Jedro

Tožnik je s tožbo iztoževal od toženke prodajo stanovanja. Vrednost spora je ocenil v višini kupnine stanovanja 240.000,00 SIT. Spor kot je predmeten, je premoženjskopravni spor. V takih sporih je po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženkina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna prodati stanovanjsko hišo v S. po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona, ker je ugotovilo, da tožnik v času uveljavitve Stanovanjskega zakona ni več živel v hiši in mu je že pred tem kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje prenehalo. Sicer pa da ima tožnik od leta 1990 v lasti prazno stanovanje v I., zaradi česar so bili podani pogoji tudi za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper pravnomočno sodbo je tožnik uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se s spremenjeno tožbo njegovemu zahtevku ugodi ali pa sodba razveljavi. Tožnik izraža v reviziji začudenje, da je pritožbeno sodišče ob enakem dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, prvo prvostopenjsko sodbo razveljavilo, po ponovljenem sojenju pa je enako sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zato meni, da je višje sodišče ob enaki dejanski situaciji dvakrat različno odločalo, kar je nenavadno, saj je pravilno njegovo prvo stališče. Sporna hiša je bila že ob dodelitvi leta 1989 v slabem stanju ter jo je tožnik uporabljal v okviru možnosti. Ob takem stanju mu stanovanjsko razmerje ni moglo prenehati. Drugo stanovanje pa je kupil iz razloga, da bi obdržal vrednost denarja, ki ga je pred tem namenil za popravilo sporne hiše. Končno meni, da je s sporno odločitvijo kršena vrsta ustavnih določb in konvencijske pravice do doma, nedotakljivosti stanovanja, enakosti in enakega varstva pravic.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je s tožbo iztoževal od toženke prodajo stanovanja. Vrednost spora je ocenil v višini kupnine stanovanja 240.000,00 SIT. Spor kot je predmeten, je premoženjskopravni spor. V takih sporih je po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. Predmet tožbenega zahtevka pa je bil v tem primeru ocenjen na 240.000,00 SIT. Glede na take ugotovitve (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 23.12.1999, to je po uveljavitvi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženčevo revizijo kot nedovoljeno. Namreč po določilu 377. člena ZPP revizijsko sodišče zavrže revizijo s sklepom, če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti.

Toženkino zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov je revizijsko sodišče zavrnilo, ker odgovor ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in 155. člena ZPP).