Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbah SRS, predvsem SRS 5, je utemeljenost oblikovanja popravka vrednosti terjatev, ki je pogoj za davčno priznanje na tej podlagi vračunanih stroškov poslovanja, treba dokazati z listinami, ki dvomljivost ali spornost terjatev (verjetno) izkazujejo.
Dejstvo, da je tožeča stranka investicijsko olajšavo lahko uveljavljala le v letu investiranja, dodatno potrjuje utemeljenost stališča, da morajo biti pogoji za uveljavljanje te olajšave izpolnjeni že v letu investiranja in da jih kasneje, z učinkom za nazaj, ni mogoče izpolniti.
Po 1. odstavku 23. člena ZDDPO se kot odhodek v omejeni višini priznajo le dolgoročne rezervacije, kot jih opredeljujejo SRS.
Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance št. DT-499-14-127/2006-2 z dne 23. 2. 2009 v delu, ki se nanaša na III. točko izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 061-141/2006-4-0903-15 z dne 22. 6. 2006 odpravi in zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek. V ostalem se tožba zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Davčni urad Maribor je z izpodbijano odločbo št. DT 061-141/2006-4-0903-15 z dne 22. 6. 2006 v (ponovnem) postopku inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 ugotovil, da je tožeča stranka za leto 1999 dolžna (do)plačati davek od dobička v znesku 8.504.630,00 SIT (pod I.), da je tožeča stranka obveznost iz prejšnje točke poravnala 26. 4. 2001 (pod II) in da je tožeča stranka upravičena do vračila preveč plačanih zamudnih obresti v skupnem znesku 3.039.619,94 SIT.
V obrazložitvi odločbe davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu izkazala za 760.000,00 SIT prenizke prihodke, za znesek 13.209.850,00 SIT previsoke odhodke in za 22.943.655,00 SIT previsok znesek 40% olajšave iz naslova investiranega zneska v opredmetena in neopredmetena osnovna sredstva. V delu, v katerem tožeča stranka odločbo obrazloženo izpodbija, iz obrazložitve sledi, da se odhodki znižajo za stroške poslovanja iz naslova izplačil Klubu A. in Društvu B., skupaj 1.150.000,00 SIT, ki jih je tožeča stranka evidentirala le na podlagi izpiskov Agencije za plačilni promet, podružnice Maribor, in s tem v nasprotju s SRS 21. Kot odhodek se tožeči stranki tudi ne prizna nakazilo na podlagi prošnje maturantov Gimnazije C. v znesku 700.000,00 SIT, ki glede na namen donacije (zbiranja sredstev za končni izlet dijakov, ki ga, ker udeležba ni obvezna, financirajo dijaki sami) ne predstavlja nakazila vzgojno izobraževalni ustanovi, ki v skladu s 25. členom ZDDPO znižuje davčno osnovo. - Tožeči stranki se nadalje davčno ne prizna odhodek iz naslova popravkov vrednosti terjatev v znesku 2.364.532,35 SIT, ki jih po ugotovitvi davčnega organa ni oblikovala skladno s SRS 5. V prvotnem postopku je tožeča stranka oblikovanje popravkov vrednosti terjatev le pojasnila, v ponovnem postopku pa je predložila „Sklep o odpisu terjatev per 31. 12. 1999“, temeljnico št. 138/99 z dne 31. 12. 1999, preglednico odpisa terjatev na dan 31. 12. 1999, iz katere je razviden razlog za odpis, številka računa, znesek računa, znesek provizije, honorar in znesek odpisa terjatve ter temeljnico št. 132/99 z dne 31. 12. 1999 ter seznam „odpis toženih per 31. 12. 1999“. Listin, ki bi dokazovale, da gre za terjatve, ki so sporne oziroma za terjatve, ki so neizterljive, tožena stranka tudi v ponovnem postopku ni predložila. Predloženi sklep in preglednici, v katerih so razlogi za oblikovanje popravka le navedeni, pa po presoji davčnega organa ne predstavljajo utemeljitve, da terjatve ne bodo poravnane. - Tožeča stranka je znesek 3.995.317,35 SIT iz naslova oblikovanja rizičnega sklada izkazala kot dolgoročne rezervacije v nasprotju s SRS 10. Oblikovanje rizičnega sklada za primer insolventnosti delodajalcev za opravljena dela dijakov in študentov v višini 0,8 % od čistega prihodka, ki je kot obvezno predpisano s Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, glede na predpisani način in namen oblikovanja ne ustreza zahtevam, določenim v SRS 10. Tudi po stališču pritožbenega organa se sklad ne oblikuje za obveznosti, za katere se lahko pričakuje, da bodo nastopile čez več kot leto dni, niti ni predvideno, da bi tožeča stranka neporabljena sredstva po preteku določenega roka vključila med prihodke v smislu 31. člena ZDDPO. Gre za oblikovanje posebnih rezervacij, ki po vsebini ne predstavljajo dolgoročnih rezervacij in jih ZDDPO med davčno priznanimi odhodki ne predvideva. - Tožeča stranka je po ugotovitvah davčnega organa v letu 1999 izkazala vlaganja v gradbene objekte v pridobivanju v znesku 56.061.293,40 SIT in ta znesek vključila v vrednost, od katere se pri obračunu davka od dobička ugotavlja 40 % investicijska davčna olajšava. Davčni organ v tej zvezi ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 1999 investicijska dela izvajala brez predpisanega gradbenega dovoljenja in da ji je bil z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 17. 5. 1999 izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve spornega objekta. Poleg tega ni bila registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja nepremičnin v najem in tudi ni imela koncesije Ministrstva za oddajanje bivalnih kapacitet, namenjenih študentom in dijakom. Tožeči stranki se zato olajšava na podlagi 12. člena ZDDPO ne prizna. V tem delu je bila v pritožbenem postopku odločitev potrjena na podlagi določb SRS 1 in MRS 16 o pogojih za pripoznanje opredmetenega osnovnega sredstva. - Tožeča stranka je izkazala previsoko osnovo za izračun 40% investicijske olajšave tudi za (neskladno s SRS 2) izkazane materialne naložbe po prejetih računih za storitve družbe Č. v skupnem znesku 1.297.846,61 SIT.
Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-14-127/2006-2 z dne 23. 2. 2009 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev, da se tožeči stranki zneski po računih družbe Č. ne priznajo med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi in da se tožeči stranki posledično zmanjša osnova za izračun investicijske olajšave, je po presoji pritožbenega organa pravilna in ji tožeča stranke niti ne ugovarja. V tej zvezi, po presoji pritožbenega organa neutemeljeno, uveljavlja le upoštevanje navedenega zneska kot strošek obdobja. Vsebina davčnega nadzora je (bila) urejena v Zakonu o davčni službi, skladno s 15. členom katerega je inšpekcijski postopek namenjen zgolj nadzoru, ne pa sestavi davčnega obračuna, kot določbo očitno razume tožeča stranka. V primeru samoobdavčitve se znižanje davčne osnove in druge davčne oprostitve priznajo le, če so uveljavljane. - Donacije se skladno s 25. členom ZDDPO priznajo kot odhodek le, če so izplačane osebam, ki so skladno s posebnimi predpisi organizirane za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, vzgojno izobraževalne, športne, ekološke in religiozne dejavnosti. Izplačila osebam, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, ne sodijo med donacije iz 25. člena ZDDPO. Tako je tudi v obravnavanem primeru. V zvezi z izplačili kluboma A. in B. pa davčni organ pravilno ugotavlja tudi, da gre po vsebini za sponzoriranje prireditev, ker je bila tožeči stranki v zaprosilih obljubljena protistoritev reklamiranja. - V zvezi s popravkom vrednosti terjatev tožeča stranka tudi v ponovnem postopku ni predložila listin, ki bi utemeljevale njene navedbe (npr. o zamudi roka za prijavo terjatve, izbrisu dolžnika ipd.), in zmotno meni, da bi moral davčni organ njene zapise preveriti s pridobitvijo ustreznih listin. Davčni organ v postopku inšpiciranja le preverja predloženo dokumentacijo, ni pa še posebej dolžan zahtevati manjkajočo dokumentacijo (tako VS RS v sodbi Ru 29/95 z dne 16. 1. 1996). - Glede oblikovanja rizičnega sklada je v zadevi sporno, ali predstavlja njegovo oblikovanje oblikovanje dolgoročnih rezervacij, ki se skladno z ZDDPO vključujejo med odhodke. Po SRS 10 se oblikujejo dolgoročne rezervacije za obveznosti, za katere se pričakuje, da bodo nastale šele čez več kot leto dni. Po opredelitvi v poglavju C k SRS 10 so dolgoročno vnaprej vračunani stroški tisti, ki so že razporejeni po določenih poslovnih učinkih kot stroškovnih nosilcih, čeprav bodo nastali šele čez več kot leto dni. V konkretnem primeru gre za sklad, ki tem zahtevam ne ustreza, niti ni predvideno, da bi tožeča stranka neporabljena sredstva po preteku določenega roka v smislu 31. člena ZDDPO vključila v prihodke. Hkrati ne gre za stroške, ki bi bili že razporejeni do določenih poslovnih učinkih (prihodkih). Gre ravno za primere, ko do teh poslovnih učinkov ne pride (insolventnost delodajalca). - Pritožba je po presoji drugostopenjskega organa neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na olajšave za vlaganje v opredmetena osnovna sredstva. Določba 12. člena ZDDPO sicer po mnenju pritožbenega organa ne predstavlja neposredne podlage izpodbijane odločitve. V konkretnem primeru tožeča stranka ni izpolnila pogojev SRS 1 v povezavi z 11. členom ZDDPO in ji, ker pogoji za pripoznanje osnovnega sredstva niso izpolnjeni, investicijska olajšava po 39. členu ZDDPO na tej podlagi utemeljeno ni priznana. - Kot neutemeljeno zavrne tudi pritožbo zoper III. točko izreka, s katero tožeča stranka uveljavlja plačilo zamudnih obresti od obresti, do vračila je katerih skladno z ugotovitvijo davčnega organa upravičena. Odločitev je po presoji pritožbenega organa skladna s določbami 95. člena ZDavP in sodno prakso Upravnega sodišča. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbija iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev tožene stranke, da se odhodki za znesek 1.297.846,61 SIT, ki se ji kot investicija ne priznajo, ne povečajo, je v nasprotju s 106. členom ZDavP-1, po katerem se davčni nadzor opravlja tako v korist kot tudi v breme davčnega zavezanca. Ne gre za znižanje davčne osnove ali davčno olajšavo, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati le v obračunu. To še zlasti velja, ker je tožeča stranka upoštevanje odhodkov uveljavljala že v pripombah na zapisnik. - Iz izpodbijane odločbe sledi, da davčni organ donacij ne prizna, ker tožeča stranka ni pridobila dokazila, da je prejemnik organiziran po posebnih predpisih za opravljanje neprofitnih dejavnosti, ki jih določa zakon. Zakon (25. člen ZDDPO) take zahteve ne določa. Sicer pa tožena stranka vztraja, da gre za donacije, in se zato ne strinja tudi s stališčem, da gre za izplačila po sponzorskih pogodbah, za katera nima verodostojnih knjigovodskih listin. Tudi če je bila tožniku s strani društev obljubljena storitev reklamiranja, tožnik nakazila ni pogojeval z reklamiranjem. V primeru donacije Gimnaziji C. pa je tožnik sredstva namenil in nakazal šoli na njen žiro račun. Šola je organizirana kot javni zavod v skladu s predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Odločitev je neskladna s 25. členom ZDDPO, ki določbe, da sme donator sredstva nameniti samo za dejavnosti, katerih udeležba je za dijake obvezna, ne vsebuje. - V zvezi z odpisom terjatev davčni organ ugotavlja, da je tožnik sestavil seznam 13 dolžnikov z navedbo razloga za odpis, pri čemer je v primerih, ko je bila sklenjena prisilna poravnava, odpis opravil samo v višini, ki po sklepu o prisilni poravnavi zanesljivo ne bo plačana. Prav tako je sestavil preglednico 39 dolžnikov, za katere je po posameznem računu ugotovil, da bi bila izterjava nesmotrna in predraga, da terjatev ni bila prijavljena v stečaju ali da je dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Iz odločbe ni razvidno, kakšne listine bi moral tožnik še predložiti, da bi bil odpis davčno priznan. Kot kaže, bi moral temeljnici priložiti sklepe o ustavitvi izvršbe, sklepe o prisilni poravnavi, izpiske iz sodnega registra, objave stečajev in rokov prijave ipd.. Te listine po mnenju tožnika niso del knjigovodske dokumentacije. V primeru majhnih zneskov pa izvršba zaradi sodne takse in izvršilnih stroškov ni smotrna. Podobno velja za prijavo terjatev v stečajnem postopku. Za te primere ni sprejemljivo, da davčni organ tožnikove presoje o smotrnosti sodne izterjave ne sprejme in odpis kot davčno priznan pogojuje z ustavitvijo sodne izvršbe ali zaključkom stečaja. - Investicijsko olajšavo je tožnik uveljavljal iz naslova investiranja v gradbeni objekt, ki ga je gradil z namenom oddajanja sob v najem. Objekt je gradil, investicija je bila v teku. Razširitev dejavnosti ne predstavlja težave, ker prostorov za oddajanje še ni imel, pa tudi še ni izpolnjeval pogojev za pridobitev koncesije. Sicer pa bi bivalne prostore lahko oddajal tudi brez nje. Gradbeno dovoljenje je kasneje pridobil. Za vlaganja, izvršena v letu 1999, olajšave v naslednjih letih ne more uveljavljati in je zaradi stališča davčnega organa za vedno izgubil možnost, da jo uveljavi. Neutemeljena je tudi zahteva, po kateri bi moral tožnik v času investiranja dokazovati, da bo v investiranem objektu opravljal dejavnost, ker je to, ko gre za gospodarski subjekt, samo po sebi razumljivo. - Glede dolgoročnih rezervacij je stališče davčnega organa, da gre za zakonske rezerve, nepravilno. Rezervacije so določene s Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje in ne z zakonom. Po mnenju tožnika gre za specifično obliko rezervacij, ki bi jo bilo treba pri ugotavljanju stroškov v predpisani višini upoštevati kot rezervacije. - Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povračilo stroškov upravnega spora.
Tožena stranka z odgovorom na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožbeni ugovori so enaki pritožbenim, na katere je odgovorila že v razlogih odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.
Na glavni obravnavi stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih.
Tožba je delno utemeljena.
Po tem, ko je na glavni obravnavi slišalo obe stranki in vpogledalo vse listine, ki se nahajajo v spisu, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba v točkah I in II izreka pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi za zavrnitev pritožbenih ugovorov, navedenimi v odločbi organa druge stopnje.
V obravnavani zadevi je bila ob začetku uporabe ZDavP-1 (1. 1. 2005) že vložena pritožba tožeče stranke zoper odmerno odločbo z dne 11. 4. 2001. Pritožba je bila zato skladno s prehodno določbo 406. člena ZDavP-1 obravnavana in ponovni postopek voden po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 109/04-odl.US, v nadaljevanju ZDavP). Skladno z 2. odstavkom 418. člena ZDavP-2 pa je po določbah ZDavP postopal in zakonitost izpodbijane odločbe v ponovnem postopku presojal tudi pritožbeni organ.
Ob upoštevanju ureditve davčnega postopka po določbah ZDavP in določbah ZDS, ki jih navaja davčni organ druge stopnje, ter ob upoštevanju določb 9. in 11. člena ZDDPO pa tudi po presoji sodišča tožnik ne more uspeti z zahtevo, da se mu v postopku davčnega nadzora priznajo odhodki, ki jih sam ni obračunal in ugotovil v izkazu uspeha in jih zato kot odhodek tudi ni vključil v davčni obračun. Po navedenih določbah ZDDPO se namreč za ugotavljanje obdavčljivega dobička priznajo le odhodki v obračunanih zneskih, ki so ugotovljeni v izkazu uspeha.
Da v zvezi s spornimi izplačili tožeča stranka tudi v ponovnem postopku ni izkazala, da sodita prejemnika (Društvo B. in Klub A.) med osebe, določene v 25. členu ZDDPO, ni sporno. Stališče davčnega organa, da gre za odhodek, ki ni davčno priznan, je zato skladno s 15. členom ZDavP, po katerem mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ v korist tožeče stranke dejansko stanje ugotavljal tudi v tej smeri in ugotovil, da ne gre za organizaciji, ustanovljeni na podlagi posebnih predpisov skladno s 25. členom ZDDPO. Navedena ugotovitev v davčnem postopku ni bila sporna in ostaja nesporna tudi v upravnem sporu. Že na tej podlagi je tudi po presoji sodišča utemeljen sklep, da sporna izplačila ne predstavljajo odhodkov, ki po 25. členu ZDDPO znižujejo davčno osnovo. Nesporna je tudi nadaljnja ugotovitev, da pogoji za davčno priznanje odhodkov niso izpolnjeni tudi, če se izplačilo obravnava kot sponzoriranje. Tožeča stranka v tej zvezi ugovarja le opredelitvi narave izplačila in vztraja pri donaciji, ki pa, ob stališču, da ne gre za (davčno priznano) donacijo, za odločitev ni relevantna. Utemeljeno pa je po presoji sodišča kot odhodek davčno nepriznano tudi izplačilo, opravljeno na žiro račun Gimnazije C. Odločitev je po presoji sodišča pravilno utemeljena z nesporno ugotovitvijo, da so bila sredstva nakazana namensko, za pokrivanje stroškov končnega izleta, ki bremenijo njegove udeležence – dijake.
Nesporne so tudi dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na oblikovanje popravkov vrednosti terjatev. Tako ni spora o tem, da tožeča stranka tudi v tej zvezi ni predložila listin, s katerimi bi utemeljila razloge za oblikovanje popravka. Kot pravilno in skladno s sodno prakso navaja davčni organ druge stopnje, je dokazno breme na strani tožeče stranke, ki mora utemeljenost oblikovanja popravka vrednosti terjatev, skladno s SRS 5 in 21, izkazati z ustreznimi listinami. Te, kot pravilno ugotavlja tožeča stranka, niso del knjigovodske dokumentacije. To postanejo, kolikor se z njimi utemeljuje poslovni dogodek – popravek vrednosti terjatev. Stališče, da se odhodek iz naslova popravka vrednosti terjatev (ali odpisa) davčno prizna le, če zavezanec izkaže, da je opravil dejanja v smeri njihove izterjave, je pravilno in skladno z ustaljeno sodno in upravnopravno prakso. Da bi tožeča stranka ob zatrjevani nesmotrnosti sodne izterjave, poplačilo uveljavljala vsaj z opomini, pa niti ne navaja. Na podlagi določb Slovenskih računovodskih standardov, predvsem SRS 5, na katerega se sklicuje tožena stranka, je po presoji sodišča utemeljenost oblikovanja popravka vrednosti terjatev, ki je pogoj za davčno priznanje na tej podlagi vračunanih stroškov poslovanja, treba dokazati z listinami, ki dvomljivost ali spornost terjatev (verjetno) izkazujejo. Se pa listine, s katerimi se izkazuje utemeljenost oblikovanja popravkov vrednosti terjatev, razlikujejo od tistih, ki utemeljujejo njihov dokončen odpis, saj zadošča izkaz verjetnosti. Okoliščine, ki kažejo na dvomljivost ali spornost terjatve morajo obstajati in biti ustrezno listinsko izkazane v času oblikovanja popravka vrednosti terjatev, listine pa, skladno z dokaznimi pravili v davčnem postopku, davčnemu organu predložene kot podlaga za evidentiranje poslovnega dogodka.
Pravilna je tudi odločitev, da se tožeči stranki skladno z 39. člena ZDDPO v zvezi s SRS 1 ne prizna investicijska olajšava iz naslova vlaganj v gradbeni objekt – investicijo v teku. Tudi v tej zvezi ugotovljena dejstva niso sporna. Odločitev je na tej dejanski podlagi po presoji sodišča utemeljena iz razlogov, s katerimi jo, drugače kot davčni organ prve stopnje, pravno utemelji pritožbeni organ. V skladu z MRS 16 je treba sredstvo, ki ga pravna oseba evidentira med opredmetena osnovna sredstva, kot takšno tudi pripoznati, če je verjetno, da bodo prihodnje gospodarske koristi, povezane s tem sredstvom, pritekale v podjetje. Zato mora podjetje oceniti stopnjo gotovosti, ki jo pripisuje teku prihodnje gospodarske koristi na podlagi razpoložljivih dokazov v času začetnega pripoznavanja. Načelo prednosti vsebine pred obliko (Uvod v SRS) pomeni, da je treba poslovne dogodke obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino, ne pa zgolj formalno, glede na njihovo pravno obliko. V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč mora davčni zavezanec za priznanje te olajšave verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo. Da je tožnik objekt gradil in da je investicija bila v teku, na odločitev ne more vplivati iz razlogov, ki jih v obrazložitvi odločbe navede že davčni organ druge stopnje. Odločitve pa tudi ne more spremeniti (sicer neizkazano dejstvo), da je tožnik gradbeno dovoljenje kasneje pridobil. Dejstvo, da je tožeča stranka investicijsko olajšavo lahko uveljavljala le v letu investiranja, pa dodatno potrjuje utemeljenost stališča, da morajo biti pogoji za njeno uveljavljanje izpolnjeni že v letu investiranja in da jih kasneje, z učinkom za nazaj, ni mogoče izpolniti.
V zvezi z oblikovanjem rizičnega sklada pa med strankama ni več spora o tem, da gre za posebno obliko rezervacij. Spora tudi ni, da te po vsebini ne ustrezajo rezervacijam, ki jih ureja SRS 10. Ker se po prvem odstavku 23. člena ZDDPO kot odhodek v omejeni višini priznajo le dolgoročne rezervacije, kot jih opredeljujejo SRS, je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev, da se oblikovanje rizičnega sklada kot davčni odhodek ne prizna.
Je pa, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodbe z opr. št. X Ips 532/2009 z dne 27. 5. 2010, X Ips 168/2009 z dne 25. 11. 2010, X Ips 369/2009 z dne 3. 2. 2011) z določbami ZDavP odločitev nepravilno utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na vračilo preveč plačanih zamudnih obresti. Po stališču, ki ga je v zvezi z vračilom zamudnih obresti zavzelo revizijsko sodišče, se namreč o vračanju davka odloča v samostojnem davčnem upravnem postopku, v katerem davčni organ postopek vodi in odloča skladno z določbami zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu. Ker temelji po navedenem odločitev na napačni pravni podlagi, je sodišče odločbo o pritožbi v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane odločbe, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu druge stopnje, da v ponovnem postopku ponovno odloči o obrestovanju neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti.
Ker so po navedenem tožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa drugih nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).
Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. V obravnavani zadevi je tožeča stranka s tožbenim predlogom uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa še to le iz razlogov, ki jih je sodišče našlo uradoma.