Jedro

Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj odkrivanje storilcev s pomočjo albuma fotografij že ovadenih oseb in njihova prepoznava, ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi 59. člena Zakona o policiji upravlja policija med drugim tudi evidenco osebnih podatkov ovadenih oseb. Ta pa v skladu z 8. alineo 61. člena istega zakona vsebuje tropozno fotografijo ovadene osebe. Album fotografij lahko policija nedvomno uporabi pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj. Sodišče, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP ni vezano na nobena formalna dokazna prvila, pa ima pravico presojati dokazno vrednost prepoznave storilcev na podlagi tovrstnega albuma fotografij. Primerjava obtožnice in njenih sprememb z dne 19.10.2001 in 29.05.2002 pokaže, da modifikaciji, obtožnice nista spreminjali v nobeni odločilni stvari, nista je širili ali spreminjali obdolženčevega ravnanja, ampak ga le precizirali. Takšna sprememba obtožnice pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. M. H. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v izreku o kazenski sankciji dopolni tako, da se po določbi prvega odstavka 49. člena KZ obd. M. H. v izrečeno kazen 1 (enega) leta zapora všteje čas, ki ga je prestal v priporu od 19.05.2002 do 24.05.2002. Pritožba zagovornika obd. M. H. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. M. H. za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo, da oškodovani trgovini M. plača premoženjskopravni zahtevek v znesku 13.490,00 SIT v roku petnajst dni pod izvršbo. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki še niso nastali, povprečnino pa mu je odmerilo na 80.000,00 SIT. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev človekovih in temeljnih svoboščin po določilih Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je z odredbo predsednika Okrožnega sodišča v Mariboru obdolžencu bil postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti odvetnik Z. C. iz M., vendar je le-ta za zagovarjanje obdolženca pooblastil odvetnico T. K., ki je tudi prisostvovala glavnim obravnavam in vložila pritožbo zoper prvostopno sodbo in v njej predlagala, da se jo obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obdolženčevega zagovornika po uradni dolžnosti, odvetnika Z. C. in višjega državnega tožilca. Seje se je udeležil substitut zagovornika odvetnik G. J., ki je povedal, da zagovornik Z. C. soglaša s pritožbo, ki jo je napisala in vložila odvetnica T. K., prav tako pa se z njo strinja tudi obdolženec. Seje pritožbenega sodišča se je udeležil tudi višji državni tožilec, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obdolženčevo škodo kršilo kazenski zakon iz 6. točke 372. člena ZKP, saj mu v izrečeno kazen zapora ni vštelo časa, ki ga je prebil v priporu zaradi njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je to prekršitev določbe o vštevanju pripora saniralo tako, da je obdolžencu na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena KZ v izrečeno kazen zapora vštelo ta čas, ki ga je prestal v priporu zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi in sicer od 19.05.2002 do 24.05.2002. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz drugega odstavka istega člena, prav tako pa tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz členov 22, 29 in 35 Ustave Republike Slovenije v zvezi s členom 15 Ustave. Mnenja je, da je dokaz s prepoznavo po fotografijah potrebno šteti kot nezakonit, saj so policisti priči pokazali sliko storilca in tako vplivali na njeno odločitev. Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba trdi, da prvostopna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah, oziroma so ti nejasni, v nasprotju med seboj in v nasprotju z zapisniki o izpovedbi prič in listinskimi dokazi v spisu. Vendar pa pritožba teh trditev ne obrazlaga. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe prekršilo pravice obrambe obdolžencu, ker je dovolilo ob nepravilni uporabi določbe 344. člena ZKP spremembo obtožnice, čeprav se dejansko stanje ni spremenilo, kar je imelo vpliv na odločitev v obravnavani zadevi. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj odkrivanje storilcev s pomočjo albuma fotografij že ovadenih oseb in njihova prepoznava, ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi 59. člena Zakona o policiji upravlja policija med drugim tudi evidenco osebnih podatkov ovadenih oseb. Ta pa v skladu z 8. alineo 61. člena istega zakona vsebuje tropozno fotografijo ovadene osebe. Album fotografij lahko policija nedvomno uporabi pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj. Sodišče, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP ni vezano na nobena formalna dokazna prvila, pa ima pravico presojati dokazno vrednost prepoznave storilcev na podlagi tovrstnega albuma fotografij. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da osebi, ki je obdolženca prepoznavala po fotografijah ni bila pokazana le ena fotografija, ampak album fotografij. Prvostopna sodba ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi si niso v nasprotju niti med seboj niti z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, zato tudi ta uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožba prvostopnemu sodišču tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb drugega odstavka 371. člena ZKP. Res je, da mora sodišče v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP) in da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (drugi odstavek 17. člena ZKP), vendar pa je dolžnost predsednika senata ob skrbi za vsestransko razčiščenje zadeve tudi, da odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 08.06.1995 (Up 34/93) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da mora biti dokaz materialnopravno relevanten in da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Prvostopno sodišče je v skladu s sedmim odstavku 364. člena ZKP dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje obdolženčeve prijateljice, ki bi naj potrdila njegov alibi. Primerjava obtožnice in njenih sprememb z dne 19.10.2001 in 29.05.2002 pokaže, da modifikaciji, obtožnice nista spreminjali v nobeni odločilni stvari, nista je širili ali spreminjali obdolženčevega ravnanja, ampak ga le precizirali. Takšna sprememba obtožnice pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožba pa ne more imeti uspeha niti tedaj, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da je prepoznava po sliki dvomljiva, da v času storitve kaznivega dejanja obdolženec sploh ni bil v M., kar bi lahko potrdila K. K., sicer pa sodišče sploh ni ugotovilo točnih podatkov o tem, koliko majic naj bi storilec odnesel. S takimi pritožbenimi navedbami pa ni moč soglašati. Kot nesprejemljiv je obdolženčev zagovor zavrnilo že sodišče prve stopnje, krivdni izrek pa povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo priče Lidije Dolanc, ki je v preiskavi, po temeljitem pregledu albuma fotografij brez dvoma identificirala storilca kaznivega dejanja, na glavni obravnavi pa je kljub pobarvanim lasem prepoznala storilca, delno pa tudi na izpovedbo priče D. T.. Z vso gotovostjo je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, koliko majic je obdolženec najprej odnesel, koliko mu jih je ob sami storitvi kaznivega dejanja izpadlo izpod trenerke ter da je uspel odnesti le eno. Glede na tako ugotovljene okoliščine pa je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je dokazni predlog za zaslišanje priče K.K. zavrnilo, saj z njenim zaslišanjem dejanskega stanja ne bi ugotovilo natančneje. Obdolženčev zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek, neutemeljena. Glede na pritožbo zagovornice obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na podlagi določbe 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je spoznalo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo primerno dolgo kazen zapora, saj ni moglo mimo okoliščine, da je obdolženec bil že kaznovan zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, pa že tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bo na obdolženca vzgojno vplivala le tako izrečena prostostna kazen, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP). Ker je sodba sodišča prve stopnje bila deloma spremenjena obdolžencu v korist je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).