Jedro

Poleg koristi na strani tistega, ki tujo stvar uporablja, je potrebno izkazati tudi prikrajšanje na strani upravičenca, ki stvari ne more uporabljati in vzročno zvezo med obema.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Žalcu, opr.št. I 99/00039 z dne 21.1.1999 (točka 1 izreka) in naložilo tožeči stranki povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 273.524,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (točka 2 izreka). Z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je še v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Proti takšni sodbi se je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka in navedla, da sicer sprejema večji del obrazložitve, vendar zaključki sodišča nasprotujejo razlogom v sodbi in izvedenim dokazom. Po mnenju pritožnika pripis p.p. ne pomeni označbe prokurista ampak po pooblastilu. Prokurist je namreč poslovni pooblaščenec, ki je vpisan v sodni register in ima overjen podpis. Predmet tožbe je neplačana najemnina in obratovalni stroški oz. sedaj odmena za koriščenje prostorov. Pri tem ni pomembno, ali je bil toženec študent, saj je verjetno zasledoval nek interes, ko je registriral dejavnost samostojnega podjetnika. Tudi ni pomembno, ali je svojo dejavnost opravljal dnevno ali le občasno, pomembno je le, da je prostore uporabljal. Kot je navedlo že sodišče, sedež registrirane dejavnosti ni nujno tudi sedež, kjer se opravlja poslovna dejavnost družbe ali samostojnega podjetnika. S. L. st. v obravnavanem času ni imel statusa samostojnega podjetnika niti družbenika, ampak je spretno zlorabljal dejstvo enakega imena in priimka sina. Zaslišan kot priča je zanikal podpis v obliki faksimile, zato njegove izpovedbe ni mogoče šteti kot verodostojne. Iz priloženih listin je razvidno, da je družba E. d.o.o. predala poslovne prostore v izmeri 79,26 m2 z zapisnikom z dne 20.2.1997. Zato ni logično, da je uporabljala prostore v izmeri 56,00 m2 tudi od 20.2.1997 do 28.3.1997, ni pa neverjetno. Ker se je Zavod za planiranje in izgradnjo ukvarjal tudi s pripravo lokacijske dokumentacije, je toženec kot bodoči arhitekt zagotovo imel interes, da se njegova dejavnost (svetovanje, storitve in inženiring) opravlja na istem naslovu, kot jo je prej opravljal zavod. Nadalje je priča P. Š. izpovedal, da je družba E. koristila le prostore desno, kaj je bilo na levi strani, pa ni vedel povedati. Vse dogovore s tožečo stranko je urejal S. L. st., ki je očitno v soglasju z direktorjem družbe E. urejal tudi zadeve v zvezi z najemom. Ker pa je le-ta dne 20.2.1997 predal prostore tožeči stranki, je s tem dnem prenehala obveznost družbe E. do tožeče stranke iz naslova najema. Strinjati se je s stališčem sodišča, da je sporazumno prenehanje najema mogoče šteti za pogodbo. Enako stališče velja tudi za zapisnik z dne 28.3.1997 v zvezi s sporazumno predajo poslovnih prostorov v izmeri 56,00 m2. Če poslovnih prostorov ne bi predajal v posest toženec preko svojega pooblaščenca očeta S. L. st., zagotovo ne bi bilo na zapisniku označeno, da jih je izpraznil L. Zakaj je na zapisniku navedena tudi družba E., pritožnik ne more pojasniti. Za predmetno zadevo ni pomembno, kdo je vodil toženčeve posle, pomembno je le, v kakšen namen so se poslovni prostori uporabljali in kdo jih je dejansko uporabljal. Toženčeva vloga za sklenitev najemne pogodbe potrjuje, da je prostore potreboval. Dejstvo, da je prostore vrnil L., je nedvomno priznanje S. L. st. o tem, kdo je prostore dejansko uporabljal. Listina z dne 28.3.1997 ima pravno naravo pogodbe, iz katere izvirajo tudi obveznosti oziroma pravica do odmene za koriščenje prostora. Tožeča stranka je bila namreč prikrajšana, ker prostorov ni mogla oddati drugemu. Pritožnik se ne strinja, da je k temu zavezana družba E., ki je prostore vrnila 20.2.1997. Če pa je S. L. prekoračil pooblastila in gre za poslovodstvo brez naročila po določbah ZOR, ostaja tožeča stranka še vedno upravičena do odmene za uporabo prostorov, ki jih ni mogla koristiti. V kolikor je do 28.3.1997 prostore v izmeri 56,00 m2 dejansko koristila tudi družba E., pa gre za solidarno zavezo, saj bi ravnanje S. L. st. predstavljalo poslovodstvo brez naročila po 220. členu ZOR, ki bi bilo v korist družbi E., saj najemna pogodba ni bila nikoli odpovedana. Tožeča stranka trdi, da je prostore v izmeri 56,00 m2 predal toženec, zato zahteva od njega vrnitev koristi (219. člen ZOR). Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in se pravdni stroški skupaj s pritožbenimi stroški naložijo v plačilo tožencu, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

V odgovoru na pritožbo je toženec le-tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranke je vložila pravočasno pritožbo tudi zoper dopolnilno sodbo, in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena ZPP. Po mnenju pritožnika je izrek nerazumljiv, neizvršljiv in v nasprotju z določbami ZPP. Poleg tega je sodišče kršilo 325. člen ZPP, ki med drugim določa, da mora biti sodba obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane dopolnilne sodbe pa izhajajo le procesno pravni razlogi za njeno izdajo, ne pa tudi razlogi, zaradi katerih je sodišče zahtevek zavrnilo. Če je sodišče štelo, da je obrazložitev podana že v prvi sodbi, potem je izdalo dopolnilno sodbo neutemeljeno, saj je o zadevi že odločilo in svojo odločitev utemeljilo. Po pritožnikovem mnenju tudi procesne predpostavke niso podane, saj je sodišče odločilo že v izreku prve sodbe, le da je pri tem napravilo bistveno kršitev določb postopka. V kolikor se pritožbeno sodišče z navedenim ne strinja, se pritožnik sklicuje na pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in vztraja pri že podanih pritožbenih razlogih iz prve pritožbe, ki je sestavni del te pritožbe. Pritožnik je izpostavil še dvom v datum odločanja sodišča prve stopnje (14.9.2006), saj je na izpodbijani dopolnilni sodbi naveden spremenjen priimek sodnice, do katerega je prišlo v decembru 2007. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana dopolnilna sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

1) K pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje Pritožbeno sodišče je najprej preverilo, ali je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero je opozoril pritožnik, in sicer, da zaključki nasprotujejo razlogom v sodbi, da so si v nasprotju in da nasprotujejo izvedenim dokazom. Pritožnik ni obrazložil in konkretiziral, kako naj bi se očitane kršitve kazale, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti, saj tudi pri uradnem pritožbenem preizkusu ni bilo najti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženec kot samostojni podjetnik (čeprav se tožba nanaša na toženca kot fizično osebo) v obdobju od oktobra 1996 do marca 1997 koristil poslovne prostore na naslovu U. H. S. ..., Ž. zaradi česar je od njega zahtevala uporabnino. Iz verodostojne listine sicer izhaja, da se tožbeni zahtevek nanaša tudi na plačilo stroškov obratovanja, vendar tožeča stranka za le-te ni podala konkretnih navedb in tudi pritožbene navedbe se nanašajo le na uporabnino poslovnih prostorov.

Materialnopravna podlaga trditev tožeče stranke ustreza 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z navedenim členom ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe te stvari. Zahtevek za plačilo nadomestne koristi iz 219. člena ZOR predstavlja konkretizacijo enega od primerov iz 210. člena ZOR. Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki tujo stvar uporablja, prikrajšanje na strani upravičenca (lastnika), ki stvari ne more uporabljati ter vzročno zvezo med obema.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je tožeča stranka oz. O. Ž. z družbo E. - d.o.o. Ž. dne 26.6.1996 sklenila najemno pogodbo za poslovne prostore, skupne površine 132,71 m2, na naslovu U. H. S. ..., ki zajemajo tudi poslovne prostore, ki naj bi jih uporabljal toženec, tako imenovani desni del. Najemno pogodbo in oba primopredajna zapisnika je v skladu s pritožbeno neizpodbijanimi zaključki sodišča prve stopnje v imenu družbe podpisal S. L. starejši (toženčev oče). Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb v zvezi z morebitnim poslovodstvom brez naročila in kratico p.p. pred podpisom, saj najemna pogodba in drugi posli, ki jih je S. L. st. opravil v imenu družbe E.- d.o.o., niso bili izpodbijani. Ker najemna pogodba ni bila posebej razvezana, se šteje, da je prenehala veljati šele z vrnitvijo poslovnih prostorov. Iz primopredajnih zapisnikov, na katere se sklicuje tudi pritožnik, izhaja, da je najemnik E.- dne 20.2.1997 najprej vrnil del poslovnih prostorov, ki jih je imel v najemu, in sicer 79,26 m2 le-teh (priloga ...), dne 31.3.1997 pa še 56,00 m2 le-teh (priloga ...). Pritožniku ne gre pritrditi, da so družbi E.- d.o.o. že dne 20.2.1997, ko je predala le del poslovnih prostorov (79,26 m2), prenehale obveznosti iz najemne pogodbe, saj je bila le-ta sklenjena za celotne prostore (132,71 m2). Pritožnik je sicer navedel, da je drugi del poslovnih prostorov (56,00 m2) vrnil toženec kot s.p. (L.), kar po njegovem mnenju kaže na uporabo le-teh, vendar je spregledal, da je na zapisniku, kot oseba, ki vrača poslovne prostore, navedena tudi družba E.- (najemnik). Oba zapisnika je podpisal S. L. st., ki je posloval tudi v imenu družbe E.- d.o.o. in ne le toženca kot samostojnega podjetnika, kot zmotno zatrjuje pritožnik, iz zapisnikov pa tudi ne izhajajo pritožbeno zatrjevane obveznosti do odmene za koriščenje prostorov. Zgolj zapisnik z dne 31.3.1997 zato še ne dokazuje, da je toženec uporabljal poslovne prostore. Pritožniku pa tudi ne gre pritrditi, da ni logično, da bi družba E.- po delni primopredaji poslovnih prostorov uporabljala še preostali del, saj ne gre spregledati, da je imela v najemu celotne poslovne prostore in ne le 79,26 m2. Pritožnik ni konkretno obrazložil, zakaj je lahko po njegovem mnenju del poslovnih prostorov uporabljal le toženec, medtem ko predstavljajo nadaljnje pritožbene navedbe, da je imel toženec interes kot arhitekt delovati na isti lokaciji, kot je pred tem posloval Zavod za planiranje in izgradnjo, nedovoljeno pritožbeno novoto, katere pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na toženčevo dejavnost pa je glede na dejstvo, da je UE dovolila opravljanje dejavnosti šele dne 10.12.1996, nakar je toženec priglasil pričetek delovanja pri D., D. u. C. dne 30.12.1996, nemogoče pritrditi tožeči stranki, da bi lahko kot samostojni podjetnik uporabljal poslovne prostore že od oktobra 1996. Toženec ni zanikal, da je kot samostojni podjetnik potreboval poslovne prostore in imel interes skleniti najemno pogodbo z O. Ž., vendar do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, zgolj težnja po njeni sklenitvi pa tudi ni zadosten razlog za zaključek, da je uporabljal sporni del poslovnih prostorov.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je imela družba E.- d.o.o. v najemu celoten poslovni prostor in je bila za celoten prostor dolžna plačevati najemnino. Ob že obrazloženem je bila najemna pogodba sklenjena tudi v obdobju, za katerega je tožeča stranka zatrjevala, da je del teh prostorov uporabljal toženec. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi moral najemnik (E.- d.o.o.) ne glede na to, ali bi poleg njega uporabljal prostore še kdo drug, plačati tožeči stranki oz. O. Ž. celotno najemnino. Prikrajšanja zato ne bi utrpela tožeča stranka, ampak kvečjemu najemnik, to je družba E.- d.o.o. V skladu z 219. členom ZOR pa mora tožeča stranka dokazati in zatrjevati poleg koristi tudi prikrajšanje ter vzročno zvezo med obema. Korist, ki je predmet zahtevka, je lahko namreč le v okviru prikrajšanja. Tožeča stranka pa med postopkom prikrajšanja sploh ni zatrjevala. Pritožbena navedba, da se kaže prikrajšanje v tem, da tožeča stranka ni mogla oddati poslovnih prostorov drugemu v najem, pa ob že obrazloženem ne drži, saj so bili poslovni prostori oddani v najem družbi E.- d.o.o., in sicer glede na primopredajne zapisnike 79,26 m2 do 20.2.1997 in 56,00 m2 do 31.3.1997. Tožeča stranka tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nima pravne podlage zahtevati plačilo uporabnine od toženca, saj je bil sporni del poslovnih prostorov (56,00 m2) v zatrjevanem obdobju oddan v najem družbi E.- d.o.o. Iz tega razloga tudi niso pravno pomembne navedbe, ki se nanašajo na solidarno zavezo toženca in družbe E.- d.o.o., saj je imela tožeča stranka na podlagi sklenjene najemne pogodbe z družbo E.- d.o.o. pravico zahtevati najemnino le od nje, ne pa tudi od toženca, s katerim ni bila v pravnem razmerju, zakonski pogoji neupravičene obogatitve oz. uporabe tuje stvari v svojo korist pa ob že obrazloženem niso izpolnjeni.

Ob obrazloženem pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).

Toženec v odgovoru na pritožbo stroškov ni zaznamoval, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločilo.

2) K pritožbi zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje v točki 1 izreka izpodbijane sodbe ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti, zato je v skladu s 325. in 326. členom ZPP izdalo dopolnilno sodbo, s katero je to pomanjkljivost odpravilo. Pritožniku ne gre pritrditi, da je izrek dopolnilne sodbe nerazumljiv, neizvršljiv in v nasprotju z določbami pravdnega postopka. Takšnih očitkov ni posebej utemeljil, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu tudi ni našlo očitanih kršitev (II. odstavek 350. člena ZPP). V obrazložitvi prve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo potrebno na podlagi izvedenih dokazov zahtevek tožeče stranke zavrniti, vendar tega ni zapisalo tudi v izrek. To pomanjkljivost je v skladu s 325. členom ZPP pravilno odpravilo z izpodbijano dopolnilno sodbo, kot izhaja iz obrazložitve le-te. Pritožbena navedba, da dopolnilna sodba ni obrazložena, je zato neutemeljena. Pritožbeno izpostavljeni dvom v pravilnost datuma dopolnilne sodbe pa predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (I. odstavek 339. člena ZPP), ki ne vpliva na zakonitost izpodbijane dopolnilne sodbe.

Ker ob obrazloženem niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija dopolnilna sodba, in tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno tudi to pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker tožnik tudi s pritožbo zoper dopolnilno sodbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odst. 165. člena ZPP).