti Sloveniji št. 48163/08 z dne 19. 7. 2012).

14. Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščin, da pravdni postopek, kateremu tožnica očita prekomerno trajanje, 1. 1. 2007 še ni bil pravnomočno zaključen in da tedaj v tej zadevi tudi še ni bila izdana prvostopenjska sodba, revizijsko sodišče zaključuje, da je presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožničinega zahtevka v celoti podvržena določbam ZVPSBNO. To pomeni, da je treba v tej zadevi uporabiti ne le njegove materialnopravne določbe, ampak tudi procesnopravne določbe. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti okoliščina, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila pred 1. 1. 2007. ZVPSBNO v prehodni določbi 28. člena določa le, da se začne uporabljati s 1. 1. 2007. Ob odsotnosti drugih prehodnih določb ZVPSBNO tako ne izključuje uporabe svojih procesnih določb niti v pravdnih postopkih, ki so bili začeti pred 1. 1. 2007, če stranke v njih uveljavljalo odškodninske zahtevke z materialnopravnim temeljem v njegovih določbah.

15. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče zavrglo.