Jedro

V posledici zakonitega pravnega prometa, to je darilne in kupoprodajne pogodbe ter plačane kupnine za objekte in predmetni parceli, pa tožeča stranka ne more več uravljavljati pravice do denacionalizacije predmetnih parcel, saj so te dejansko prešle v družbeno premoženje na podlagi kupoprodajne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora občine J. št. ... z dne 2.8.1994. Upravni organ prve stopnje je zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča z utemeljitvijo, da je premoženje prešlo v družbeno lastnino s pravnim poslom, popolnoma brez prisile in zato ni pogojev za uvedbo postopka. Iz spisnih podatkov izhaja, da je bila parc. št. 112/4 k.o. J. podržavljena tožeči stranki na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l.FLRJ, št. 52/58). Na podlagi tega je prenehala lastninska pravica tožeče stranke kot prejšnjega lastnika, ostala pa je pravica uporabe zemljišča. Tožeča stranka je pravico uporabe na podržavljenih zemljiščih podarila svojemu sinu A., za kar je bil izdan tudi ustrezen zemljiškoknjižni sklep z dne 28.4.1967 in izveden v zemljiški knjigi. Parcela št. 112/4 je bila kasneje preoštevilčena v novi parceli št. 475 in 476 k.o. J.. Navedeni parceli in objekti, ki so stali na teh parcelah so bili dne 5.7.1973 s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med A.K. in občino J. prenešeni v last in posest ter uporabo občine J.. Po stališču tožene stranke je bila navedena kupoprodajna pogodba v času njene sklenitve za prodajalca ugodnejša, kot bi bila upravna razlastitvena odločba. V predmetni zadevi je odločilno to, da je bila sklenjena kupna pogodba in da pravna podlaga za vrnitev stavbnega zemljišča po določbah 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni podana.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da sta zemljišči prešli v družbeno lastnino na podlagi pogodbe in ne na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Napačno je tudi stališče, da je bila pogodba sklenjena prostovoljno in da je bila ugodna za prodajalca v primerjavi z razlastivijo. Del parc. št. 476 še danes obstaja v naravi in zato tudi obstoji zakonita pravica, da se vrne to zemljišče v naravi. Iz celotnega postopka razlastitve in kasnejšega ravnanja občine izhaja, da so bile parcele podržavljene na podlagi zakona in ne na podlagi pogodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 9. točki 3. člena sicer določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Glede na posebnosti položaja stavbnih zemljišč, kot so pravica uporabe po podržavljenju in možnost pravnega prometa pravice uporabe, pa je potrebno pravico upravičencev v denacionalizaciji ugotavljati od primera do primera in zato tudi ima ZDen posebne določbe o denacionalizaciji stavbnih zemljišč. V obravnavanem primeru sta predmetni parceli na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč prešli v družbeno lastnino, razlaščencu, to je tožeči stranki pa je ostala pravica uporabe, ki je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi zakonitega pravnega posla - darilne pogodbe je tožeča stranka prenesla pravico uporabe na svojega sina A.K. Ta pa je na podlagi novega pravnega posla - kupoprodajne pogodbe prenesel pravico uporabe obeh parcel in lastninsko pravico na objektih, postavljenih na teh parcelah, na občino J.. V posledici zakonitega pravnega prometa to je darilne in kupoprodajne pogodbe ter plačane kupnine za objekte in predmetni parceli, pa tožeča stranka ne more več uveljavljati pravice do denacionalizacije predmetnih parcel, saj so te dejansko prešle v družbeno premoženje na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5.7.1973. Tožena stranka je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabila določbe materialnega predpisa, to je ZDen.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).