Jedro

Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.

Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I K 49491/2021 z dne 10. 10. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 49491/2021 z dne 7. 2. 2024.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnji priložil pooblastilo odvetniku A. A. in da je tožena stranka presodila, da za odločanje potrebuje določena dokazila za ugotovitev dejanskega stanja in "ugotovila, da obvezna sestavina manjka", zato je tožnika po pooblaščencu z dopisom z dne 21. 8. 2024 na podlagi 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvala, da prošnjo za BPP v roku 5 dni dopolni tako, da navede utemeljene in obrazložene razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za okoliščine in dejstva na podlagi katerih bo organ lahko presojal izpolnjevanje objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ter da pavšalni, kratki navedki v prošnji ne zadostujejo. Poziv je bil vročen pooblaščencu tožnika dne 27. 8. 2024, nanj pa tožena stranka ni prejela odgovora. Na tej podlagi je tožena stranka presodila, da gre za materialno nepopolno vlogo, in tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila.

Povzetek tožbenih navedb

3.Tožnik je po pooblaščenem odvetniku vložil tožbo in zatrjeval nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V njej je navedel, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, za katero je bila zaprošena BPP in tudi odgovoril na vlogo državnega tožilstva pred Vrhovnim sodiščem. Trdi, da je bila tožena stranka seznanjena, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena in z razlogi v zahtevi. Ker tožniku BPP ni bila odobrena, bi moral sam nositi stroške izrednega pravnega sredstva, česar pa ne zmore, saj je brezposeln in preživlja več otrok, prav tako je v drugih postopku upravičen do BPP. Tožnik je v tožbi navedel, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel". V nadaljevanju je ugovarjal še, da je razlaga standarda "verjetnosti" izkazane škode v izpodbijani odločbi strožja, kot izhaja iz namena določbe prve alineje 8. člena ZBPP, da je tožniku kršena pravica iz 1., 2. in 13. člena ZBPP in da je bil tožnik diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim je BPP v celoti ugodena in se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije. Kršena mu je tudi pravica iz 14. člena Ustave, ker je diskriminiran zaradi svoje osebne okoliščine - stanu kateremu pripada (da je brezposeln pek). Sodišču je predlagal, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna BPP. Zahteval je tudi stroške postopka.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Presoja sodišča

5.Tožba ni utemeljena.

6.Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala na določbo 140. člen ZUP (ki se v postopku odločanja o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP), ki v prvem odstavku določa, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno. V drugem odstavku je določeno, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. V tretjem odstavku je določeno, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati.

7.Tožena stranka je v upravnem postopku ocenila, da je prošnja za BPP materialno nepopolna in da jo je treba dopolniti z obrazloženimi razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, da bo lahko presodila izpolnjevanje objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Temu tožnik v tožbi prepričljivo ne oporeka, saj samo pravi, da je bila tožena stranka seznanjena z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti in z razlogi zanjo.

8.Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.

9.Tožnik torej na izrecen poziv tožene stranke, da naj za presojo pogoja iz 24. člena dodatno navede in utemelji razloge za vložitev zahteve za sodno varstvo, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, ni odgovoril, in tudi v tožbi svoje pasivnosti ni pojasnil oziroma upravičil. Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.

10.Glede na navedeno so nerelevantni tožnikovi ugovori, da stroškov plačila za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ne zmore, očitno neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori glede pravilne razlaga prve alineje 8. člena ZBPP in 13. člena ZBPP, saj navedeni določbi nista bili niti smiselno podlaga za odločitev tožene stranke. Pavšalen je tudi očitek tožnika, da je bil diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim je BPP v celoti ugodena in se jim v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije, ter da mu je kršena pravica iz 14. člena Ustave, ker je diskriminiran zaradi svoje osebne okoliščine - stanu kateremu pripada (da je brezposeln pek). Tožeča stranka, zastopana po odvetniku, je namreč sama s svojo neaktivnostjo povzročila, da je bila prošnja zavrnjena.

11.Glede na vse navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama relevantno dejansko stanje (da je tožena stranka tožniku po pooblaščencu vročila poziv z dne 21. 8. 2024, vsebina poziva in dejstvo, da tožnik nanj ni odgovoril), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ne glede na prvi odstavek 59. člena ZUS-1 pa sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi, ko predlagana nova dejstva ali dokazi niso pomembni za odločitev, ali ko predlaga zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (druga in tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je v konkretnem primeru sicer zatrjeval vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in tožbi priložil novo dokazilo - zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pa ob odsotnosti vsakršnih pojasnil, zakaj jih tožnik prilaga šele sedaj, pomeni, da so prepozni in torej niso pomembni za odločitev (52. člen ZUS-1). Ob tem se je sodišče oprlo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede razlage določb o glavni obravnavi na podlagi ZUS-1 in Ustave, po kateri Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave. Upoštevalo pa je tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede glede pravice stranke do ustnega zaslišanja na javni obravnavi.

1Ta v prvem odstavku določa: Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

2Prvi odstavek 88. člena ZUP namreč določa: Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu.

352. člen ZUS-1: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

4Ta določa, da brezplačna pravna pomoč ne dodeli zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda.

5Ta v prvem odstavku določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči.

6Glej na primer: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14.

7Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

---

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.