Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenita, tako da se ta odškodnina zviša za 1.000.000 SIT in se izrek sodbe sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku I. J. znesek 6.187.277 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 92.925 SIT od 16.2.1997 dalje do plačila, od zneska 188.988,50 SIT od 16.3.1997 dalje do plačila, od zneska 191.136,50 od 16.4.1997 dalje do plačila, od zneska 188.919 SIT od 16.5.1997 dalje do plačila, od zneska 190.868,50 SIT od 16.6.1997 dalje do plačila, od zneska 197.895 SIT od 16.7.1997 dalje do plačila, od zneska 204.923,50 SIT od 16.8.1997 dalje do plačila, od zneska 201.909,50 SIT od 16.9.1997 dalje do plačila, od zneska 100.871,50 SIT od 2.10.1997 dalje do plačila, od zneska 28.840 SIT od 3.6.1997 dalje do plačila in od zneska 4.600.000 SIT od 26.10.2000 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 462.396 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 80.800 SIT od 17.2.2000 in od zneska 361.596 SIT od 26.10.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.200.000 SIT in za zamudne obresti od 24.9.1997 dalje se zavrne. " Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 64.625 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 in stroške revizijskega postopka v znesku 73.550 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.587.277 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in za nepremoženjsko škodo v znesku 3.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval kot sopotnik v osebnem avtomobilu v nesreči dne 12.1.1997, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V celoti je ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode, deloma pa je ugodilo njegovemu zahtevku za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.800.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT, skupaj 3.600.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga zoper to sodbo revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 3.200.000 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, zviša prisojeno odškodnino za 3.200.000 SIT in prisodi zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 24.9.1997 dalje. Ponavlja podatke iz izvedenskega mnenja dr. S.. Našteva bolečinska obdobja in neugodnosti, ki jih je tožnik prestal med zdravljenjem. Meni, da je odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.800.000 SIT nerealno nizka in da sta ga sodišči prve in druge stopnje degradirali v tretjerazrednega oškodovanca. Navaja, da je tudi odškodnina za strah nevzdržno nizka, kajti tožnik je prestal intenziven in dolgotrajen strah. Kot višek kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom pa šteje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poudarja, da je izvedenec ugotovil 25-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, da je imel ob nesreči šele 29 let, da ni sposoben za opravljanje svojega poklica krmarja in da se ne more več ukvarjati s športom in domačimi deli. Sklicuje se na dve sodbi, s katerima je sodišče za podoben obseg nepremoženjske škode prisodilo še enkrat višjo odškodnino. Navaja, da Vrhovno sodišče v zadnjih letih neutemeljeno znižuje odškodnine. Zavzema se za priznanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je deloma utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa ni utemeljena.

Tožnik si je v prometni nesreči dne 12.1.1997 poškodoval vratno hrbtenico in roko. Udarnina levega zapestja ni pustila posledic, zvin vratne hrbtenice in prelom trnastega nastavka četrtega vratnega vretenca pa je po ugotovitvi izvedenca težja poškodba vratne hrbtenice. Poškodovane so bile čvrste vezi, ki se pripenjajo na trnaste nastavke vratnih vretenc in ki držijo glavo čvrsto vpeto v vratno hrbtenico. Posledice so za tožnika hude in se kažejo v trajni zamanjšani in boleči gibljivosti vratne hrbtenice. To je izvedenec ocenil z 20-odstotno invalidnostjo, posledica pa je 25-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik ni sposoben za težja telesna dela z dvigovanjem in nošnjo težkih predmetov in za dela v predklonu ali zaklonu, ni sposoben za šport in je omejen pri opravljanju domačih del v hiši in na vrtu. V postopku na prvi in drugi stopnji ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni več sposoben za delo ladijskega krmarja, ki ga je opravljal v času do poškodbe. Izvedenec se o tem ni izjavil, je le na splošno ugotovil dejavnosti, ki jih tožnik ne zmore. Vsekakor pa je tožnikova delovna sposobnost zmanjšana, prav tako sposobnost za šport, s katerim se je ukvarjal pred nesrečo. To je za tožnika, ki ga je nesreča doletela pri 29 letih in ki je bil do tedaj delovno in športno aktiven, huda posledica, ki mu nedvomno povzroča duševne bolečine. Odškodnina v znesku 1.500.000 SIT, kakršna mu je bila določena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s sodbo prve in druge stopnje, ni pravična denarna odškodnina po merilih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Upoštevati je treba tožnikovo mladost in dejstvo, da je prikrajšan za pomembne življenjske aktivnosti, saj je zmanjšana njegova poklicna in siceršnja delovna sposobnost in sposobnost za športno udejstvovanje. Tudi primerjalno, glede na uveljavljeno sodno prakso, je prisojena odškodnina v znesku 1.500.000 SIT prenizka. Revizijsko sodišče je z upoštevanjem tožnikove mladosti in obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti za duševne bolečine tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000 SIT. V tem delu je tožnikova revizija utemeljena; podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 200. in 203. člena ZOR.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.800.000 SIT je ustrezna. Hude bolečine je trpel štiri dni, nato pa srednje in lahke bolečine. Res so te ostale trajne, vendar je prav to ena od bistvenih in najbolj motečih posledic poškodbe, ki vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zato je v odškodnini za duševne bolečine v zvezi s tem upoštevana tudi ta okoliščina. Bolečine in druge neugodnosti med zdravljenjem, kot so mavec, pregledi, fizikalna terapija in ostalo, brez upoštevanja nadaljnjih bolečin ne bi bile podlaga za odškodnino v taki višini. Trajne bolečine so torej delno upoštevane v tej odškodninski postavki, delno pa v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Odškodnina za strah v znesku 300.000 SIT je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu ob nesreči in kasnejšega strahu za izid zdravljenja. Obojni strah je dosegel znatno intenzivnost, sekundarni strah je trajal šest tednov. Sicer ne gre za posebno hud strah, ki bi zapustil posledice, bil pa je toliko intenziven in dolgotrajen, da daje podlago za pravično denarno odškodnino (200. člen ZOR). Za zvišanje te odškodnine ni podlage.

Tožeča stranka se sklicuje na sodbe v posameznih primerih in s tem utemeljuje svoj revizijski predlog za zvišanje odškodnine. Primerjave so potrebne, vendar je treba upoštevati sodno prakso v celoti.

Izbrani primeri, ki so samo po nekaterih značilnostih podobni obravnavanemu, niso zadostna podlaga za presojo skladnosti izpodbijane odločitve s sodno prakso. Revizijsko sodišče je tudi na podlagi potrebnih primerjav ugotovilo, da je revizija utemeljena le v obrazloženem obsegu.

Glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo revizijsko sodišče napotuje revidenta na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 26.6.2002 (Pravna mnenja I/2002, stran 11). Na to načelno pravno mnenje so senati Vrhovnega sodišča vezani (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Razlogi za dotedanjo sodno prakso glede teka zamudnih obresti od odškodnin za nepremoženjsko škodo pa so navedeni v sodbi druge stopnje.

Splošni očitki sodiščem so odveč. Stališče revizijskega sodišča do takega argumentiranja revizij je bilo sestavljalcu revizije že večkrat pojasnjeno.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 378. in prvega odstavka 380. člena ZPP, izrek o stroških pa temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožnik je uspel s 74 odstotki svojega zahtevka in v tem sorazmerju so mu priznani prvostopenjski pravdni stroški, razen stroškov za izvedenca, ki so mu priznani v celoti. Po odbitku 26 odstotkov stroškov tožene stranke mora torej tožena stranka povrniti tožniku 462.396 SIT pravdnih stroškov. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka so priznani od zneska 1.000.000 SIT in obsegajo odvetniško nagrado z DDV ter takso.