Jedro

Sodišče druge stopnje sme okoliščine, povezane z obsojenčevo zmožnostjo plačila stroškov postopka presoditi drugače, kot to stori sodišče prve stopnje. Načelo prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) se ne nanaša na odločbo o stroških kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 12.10.2007 obsojenega Š.Č. spoznalo za krivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona obremenjujejo proračun, zavezalo pa ga je k plačilu stroškov pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.3.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 450 EUR povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (očitno bistvene kršitve določb kazenskega postopka) iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zlasti „10. točke glede 385. člena ZKP“ in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da obsojenca oprosti plačila stroškov (povprečnine) pritožbenega postopka.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njenem stališču sodišče druge stopnje z odločbo o stroških pritožbenega postopka ni kršilo zakona.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi, zlasti pri naziranju, da se povprečnina lahko določi v pritožbenem postopku le, če je bila izvedena obravnava oziroma če je pritožbeno sodišče menilo, da je v skladu z ZKP bila nujna obravnava v pritožbenem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vložnika zahteve je sodišče druge stopnje z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka kršilo zakon v obsojenčevo škodo. Ni upoštevano pravilo, da sodišče ne more spremeniti prvostopenjske sodbe v obsojenčevo škodo, če se je pritožil le sam. Pri tem se sklicuje na določbo 385. člena ZKP. Ta določba se lahko uporabi glede kakršnekoli spremembe v škodo obsojenca in ne samo glede pravne presoje in kazenske sankcije. Meni tudi, da se z izpodbijano odločitvijo omejuje ustavna pravica do pritožbe. Obtoženec bo moral premišljevati, ali se bo pritožil ali ne, ker kljub oprostitvi povrnitve stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji nikoli ne bo vedel, ali bo moral plačati stroške pritožbenega postopka. Za obtožence, ki imajo majhne dohodke, vsebuje plačilo stroškov pritožbenega postopka že elemente kazni.

V tej zadevi je sodišče obsojenca po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo zagovornikovo pritožbo in v skladu z določbami prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer določeni znesek povprečnine.

Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP sodišče izreče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Kot strošek kazenskega postopka se šteje tudi povprečnina (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Povprečnina, kot jo pojmuje procesni zakon, predstavlja pavšalno povračilo za delo sodišča, ki se ne odmerja po teži kaznivega dejanja, temveč po merilih, predpisanih v tretjem odstavku 92. člena ZKP. Omejena je z načinom določanja najnižjega in najvišjega zneska in z upoštevanjem trajanja ter zamotanosti postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.

V primeru izreka obsodilne sodbe sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati (četrti odstavek 95. člena ZKP). Enako sme postopati tudi sodišče druge stopnje (prvi odstavek 98. člena ZKP), ki sme okoliščine povezane z obsojenčevo zmožnostjo plačila povprečnine presoditi drugače, kot to stori sodišče prve stopnje. Povprečnine ne bi smelo določiti le v primeru, če bi s svojo odločbo v celoti ali deloma odločilo v obsojenčevo korist. Takšen položaj ni nastal v obravnavani zadevi. Zato je odločitev sodišča druge stopnje o obsojenčevi dolžnosti plačila povprečnine zakonita.

Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Gre za uzakonjeno načelo prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius), ki se nanaša na pravno opredelitev kaznivega dejanja in na izrečeno kazensko sankcijo, glede na novejšo sodno prakso pa v določenih procesnih položajih tudi na ugotovitev dejanskega stanja, ki je za obtoženca manj ugodno. Glede na to se ni mogoče sklicevati na navedeno načelo v zvezi z odločitvijo o stroških postopka v primerih, ko sodišče druge stopnje zavrne obtoženčevo pritožbo zoper sodbo, s katero je bil spoznan za krivega določenega kaznivega dejanja. Sicer pa je v tem pogledu stališče tako sodne prakse kot tudi procesne teorije (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004) enako. Prepoved iz 385. člena ZKP se med ostalim ne nanaša na odločbo o stroških kazenskega postopka, kar je razumljivo glede na dejstvo, da ne gre za odločanje o glavni stvari in da že procesni zakon v primerih, v katerih pritožbeno sodišče deloma ali celoti ugodi obtoženčevi pritožbi, predpisuje, da se povprečnina ne določi. Iz teh razlogov tudi ni mogoče povezovati tega vprašanja z omejevanjem obsojenčeve ustavne pravice do pritožbe zaradi njegove bojazni, da bo v primeru neuspešne pritožbe moral plačati stroške postopka. Nenazadnje bi lahko obsojenec ob izkazanih okoliščinah iz četrtega odstavka 95. člena ZKP predlagal oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka oziroma povprečnine.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Š.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).