Jedro

Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito tudi zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države, saj bi, kolikor ne bi izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, zaradi nezakonitega prebivanja v Sloveniji zoper njega stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi prve, druge in šeste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007, 58/2009 in 99/2010) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom za njeno odločitev. Sklicuje se na določbe 54. člena ter prvo, drugo in šesto alinejo 55. člena ZMZ.

3. Prvostopenjsko sodbo tožnik izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je na Kosovu grozilo preganjanje, zato se je odločil za izselitev ter poroko in zaposlitev v Sloveniji. Meni, da bi mu morala tožena stranka šteti v dobro, da si je sam našel delo in si uredil življenje ter da ne pričakuje preživljanja s strani tožene stranke, temveč se sam preživlja. Zato ni korektno, da mu tožena stranka zavrača njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Razmere na Kosovu so izredno slabe, spori se ne rešujejo na demokratičen način, temveč s silo, kar je splošno znano. Tožena stranka ne bi smela odločiti v pospešenem postopku. Sodišče bi ga moralo zaslišati, ker ga ni, je bistveno kršilo določbe postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno iz razlogov po prvi, drugi in šesti alineji 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 106/2008, I Up 572/2008, I Up 372/2009) se v pospešenem postopku ugotavljajo le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek, in ali so podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podani pa so bili tudi materialnopravni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določeni v prvi, drugi in šesti alineji 55. člena ZMZ.

9. Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne po prvi alineji 55. člena ZMZ, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov; po drugi alineji 55. člena ZMZ, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu; po šesti alineji 55. člena ZMZ pa, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku sicer zadostuje eden od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ, vendar se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh treh v izpodbijani odločbi tožene stranke navedenih razlogov in presodilo, da je v tem primeru zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito utemeljena iz vseh treh razlogov (prvi, drugi in šesti alineji 55. člena ZMZ).

10. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zatrjeval, da je Kosovo zapustil zato, da bi delal v Sloveniji, saj na Kosovu ni imel te možnosti, v Sloveniji pa ima zagotovljeno delo. Iz tožnikovih izjav tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno izhaja, da je prišel v Slovenijo zaradi slabih ekonomskih razmer v izvorni državi, torej iz ekonomskih razlogov, saj je tudi na izrecno vprašanje, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, odgovoril, da ne. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tako ugotovljenem dejanskem stanju tožena stranka imela zadostno podlago za ugotovitev, da v tem primeru obstaja razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz prve kot tudi razlog iz druge alineje 55. člena ZMZ.

11. Vrhovno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, ki je presodilo, da je pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik želel z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito odložiti oziroma onemogočiti svojo odstranitev iz Republike Slovenije (šesta alineja 55. člena ZMZ). Iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov namreč izhaja, da je tožnik imel dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji (z dne 3. 2. 2009) z razlogom zaposlitve v Republiki Sloveniji, ki pa je bilo zaradi prenehanja zaposlitve dne 29. 9. 2009 razveljavljeno (odločba je postala pravnomočna 8. 10. 2009). Tožnik se je po lastnih navedbah vrnil na Kosovo decembra 2009 in ponovno prišel v Republiko Slovenijo septembra 2010. Od takrat dalje je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji in je namen zaprositi za mednarodno zaščito izrazil šele dne 9. 12. 2010 na PP Novo mesto, ko je ta izvajala postopek ugotavljanja zakonitosti tožnikovega bivanja v Sloveniji. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (z dne 10. 12. 2010) in v razgovoru s toženo stranko (zapisnik z dne 17. 12. 2010) je tožnik izjavil, da so njegovi ženi, slovenski državljanki, svetovali, naj (tožnik) „zaprosi za azil, da ne bo na črno v Republiki Sloveniji“. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito tudi zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države, saj bi, kolikor ne bi izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, zaradi nezakonitega prebivanja v Sloveniji zoper njega stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede bistvene kršitve določb postopka v zvezi z opustitvijo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in odločilo brez glavne obravnave. To svojo odločitev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilno utemeljilo.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.