Jedro

Ker je sodišče že odločilo, ko je prejelo predlog, pa je bila zadeva že odločena in odpravljena, je pravilna ugotovitev iz obrazložitve sklepa z dne 15.4.1999, da gre za odločitev po uradni dolžnosti. Sodišče je torej moralo odločiti o dolžnikovi vlogi, ki jo je podal po izdaji sklepa. Res je, da dolžnik v trenutku oddaje predloga ni mogel vedeti, da je sodišče že odločilo po uradni dolžnosti. Vendar to na pravilnost in zakonitost sklepa ne vpliva, saj je odločitev vseeno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog dolžnika za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, ker je ugotovilo, da je že izdalo takšen sklep po uradni dolžnosti.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo dolžnik zaradi kršitev postopka.

16.4.1999 je vložil predlog za izdajo sklepa o ustaviti in razveljavitvi sklepa o izvršbi v tej zadevi. Sodišče pa je dne 15.4.1999 odločilo s sklepom, ki ga je vročilo odvetniku dolžnika po vložitvi dolžnikovega predloga. Dolžnik je 11.5.1999 vložil pri sodišču neposredno zahtevek, da se odloči v tej izvršilni zadevi.

Sodišče pa je izdalo izpodbijani sklep. Sodišče ne navaja dejstev in ne odgovori na zahtevek dolžnika. Ni odločilo o vsebini podanih zahtevkov, saj bi moralo opredeliti, katere zahtevke zavrže. Ker je bil sklep z dne 15.4.1999 stranki vročen po vložitvi zahtevka za izdajo sklepa, bi sodišče moralo o tem zahtevku odločiti. Zato je izrek dvomljiv in ne vsebuje vseh elementov. Odločitev sodišča je le parcialna, saj bi sodišče moralo razveljaviti celotni sklep z dne 2.2.1998. Dolžniku je v zadevi nastala velika premoženjska škoda, zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponovno odločanje o celotnem zahtevku, podanem v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da pritožbeno sodišče sme in mora odločati le o tistem sklepu, ki je predmet izpodbijanja. V konkretni zadevi je to napadeni sklep o zavrženju predloga, ki ga je sodišče izdalo dne 11.5.1999 (list. št. 103). V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da je o predlogu za ustavitev izvršbe že odločilo, saj je izdalo že sklep po uradni dolžnosti. Gre za sklep z dne 15.4.1999 (list. št. 99 in 100). V sklepu z dne 15.4.1999 je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. I 23/98 z dne 2.2.1998 še v odprtem delu, to je, kar ni bilo razveljavljeno s sklepom o delni ustavitvi izvršbe z dne 27.10.1998 (list. št. 53).

Sklep o delni ustavitvi izvršbe (glede preživninskih obveznosti za september, oktober 1998 in v zavarovanje v bodoče dospevajočih preživninskih obrokov za čas od 1.11.1998 do 31.1.1999) je postal pravnomočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ustavilo izvršbo še v delu, ki ni obsežen z delno ustavitvijo, in ko je odločilo, da se v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavi, izvršba v celoti ustavi in dolžniku vrnejo sredstva, ki se nahajajo pri dolžnikovem dolžniku v višini 108.426,00 SIT.

Če bi sodišče prve stopnje ponovno razveljavilo sklep o izvršbi z dne 2.2.1998 tudi v delu, ko je bil že razveljavljen s sklepom z dne 27.10.1998, bi dvakrat odločilo o isti stvari, kar je prepovedano (primerjaj tudi čl. 333 in 11. točko 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik trdi, da bi sodišče moralo odločiti o njegovem predlogu o ustavitvi izvršbe, ki ga je podal 16.4.1999 (list. št. 101) in da v sklepu z dne 15.4.1999 ne more iti za sklep po uradni dolžnosti v pomenu 76. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predmetnega spisa izhaja časovni potek procesnih dejanj v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je odločilo o dokončni ustavitvi izvršbe s sklepom z dne 15.4.1999. Istega dne je bil sklep tudi odpravljen (primerjaj prezentat k odredbi, pripeti k list. št. 100 spisa). Ta sklep je dolžnikov odvetnik prejel 16.4.1999. Nato je sodišče prejelo dolžnikov predlog 16.4.1999 (list. št. 101). Ker je sodišče že odločilo, ko je prejelo predlog, pa je bila zadeva že odločena in odpravljena, je pravilna ugotovitev iz obrazložitve sklepa z dne 15.4.1999, da gre za odločitev po uradni dolžnosti. Sodišče je torej moralo odločiti o dolžnikovi vlogi, ki jo je podal po izdaji sklepa.

Res je, da dolžnik v trenutku oddaje predloga ni mogel vedeti, da je sodišče že odločilo po uradni dolžnosti. Vendar to na pravilnost in zakonitost sklepa ne vpliva, saj je odločitev vseeno pravilna.

Sodišče je tudi odločilo, da se dolžniku vrnejo vsa zasežena sredstva. Višine zaseženih sredstev, to je preostanek 108.426,00 SIT, dolžnik ne izpodbija. S tem je sodišče prve stopnje odločilo o vsem, kar je bilo predmet tega postopka. Če pa ima dolžnik kakšne druge zahtevke, ki ne morejo biti predmet tega postopka, jih bo moral uveljavljati v ustreznem postopku.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje odločilo o vsem, kar je treba odločiti v skladu s 76. členom ZIZ in je zato moralo v izogib ponovnemu odločanju o isti zadevi dolžnikov predlog zavreči. Ker je sodišče prve stopnje s tem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 333. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in ker ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (368. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Končno je treba na pritožbo še odgovoriti v delu, ki se nanaša na trditev, da bi sodišče moralo odločiti tudi o predlogu z dne 11.5.1999. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta predlog še ni bil predmet odločanja na prvi stopnji ter ga zato tudi pritožbeno sodišče ne more preizkušati. Le v izogib nepotrebnim nadaljevanjem postopka pritožbeno sodišče dodaja, da je sedaj izvršba ustavljena, opravljena izvršilna dejanja (zaseg sredstev pri dolžnikovem dolžniku) razveljavljena. Če ima dolžnik kakšne druge zahtevke zoper upnika, ki ne morejo biti predmet izvršbe, jih bo moral uveljavljati v ustreznih postopkih.