Jedro

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki je bila dogovorjena v sodni poravnavi (plačilo katerih je bilo tudi že dogovorjeno v sami sodni poravnavi). Glede na to, da so zamudne obresti stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, t.j. odvisnost od glavne terjatve, gre za identično zadevo, o kateri je že bilo odločeno (res transacta), zato je treba takšen zahtevek zavreči.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba (prvi do tretji odstavek izreka) razveljavi ter se tožba zavrže. Odločitev o stroških (četrti odstavek izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 327,50 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 89,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 1.112,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (1. točka izreka), zakonske zamudne obresti od zneska 7.536,40 EUR od dneva vložitve tožbe do 21. 04. 2009 v višini 84,55 EUR (3. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 168,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1.600,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila) je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, tožeča stranka pa se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje zoper zavrnilni del sodbe.

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od zneska 7.546,40 EUR od 16. 03. 2009 do 21. 04. 1009 in ne do 21. 04. 2009. Sodišče je samovoljno spremenilo letnico, do katere tečejo obresti, in sicer iz 1009 v 2009, ne da bi se v zvezi s tem opredelilo v obrazložitvi sodbe. Tožeča stranka je delno umaknila obrestni del zahtevka za čas od 11. 03. 2009 do 13. 03. 2009 in bi sodišče moralo, glede na to, da tožena stranka soglasja k umiku ni podala, odločiti tudi o tem delu zahtevka, oziroma če je štelo, da je bilo soglasje s strani tožene stranke podano molče, v tem delu postopek ustaviti. Tako sodišče o delu tožbenega zahtevka sploh ni odločilo, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je namreč, da je Uprava za javna plačila, ko je prejela sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 11. 2006 že teden dni kasneje, to je 30. 11. 2006, zarubila njena denarna sredstva v celotnem znesku, kot je bilo to predlagano v izvršilnem predlogu, in sicer glavnico v znesku 17.600,00 SIT. Ker ugovor zoper sklep o izvršbi ne zadrži izvršitve sklepa, bi sodišče lahko odredilo prenos teh sredstev na račun tožeče stranke, česar pa ni storilo po lastni odločitvi in v nasprotju z zakonom vse do odločitve Višjega sodišča. Uprava za javna plačila je navedeni sklep realizirala 21. 04. 2009, vendar na datum realizacije tožena stranka ni imela nobenega vpliva, zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bila tožena stranka z izpolnitvijo v zamudi. Po mnenju pritožbe je materialnopravno nepravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z ugovorom res iudicata, pri čemer se tožena stranka sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up 227/2005. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka tožena stranka navaja, da je sodišče tožeči stranki nepravilno priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 namesto po tar. št. 3101 ter ugovarja, da odvetnik ni izkazal, da je zavezanec za 20 % DDV. Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka povrniti vse pravdne stroške, sama pa nositi svoje, česar pa ni obrazložilo in je sodba v tem delu ostala brez razlogov.

4. Tožeča stranka v pritožbi meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati dejstvo, da so od dne 31. 12. 2004 prenehale teči zakonske zamudne obresti od glavnice, navedene v sodni poravnavi, zaradi česar je dolg tožene stranke na dan sklenitve sodne poravnave že fiksiran. Ta dolg se šteje za novo glavnico, ki je zapadla v plačilo dne 05. 02. 2005. Zato po mnenju pritožbe od dneva sklenitve poravnave ni več pomembno iz česa se je nabralo teh 7.536,40 EUR, to je, koliko od tega predstavlja glavnico iz poravnave in koliko od tega so obresti. To je namreč znesek, ki ni bil pravočasno plačan, zato je tožeča stranka od celotnega zneska upravičena do zakonitih zamudnih obresti. V nasprotnem primeru je oškodovana, saj štiri leta ni mogla upravljati s svojim denarjem. Sicer pa je tožena stranka na vsak način zaradi zavlačevanja s plačilom obveznosti neupravičeno obogatena in tožbeni zahtevek iz naslova procesnih obresti približno pokrije škodo tožeče stranke zaradi nepravočasno izpolnjene obveznosti.

5. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je zapis letnice 1009 namesto 2009 očitna tipkarska napaka, kar je sodišče pravilno upoštevalo, saj letnica 1009 ni v kontekstu z navedbami v tožbi in pripravljalnih vlogah. Nadalje meni, da je sodišče pravilno odločalo v okviru modificiranega tožbenega zahtevka, ki mu tožena stranka ni oporekala, ter da so navedbe tožene stranke v zvezi z ravnanjem izvršilnega sodišča nerelevantne in se tožena stranka z njimi ne more ekskulpirati.

7. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu zadeve v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je, kot sledi v nadaljevanju, odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je že bila sklenjena poravnava (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

9. Na pritožbeni stopnji ni sporno, da sta pravdni stranki dne 13. 12. 2004 pred Delovnim sodiščem v Mariboru sklenili sodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek v višini 740.465,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 1997 dalje do plačila, ker je zapadlo v plačilo dne 05. 02. 2005. Na podlagi navedenega izvršilnega naslova je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave zneska 1.870,654,16 SIT (1) (to je 7.806,10 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 05. 02. 2005. V izvršilnem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do izterjave zneska v višini 7.546,40 EUR, kar predstavlja vsoto glavnice, dogovorjene s sodno poravnavo, v višini 3.089,91 EUR (prej 740.465,00 SIT) in zakonskih zamudnih obresti, nateklih od dne 28. 02. 1997 do 13. 12. 2004, ki upoštevaje delno plačilo tožene stranke znašajo 4.446,46 EUR. Glede zakonskih zamudnih obresti po 13. 12. 2004 je izvršilno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka do izterjave le-teh ni upravičena, saj so zakonske zamudne obresti od glavnice 3.089,91 EUR (prej 740.465,00 SIT), upoštevaje določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter ustavno odločbo v zadevi U-I-300/04, z dnem 13. 12. 2004 prenehale teči. Nadalje je bilo v izvršilnem postopku ugotovljeno, da tožeči stranki ne gredo zamudne obresti od zneska 1.870.654,00 SIT od dne 05. 02. 2005 dalje, saj glede na to, da toženi stranki s sodno poravnavo procesne obrestni niso bile naložene v plačilo, tožeča stranka zanje nima izvršilnega naslova.

10. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.112, 24 EUR (s pripadki), kar predstavlja zakonske zamudne obresti od glavnice 740.465,00 SIT oziroma 3.089,91 EUR (1. točka izreka), ter zneska 84,55 EUR (s pripadki), kar predstavlja zakonske zamudne obresti od zneska 7.536,40 EUR od dneva vložitve tožbe (to je 13. 03. 2009) do dne 21. 04. 2009, ko je tožena stranka poravnala celoten dolg po sklepu o izvršbi.

11. Sodna poravnava ima procesne učinke, ki jo v bistvenih lastnostih izenačujejo s pravnomočno sodbo. S sodno poravnavo (res transacta) je spor med strankami končan, enako kot s pravnomočno sodbo (res iudicata). Nov spor o istem spornem predmetu ni mogoč (308. člen ZPP). Vprašanje, kdaj gre za isto stvar, je tudi v razmerju do sodne poravnave treba reševati po istih pogojih identitete tožbenega zahtevka kot pri razmerju pravnomočne sodbe. Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve.

12. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presojalo identičnost zadev glede na subjektivno in objektivno identiteto tožbenega predloga ter primerjalo dejansko podlago (historični dogodek) sodne poravnave in uveljavljanega tožbenega zahtevka, vendar je nepravilno zaključilo, da v konkretnem primeru objektivna istovetnost ni podana. Tožeča stranka v tej pravdi res zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi nepravočasno izpolnjene obveznosti po sodni poravnavi, vendar so bile pravne posledice v primeru takšne zamude dogovorjene že v sodni poravnavi. Upoštevati je potrebno, da so zamudne obresti stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve. Zaradi tega dejstvo, da sta pravdni stranki s sodno poravnavo rešili medsebojni delovni spor iz naslova prikrajšanja plač ne daje podlage za zaključke, da v obravnavanem primeru ne gre za identičnost zadev. Tožeča stranka namreč v tej pravdni zadevi ponovno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od v sodni poravnavi dogovorjene glavnice, obveznost plačila le-teh pa je bilo dogovorjena že v sodni poravnavi. S sodno poravnavo, ki je tudi izvršilni naslov, na podlagi katerega sodišče dovoli izvršbo, je bilo tako v celoti urejeno pravno razmerje glede plačila zakonskih zamudnih obresti, zato le-teh ni dovoljeno terjati v novem postopku (308. člen ZPP). Iz sodne poravnave tudi izhaja, da plačilo procesnih obresti ni bilo dogovorjeno, zato tudi teh ni mogoče zahtevati v novem postopku. Plačilo procesnih zamudnih obresti je namreč mogoče zahtevati samo skupaj z glavno terjatvijo, ne more pa se pravica do procesnih obresti uveljavljati kot samostojen zahtevek.

13. Glede na že navedeno, ko se celoten tožbeni zahtevek (tudi zavrnjen del) nanaša na predmet, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava, ponovno urejanje tega razmerja ni dopustno. S sodno poravnavo je bilo namreč z učinkom pravnomočnosti v celoti urejeno sporno pravno razmerje. Odločitev sodišča prve stopnje je tako obremenjena z že navedeno absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, zato je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke, delno pa tudi pritožbi tožeče stranke (zahtevek v 2. točki izreka je zavržen, kar je ugodneje kot zavrnitev) in v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZPP sodbo (prvi do tretji odstavek izreka) razveljaviti in tožbo zavreči. Zaradi takšne odločitve pa na ostale pritožbene navedbe pravdnih strank ni potrebno odgovarjati.

14. S spremembo odločitve se je spremenil tudi uspeh strank v postopku. Na podlagi 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka, ki je v pravdi v celoti propadla, dolžna toženi stranki povrniti stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT) priznalo: - nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZodvT v višini 159,90 EUR, - nagrado za narok po tar. št. 3102 ZodvT v višini 147,60 EUR in - pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZodvT v višini 20,00 EUR, skupaj torej 327,50 EUR pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi poravnati v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, tožeča pa, kljub zavrženju namesto zavrnitve, ni dosegla ugoditve zahtevku, je slednja dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZodvT v višini 89,60 EUR (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe). Tako odmerjene pritožbene stroške je tožeča stranka dolžna toženi poravnati v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

(1) Znesek 1.870.654,16 SIT predstavlja vsoto glavnice 740.465,00 SIT in zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od 28. 2. 1997 do 5. 2. 2005, zmanjšano za delno plačilo tožene stranke.