Jedro

Zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je podpis odsvojitelja lastninske pravice overilo veleposlaništvo Republike Slovenije, ni ustrezna podlaga za vknjižbo v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej zadevi so zemljiškoknjižni predlog vložili predlagatelji, zastopani po pooblaščeni odvetnici. Predlagali so vpis lastninske pravice pri posameznem etažnem delu v korist prve predlagateljice na podlagi prodajne pogodbe, v kateri so ostali predlagatelji nastopali kot odsvojitelji.

Z uvodoma navedenim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljev zoper sklep Dn 1 z dne 12.2.2013, s katerim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica odločila, da predlagani vpis ni dovoljen. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da podpisov odsvojiteljev lastninske pravice v listini, ki predstavlja podlago za vpis, ni overil slovenski notar, kot predvideva Zakon o notariatu, temveč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bernu.

Predlagatelji v pritožbi navajajo, da Dunajska konvencija o konzularnih odnosih z dne 24.4.1963 (Ur. list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 5/66)(1) v točki f 5. člena določa, da konzulati oziroma diplomatske misije opravljajo konzularne funkcije, med katere sodi tudi opravljanje notarskih in matičnih ter podobnih opravil, kot tudi določenih administrativnih nalog, če to ni v nasprotju z zakoni in predpisi države sprejemnice. Za izvajanje konvencije je v Republiki Sloveniji (RS) pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve. 19. člen Zakona o zunanjih zadevah (Ur. list RS, št. 113/03) pa tako kot 5. člen Konvencije opredeljuje pristojnosti in naloge diplomatsko konzularnih predstavništev, ki so tudi pomoč in zaščita slovenskim državljanom v tujini s strani pristojnih oseb diplomatsko konzularnih predstavništev. Po petem odstavku 64. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN) podpis osebe, katere pravice se vpisujejo v zemljiško knjigo, lahko na zasebni listini overi samo notar. Torej listine, ki se overjajo v Sloveniji, overi (slovenski) notar. Po razlagi pritožnikov pa ta določba ne določa, da mora listino, ki se overja v tuji državi, overiti slovenski notar, temveč slovensko konzularno oziroma diplomatsko predstavništvo. Do take razlage je mogoče priti z logično interpretacijo petega odstavka 64. člena ZN v zvezi s točko f 5. člena Konvencije. Predstavnik Veleposlaništva v Bernu je imel ob overitvi podpisov prodajalcev na prodajni pogodbi pred seboj vse listine, ki jih ob overitvi zahteva v Sloveniji slovenski notar. Zato se ocenjuje, da je overitev podpisov v tujini opravila oseba, ki je po dunajski konvenciji pristojna za overitev podpisa, kot sme to v Sloveniji opraviti slovenski notar. Končno tudi v Sloveniji zemljiškoknjižni pomočnik sme in mora preveriti, ali so zemljiškoknjižnemu predlogu priložene vse listine, ki so potrebne za izvedbo prodajne pogodbe. Gre torej še za dodatno varovalno in kontrolo ob vknjižbi pravice na podlagi zasebne listine. Sicer pa tudi slovenski notar, ko overja podpise na zasebnih listinah, ne odgovarja za vsebino zasebne listine. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni in vpis dovoli. Stališče v izpodbijanem sklepu favorizira notarsko službo in neutemeljeno odreka sposobnost diplomatskega oziroma konzularnega predstavnika in zemljiškoknjižnega pomočnika, ki preverja, ali so predložene vse potrebne listine za vknjižbo lastninske pravice na pridobitelja po zasebni listini. V primeru vloženih pravnih sredstev kontrolo vrši še pritožbeno sodišče. Pritožba ponavlja svoje ugovorne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoje stališče še s situacijami, ko se stranke nahajajo v geografsko oddaljenih državah, na primer v Novi Zelandiji in bi po sedanjem stališču sodišča morale priti v Slovenijo, da bi overile podpis na zasebni listini.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je pooblaščenka predlagateljev vložila predlog za vpis lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 7.11.2012 z zemljiškoknjižnim dovolilom, kjer je podpise prodajalcev, kot izhaja iz overitvene klavzule, overilo Veleposlaništvo RS v Bernu. Predložena je bila tudi kopija potrdila o namenski rabi Občine z dne 12.10.2012 in kopija potnega lista (z osebnimi podatki) predlagateljice, v katere korist je bil vpis predlagan.

Pritožbeno sodišče meni, da zemljiškoknjižno dovolilo s tako overitvijo ne predstavlja ustrezne podlage za predlagano vknjižbo in se z drugačnim stališčem in argumenti pritožbe ne strinja. Dunajska konvencija o konzularnih odnosih v točki f 5. člena res določa, da konzulati oziroma diplomatske misije opravljajo konzularne funkcije, med katere sodi tudi opravljanje notarskih in matičnih ter podobnih opravil, kot tudi določenih administrativnih nalog, vendar le, če to ni v nasprotju z zakoni in predpisi države sprejemnice. Peti odstavek 64. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) pa izrecno določa, da podpis osebe, katere pravico, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, lahko na zemljiškoknjižnem dovolilu kot zasebni listini overi samo notar. Ta določba, ki strogo omejuje overitve na notarje, je v veljavi od novele ZN-E (Uradni list RS št. 115/2006) in je bila njena uveljavitev utemeljena s pomembno nalogo notarja v postopku overitve zemljiškoknjižnih dovolil, kot jo predvidevajo posebne določbe Zakona o zemljiški knjigi (33. - 38. člen ZZK-1). Ob širitvi pristojnosti za overitve podpisov je bilo glede na obrazložitev namena te določbe (2) potrebno posebej in nedvoumno določiti, da mora podpise na zemljiškoknjižnem dovolilu overjati le notar, ki je pravni strokovnjak in posebej usposobljen za ugotavljanje pogojev, posledično pa je potrebno spoštovati tudi pravila ZN o obliki in vsebini overitvene klavzule. Ob taki normativni ureditvi so navedbe o neutemeljenem favoriziranju notarjev napram veleposlaništvom pri overitvah zemljiškoknjižnih dovolil brez podlage. Ta pravila hkrati povsem jasno razmejujejo vlogo notarjev in zemljiškoknjižnega sodišča, ki je razbremenjeno preverjanja obstoja posebnih pogojev za vpis, ki je v domeni notarjev. Glede na navedeno konvencijska določba, ki predvideva, da med konzularne naloge spadajo tudi notarska opravila, nima take teže, kot meni pritožba. Enako velja tudi za 19. člen Zakona o zunanjih zadevah, ki v povezavi s Konvencijo primeroma določa naloge diplomatskega predstavništva in jo pritožba enostransko izpostavlja zgolj z vidika nalog, ki predstavljajo tudi pomoč in zaščito slovenskim državljanom v tujini, ob strani pa pušča vidik spoštovanja kogentnih zakonskih predpisov s področja overitev zemljiškoknjižnih dovolil oziroma ga neutemeljeno razlaga po svoje. Za pritožbeno razlago petega odstavka 64. člena ZN, češ da naj ne bi veljala tedaj, ko gre za overitve na veleposlaništvih Republike Slovenije v tujini, v vsebini te določbe in že omenjeni konvencijski določbi ni podlage. Ostale okoliščine, ki jih navaja pritožba, ob navedenem niso pravno relevantne.

Na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

op. št. 1: V nadaljevanju: Konvencija.

op. št. 2: Glej Predlog ZN-E, Poročevalec DZ št. 78/2006.