Jedro

Po določilu 1. odstavka 98. člena ZPP mora stranka predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju, sicer ji sodišče naloži, da v določenem roku to stori, lahko pa dovoli, da za stranko opravlja pravdna dejanja začasno oseba, ki ni predložila pooblastila. Res je sodišče prve stopnje to pooblaščenki tožeče stranke naložilo s sklepom in pooblaščenka tožeče stranke pooblastila v danem roku ni predložila. Ker pa sodni roki niso prekluzivni, je sodišče lahko upoštevalo tudi pooblastilo, ki ga je pooblaščenka predložila po preteku tega roka. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana s tem, da je sodišče pooblaščenko po preteku roka, ki ji ga je dalo, ponovno pozvalo na predložitev pooblastila niti s tem, da ima pooblastilo kasnejši datum od datuma vložitve tožbe. S tem, da je stranka (kasneje) pooblastila odvetnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo, je odobrila tudi njegova do tedaj opravljena pravdna dejanja zanj in še posebna - izrecna odobritev opravljenih pravdnih dejanj ni potrebna. Neutemeljene so trditve o tem, da "tipična kavza posojilne pogodbe ne vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje posojilo, saj je to njegov nagib, ki na samo pogodbo ne vpliva".

Posojilo je namreč lahko tudi namensko (566. člen ZOR); če posojilojemalec porabi izposojeni denar v kakšen drug namen, pa lahko posojilojemalec izjavi, da razdira pogodbo - seveda pa mu v vsakem primeru ostaja pravica zahtevati vrnitev posojila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.017.191,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

21.11.2003 do plačila in 192.724,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj pooblaščenec tožnice ni imel pooblastila, njegova pravdna dejanja pa pozneje niso bila odobrena. Tudi po sklepu sodišča pooblaščenka tožnice ni predložila pooblastila, zaradi česar je ostala tožba nepopolna in neprimerna za vsebinsko obravnavanje. V nasprotju s 4. odstavkom 98. člena ZPP sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, temveč je pooblaščenko ponovno pozvalo, da predloži pooblastilo. Ta je predložila pooblastilo, ki je bilo podpisano

5.2.2004. Nepopolnost tožbe v danem roku ni bila odpravljena, poleg tega pa se obseg pooblastila nikakor ne more raztezati na dejanja, opravljena pred tem datumom. Za tak primer pravo pozna institut odobritve pravdnega dejanja, v konkretni zadevi pa vložitev tožbe ni bila odobrena. Zato pritožba primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kljub pojasnilu toženke, da se v njem nahajajo nekateri pomembni listinski dokazi, zavrnilo dokaz z vpogledom v kazenski spis zoper obdolženko M.V., s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Dopustna pravna podlaga (kavza) je ena izmed predpostavk pravnega posla. Sodišče temu ni posvetilo pozornosti, zato ni moglo ugotoviti, da kavza razmerja med pravdnima strankama ne ustreza tipični kavzi posojilnega razmerja. Tipična kavza posojilne pogodbe namreč ne vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje posojilo, saj je to nagib, ki na pogodbo ne vpliva. Nasprotno pa v konkretni zadevi ni šlo za samostojno razpolaganje toženke s sredstvi, saj se je subjektivna kavza pogodbe raztezala tudi na način porabe sredstev, t.j. da bodo izročena M.V.. Tožnica je vedela in soglašala s takšnim načinom porabe sredstev in je sredstva toženki izročila ravno z namenom, da jih izroči M.V.. V nasprotnem primeru jih ne bi izročila.

Navsezadnje je tožnica tudi mimo toženke M. V. izročila večji denarni znesek. Šele na podlagi teh ugotovitev o pravni podlagi pravnega razmerja med pravdnima strankama bi sodišče prve stopnje lahko pravilno pravno okarakteriziralo razmerje in ga ne bi moglo avtomatično uvrstiti med posojilne pogodbe. Samo poimenovanje pogodbe za to ne more biti zadosten razlog. Izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je zavezala toženka, bi bilo treba oceniti povsem drugače. Toženka se ni zavezala k vrnitvi prejetega zneska, vsaj ne k vrnitvi celote prejetega zneska. Pri tem izpodbijana sodba nima razlogov glede neenakega obravnavanja 15.000,00 DEM iz 1. točke ter 10.000,00 DEM iz 2. točke pogodbe. Med vsebino zavez iz teh dveh točk namreč že na prvi pogled obstaja bistvena razlika. Dogovor med pravdnima strankama vsaj v pretežnem delu ne opredeljuje zavezanosti toženke osebno k vrnitvi prejetega zneska, zaradi česar ni mogoče vnaprej zavrniti možnosti, da sta stranki pisni dogovor (naknadno) sklenili samo zaradi dokaznih namenov, da je bila določena vsota denarja dejansko izročena toženki. V tem smislu bi bilo treba listino presojati kot izročilnico oziroma prevzemnico, ne pa kot posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je prezrlo možnost, da je izročeni znesek predstavljal dejansko posojilo tretji osebi, medtem ko se je toženka kvečjemu zavezala k izročitvi prejetega zneska M.V., kar je tudi storila in v zvezi s čimer je M.V. tožeči stranki izstavila potrdilo. Toženka je svojo obveznost izpolnila že s tem, ko je prejeti znesek izročila M.V.. Toženka je prava nevešča oseba in zanjo pomen izraza pooblastilo ni tako precizen in tudi ne vsebinsko identičen pravnemu pomenu izraza. Sodišče prve stopnje je zato sodbo zmotno oprlo na izpoved toženke, da pri sklepanju dogovora s tožečo stranko ni ravnala kot pooblaščenka. Toženka je med tožečo stranko in M.V. igrala zgolj vlogo sla, v skrajnem primeru posrednika, nikakor pa ni bila posojilojemalec, torej pogodbena stranka. Četudi bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje glede pravne narave posla pravilno, pa je bila zanemarjena presoja nadaljnje pravne usode sklenjenega dogovora in dejansko stanje v tej smeri ni bilo ustrezno razjasnjeno.

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati možnost naknadnih sprememb sklenjenega dogovora po volji obeh strank. Glede na to, da je tožnica mimo toženke tudi sama neposredno izročala večje zneske denarja M.V., se sodišče prve stopnje ni opredelilo do možnosti, da je bil dogovorjen prevzem dolga, v katerega je tožnica privolila. Za privolitev se ne zahteva posebna oblika in je lahko dana tudi s konkludentnim ravnanjem. Iz dosedanjega postopka sicer ne sledi nujno zaključek, da bi M.V. kakšen del obveznosti izpolnila v svojem imenu, čeprav je tudi to možno, vendar pa to pomeni le, da ni mogoče privolitve tožnice v prevzem domnevati (po 446. členu ZOR), ne pa, da privolitev dejansko ni bila dana (tudi s konkludentnim ravnanjem).

Toženka je namreč v prvostopenjskem postopku navajala, da je tožnica od M.V. tudi glede vtoževanega zneska sprejela zadolžnico, kar bi bilo pravno mogoče šteti kot privolitev v prevzem dolga. Dejansko stanje v tej smeri bi bilo mogoče ugotoviti le z vpogledom v kazenski spis. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče, če ne bo ugodilo primarnemu pritožbenemu predlogu, izpodbijano spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter nadalje podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, niso utemeljeni. Po določilu 1. odstavka 98. člena ZPP mora stranka res predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju, sicer ji sodišče naloži, da v določenem roku to stori, lahko pa dovoli, da za stranko opravlja pravdna dejanja začasno oseba, ki ni predložila pooblastila. Tudi je res, da je sodišče prve stopnje to pooblaščenki tožeče stranke naložilo s sklepom dne 27.11.2003 in da pooblaščenka tožeče stranke pooblastila v danem roku ni predložila.

Ker pa sodni roki niso prekluzivni, je sodišče lahko upoštevalo tudi pooblastilo, ki ga je pooblaščenka predložila po preteku tega roka.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana s tem, da je sodišče pooblaščenko po preteku roka, ki ji ga je dalo, ponovno pozvalo na predložitev pooblastila niti s tem, da ima pooblastilo kasnejši datum od datuma vložitve tožbe. S tem, da je stranka (kasneje) pooblastila odvetnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo, je odobrila tudi njegova do tedaj opravljena pravdna dejanja zanj in še posebna - izrecna odobritev opravljenih pravdnih dejanj ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza - vpogleda v kazenski spis v zadevi zoper M.V. (stran 3 obrazložitve sodbe): ker je zaključilo, da tudi morebitna pisna potrditev M.V. tožnici (ta naj bi bila v kazenskem spisu), da je prejela 25.000,00 DEM, ne vpliva na obstoj obligacijske zaveze napram tožnici. Ker je sodišče prve stopnje torej obrazloženo zavzelo stališče do predlaganega dokaza, ni utemeljen očitek, da je kršilo načelo kontradiktornosti. Temu je treba le še dodati, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo in da sodišče odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP), pri čemer lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Ker je sodišče ravnalo v skladu z navedenimi določili ZPP, ne more biti podana niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), temveč bi lahko neizvedba predlaganega dokaza pomenila le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

V zvezi s očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je treba odgovoriti še na pritožbeno trditev, da sodba prve stopnje nima razlogov o neenakem pravnem obravnavanju zneskov navedenih v 1. in 2. točki pogodbe z dne 26.9.2001. Četudi obstaja določena razlika v zavezi, tožena stranka niti ne pojasni, zakaj naj bi bila ta relevantna. Tudi pravdni stranki temu vprašanju med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista posvečali pozornosti - zato v zvezi s tem tudi nista podali ustreznih dejanskih navedb (1. odstavek 7. člena in

212. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa tega utemeljeno ni štelo za odločilno dejstvo v zadevi. Zgolj zaradi popolnejšega odgovora na pritožbene trditve pa naj bo pojasnjeno, da sta v zvezi s tem obe pravdni stranki skladno izpovedali, da je bil rok enega meseca za vrnitev določenega dela posojila določen zaradi tega, ker je tožnica denar rabila za odkup hiše, ki je bila v postopku denacionalizacije (izpovedba tožnice na 21. in toženke na 23. strani spisa).

Pritožbeno sodišče pri nadaljnjem preizkusu sodbe prve stopnje glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v obsegu, kot mu to narekuje preizkus po uradni dolžnosti, ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP.

Kot je bilo že omenjeno, pritožbena trditev o nepravilnostih v zvezi z neizvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis zoper M.V. lahko meri le na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa tudi to neutemeljeno. Podrobnejši razlogi v zvezi s tem bodo navedeni pri obrazložitvi pravilnosti uporabe materialnega prava ? konkretno določb o prevzemu dolga.

Pretežna pritožbena graja se tiče zmotne uporabe materialnega prava in s tem povezane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem v zvezi pritožba ponuja več pravnih konstrukcij oziroma različnih pravnih presoj pravnega razmerja med pravdnima strankama. Nobena od teh pa ne vzdrži pritožbene presoje.

Kot takšne se izkažejo trditve o tem, da "tipična kavza posojilne pogodbe ne vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje posojilo, saj je to njegov nagib, ki na samo pogodbo ne vpliva".

Posojilo je namreč lahko tudi namensko (566. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je v tej zadevi treba uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika); če posojilojemalec porabi izposojeni denar v kakšen drug namen, pa lahko posojilojemalec izjavi, da razdira pogodbo - seveda pa mu v vsakem primeru ostaja pravica zahtevati vrnitev posojila. Dejstvo, ki ga v zvezi s tem poudarja pritožba, namreč, da je tožnica (kasneje) tudi mimo toženke M.V. izročila določene denarne zneske, pa na presojo ne more vplivati: obe pravdni stranki sta skladno izpovedali, da je v konkretnem primeru tožnica posodila denar toženki, da se je toženka sama zavezala k vrnitvi posojila po pogodbi, ki jo je po njenem naročilu sestavila njena kolegica in za katero je sama (tako toženka v lastni izpovedbi) predlagala, da se overi pri notarju K.. Toženka je nadalje izpovedala, da ob tem posojilu tožnica M.V. še ni poznala, njej pa je denar izročila, ker ji je zaupala in ker sta se kot sodelavki poznali že od prej in bili tudi prijateljici. Ne glede na to, za kakšen namen (če je šlo za namensko posojilo) je tožnica posodila toženki

25.000,00 DEM, je po povedanem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v zavezi za vrnitev posojila toženka in ne morda tretja oseba, kot očitno meni pritožba, ki govori o "posojilu tretji osebi". Določila pogodbe med pravdnima strankama so jasna (1. odstavek 99. člena ZOR), vsaj delno skladna s samim poimenovanjem pogodbe (pravilno bi bilo posojilna pogodba, saj s kreditno pogodbo denarni znesek uporabniku kredita daje banka) in povsem skladno s tem sta izpovedali tudi obe pravdni stranki, zato pritožba sedaj neutemeljeno izpostavlja nek drug skupni namen pogodbenih (pravdnih) strank in očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno utemeljilo, zakaj naj bi se dogovor med pravdnima strankama pravno sploh opredelil kot posojilna pogodba. Dejstvo, da naj bi bila pogodba dejansko podpisana kasneje (dan) po prejemu denarja, ne spreminja narave pogodbe (četudi bi bila zapisana zaradi dokaznih namenov) in tudi ni mogoče šteti, da ima (zgolj) zato pogodba značaj prevzemnice ali izročilnice, kot meni pritožba. Pogodba zavezuje toženko kot posojilojemalko in njeno izpolnitveno ravnanje je v vrnitvi posojenega zneska tožnici in ne izročitvi prejetega zneska naprej tretji osebi. Zato so neutemeljene tudi trditve o tem, da je bila toženka le v vlogi sla ali posrednika. Ni tudi utemeljeno sklicevanje na pravno neukost toženke glede izraza pooblastilo. Toženka je namreč povsem jasno izpovedala, da ni nastopala kot pooblaščenka V. in ni imela njenega pooblastila, da bi nastopala v njenem imenu in za njen račun.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res ne presoja pravnega razmerja med strankama s stališča prevzema dolga. To pa zato, ker trditvena podlaga (tožbe in) odgovora na tožbo takšne pravne presoje ni narekovala. Zgolj dejstvo, da je tožnica kasneje sama posojala M.V. določene vsote denarja, ne kaže na prevzem dolga. Tudi morebitno potrdilo ali zadolžnica, ki naj bi jo izdala M.V. tožnici in ki naj bi bila v kazenskem spisu, ne narekuje takšne presoje. Prevzem dolga se namreč opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (1. odstavek 446. člena ZOR). Toženka ni zatrjevala, da je z V.V. sklenila tovrstno pogodbo, prav tako pa tudi ne, da bi tožnica privolila v prevzem ali da bi tožnica sprejela kakšno izpolnitev od M.V.. Pritožbene trditve o privolitvi v prevzem dolga s konkludentnim ravnanjem (ki ga pritožba niti določno ne opredeli, kot že povedano, pa to izdaja zadolžnice oziroma njen sprejem ne more biti) se tako izkažejo le kot nekakšna ugibanja, s čimer pa pritožba ne more uspeti. Vse navedeno torej kaže, da tudi dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče prve stopnje ni pregledalo kazenskega spisa in listin v njem.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.