Jedro

Prodajalec, ki pogojuje prodajo blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine, mora plačati obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu tudi v primeru, ko kupcu zagotovi nespremenjeno ceno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 15.600.00 Sit in stroške revizijskega postopka v znesku 28.600.00 Sit v 15 dneh, da ne bo izvržbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 196.498,60 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1992 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 32.720.00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnik kupil pri toženi stranki osebni avtomobil. Kupnino je plačal dne 3.10.1991, tožena stranka pa mu je avtombil izročila dne 25.3.1992. Tožena stranka je postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe vnaprejšnje plačilo kupnine. Zato je na podlagi 26.čl. zakona o blagovnem prometu dolžna plačati tožniku od plačanega zneska obresti po obrestni meri, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa je naložilo plačilo pritožbenih stroškov v znesku 30.000.00 Sit. Zavzelo je stališče, da je treba 26. čl. zakona o blagovnem prometu razumeti tako, da prodajalec pri končnem obračunu kupnine prizna kupcu realno vrednost njegovih vnaprejšnjih plačil. Kadar pa je predmet izpolnitve pogodbenih strank jasno določen, ni končnega obračuna in za prodajalca ne nastane obveznost obrestovanja kupnine. Zamudne obresti pa tudi niso sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da sodišče druge stopnje napačno razlaga 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Obresti po tej določbi so civilna sankcija za prodajalca, ki prodajo izdelka pogojuje s predplačilom in si na ta način pridobi premoženjsko korist, ker razpolaga tako s kupnino, kot z izdelkom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. čl. zakona o trgovini Ur.l. RS št. 18/93) v 26.čl. določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrecno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Namen te določbe je kupca ekonomsko zavarovati tako, da s svojim neprostovoljnim vnaprejšnjim plačilom kupnine ne kreditira prodajalca brezplačno. Ne gre za zamudne obresti in tudi ne za obresti zaradi nepravočasne izročitve blaga, pač pa gre zgolj za obresti na vnaprej plačani znesek ne glede na zamudo prodajalca pri izročitvi prodanega blaga in ne glede na morebitno špekulativno ravnanje prodajalca. Gre torej le za izenačenje ekonomskega položaja obeh pogodbenih strank, da ne bi zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine ena stranka brezplačno uporabljala denarja druge stranke. Pogoj za uporabo 26.čl. zakona o blagovnem prometu pa je, da prodajalec postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine. To je bilo v tej zadevi izrecno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč postavila tožniku tak pogoj za prodajo avtomobila. Sodišče prve stopnje je na podlagi take ugotovitve pravilno uporabilo določbo 26.čl. zakona o blagovnem prometu in priznalo tožniku na plačano kupnino obresti po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge.

Sodišče druge stopnje napačno razlaga določbo 26. člena navedenega zakona, ko šteje, da velja ta določba samo za delna plačila, kadar se ob izročitvi blaga napravi končni obračun, ne pa tudi, kadar je vnaprej plačana celotna kupnina. Taka razlaga ni v skladu s prej navedenim namenom določbe, da namreč zagotovi kupcu enak ekonomski položaj, kot ga ima prodajalec.