Jedro

Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo.

Sodišče lahko zavrne izvedbo predlaganega dokaza, kadar za to obstajajo upravičeni razlogi. Ti so podani (med drugim) takrat, kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano.

Tožeče stranke, ki iz javnih sredstev ni imela pokritih splošnih stroškov delovanja v celoti, določba drugega odstavka 75. člena ZUJIK ni zavezovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 678,72 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 102694/2010 z dne 24.7.2010 v celoti razveljavilo v delu, ki na dan izdaje sodbe še ni pravnomočen, II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 7.961,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2012, III.) umik tožbe za znesek 5.032,43 EUR vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.484,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo (II. in IV. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve Ustave RS. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo za odločitev relevantna dejstva: - vtoževani račun se nanaša na uporabo prostorov v K., in sicer za izvedbo posameznih prireditev tožene stranke; - pravdni stranki sta za izvedbo prireditev 6.5.2010 sklenili pogodbo št. 249/04-10ab ter dne 20.5.2010 še aneks št. 1. k navedeni pogodbi; - s pogodbo in aneksom sta se pravdni stranki dogovorili, da nadomestilo dejanskih dodatnih stroškov uporabe znaša 8.146,20 EUR oziroma 11.002,20 EUR z vključenim DDV; - tožeča stranka s strani ustanovitelja (MOL) nima v celoti pokritih splošnih stroškov poslovanja; - tožena stranka je vtoževani račun zavrnila, ker naj bi bil previsok ter v nasprotju s prisilnimi predpisi (določbami Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, v nadaljevanju ZUJIK); - pravdni stranki sta vsebinsko podobni pogodbi sklenili že v letih 2008 in 2009, pri čemer je tožena stranka obveznosti po teh pogodbah plačala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku v še spornem delu ugodilo, po tem, ko je ugotovilo, da niso utemeljene navedbe tožene stranke o ničnosti pogodbe in aneksa (86. člen OZ). Drugi odstavek 75. člena ZUJIK po zaključku sodišča prve stopnje tožeče stranke ne zavezuje, glede na to, da s strani ustanovitelja nima pokritih stroškov delovanja (v celoti), zaradi česar je nadomestilo za uporabo spornih prostorov v dispoziciji pogodbenih strank.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 22. člena Ustave RS (kršitev enakega varstva pravic), pri čemer meri predvsem na domnevno nezadostno obrazloženost izpodbijane sodbe oziroma neupoštevanje njegovih navedb, s katerimi je dokazoval svoje ugovore. Višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožena stranka ni konkretneje pojasnila, katere njene odločilne navedbe niso bile upoštevane in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane ter do katerih konkretnih stališč se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo. Tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka z navedbami, ki jih je podala v okviru očitane kršitve, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, ne pa kršitve z ustavo varovane pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem.

8. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pritožnika, s tem pa ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP). V prvem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe (točka 6.) je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se je o dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev v tem sporu, prepričalo na podlagi izvedenih (listinskih) dokazov, kar pomeni, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni, niti pomembni (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne izvedbo predlaganega dokaza, kadar za to obstajajo upravičeni razlogi. Ti so podani (med drugim) takrat, kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Za tak primer gre tudi v konkretni zadevi. Tudi sicer pa je tožena stranka vse dokaze, ki jih je predložila skupaj z vlogo dne 22.8.2012, vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (prim. 286. člen ZPP), v pritožbi pa niti ne navaja, čemu jih brez svoje krivde ni mogla predložiti prej.

9. Za odločitev je bistvenega pomena vprašanje, ali je tožečo stranko zavezovalo določilo drugega odstavka 75. člena ZUJIK, ali pa sta se pogodbeni stranki lahko o nadomestilu dodatnih stroškov uporabe dogovorili v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij.

10. 75. člena ZUJIK določa obveznosti upravljavcev oziroma uporabnikov javne kulturne infrastrukture. Kot izhaja iz drugega odstavka navedenega člena, je bil upravljavec ali uporabnik javne kulturne infrastrukture, ki je oddal infrastrukturo ali njen del v uporabo drugim kulturnim izvajalcem za izvajanje javnih kulturnih programov ali kulturnih projektov, upravičen od njih zahtevati samo nadomestilo v višini dejanskih dodatnih stroškov, ki so s tem nastali, pod pogojem, da je imel iz javnih sredstev pokrite svoje splošne stroške delovanja. Navedeno določbo je potrebno tolmačiti tako, da ta določba velja v primeru, ko ima upravljavec splošne stroške delovanja pokrite v celoti. V kolikor bi namreč bil namen zakonodajalca, da sporna določba velja tudi v primeru, ko upravljavec svojih splošnih stroškov delovanja nima pokritih v celoti (kot v konkretnem primeru), bi po zaključku višjega sodišča to v zakon moral izrecno zapisati. Tožeči stranki kot upravljavcu javne kulturne infrastrukture ni mogoče prepovedati, da se z drugimi kulturnimi izvajalci za izvajanje javnih kulturnih programov ali kulturnih projektov dogovori za višino dejanskih dodatnih stroškov, če sama nima v celoti pokritih svojih splošnih stroškov delovanja. Kaj takega iz zakona ne izhaja, prav tako pa v tem primeru ni jasno, kdaj bi bila določba drugega odstavka 75. člena ZUJIK sploh uporabljiva. V primeru, da bi bilo pravilno stališče tožene stranke, in sicer, da določilo drugega odstavka 75. člena ZUJIK tožečo stranko zavezuje, ne glede na to, ali je izpolnjen dodatni (z zakonom določeni) pogoj, namreč ni jasno, kolikšen delež pokritosti stroškov iz javnih virov bi bil potreben za uporabo navedenega zakonskega določila, oziroma kdo in na kakšen način bi to določal. Nobenega dvoma ni, da je pri upravljanju javne kulturne infrastrukture potrebno slediti javnemu interesu za kulturo, kljub temu pa ni mogoče slediti stališču pritožnika, da niti lokalna skupnost, niti država nobenemu javnemu zavodu ne krijeta splošnih stroškov delovanja v celoti, zaradi česar je potrebno v vsakem primeru uporabiti sporno zakonsko določilo. V kolikor bi bil namen zakonodajalca, da je drugi odstavek 75. člena ZUJIK potrebno uporabiti vedno, ne glede na to, ali je pogoj izpolnjen, potem ta posebni (dodatni) pogoj v zakonu ne bi bil potreben. Upoštevajoč navedeno višje sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, in sicer, da tožeče stranke, ki iz javnih sredstev ni imela pokritih splošnih stroškov delovanja v celoti, določba drugega odstavka 75. člena ZUJIK ni zavezovala.

11. V zvezi z očitanim zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem višje sodišče zaključuje: pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki soglašata o bistvenih sestavinah (15. člen OZ), oziroma, ko dosežeta soglasje volj. Tožena stranka navaja, da je bila v sklenitev sporne pogodbe (tako leta 2010 kot tudi prej) oziroma aneksa prisiljena, kar utemeljuje z navedbami, da tedaj ni bilo drugega primernega prostora za izvedbo njenega javnega kulturnega programa. Razlogi, zaradi katerih je tožena stranka sporno pogodbo in aneks sklenila, za odločitev ne morejo biti relevantni, saj nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (40. člen OZ). Tudi sicer s strani tožene stranke zatrjevane „prisile“ ni mogoče presojati z vidika napak volje pri sklepanju pogodbe. Pravno relevantna je le fizična sila, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Zaradi tega tudi ne more biti upoštevno, kako se organizirajo in izvajajo javni kulturni programi in projekti, s čemer poskuša tožena stranka opravičiti sklenitev pogodbe in aneksa.

12. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijane sodbe (iz 10. točke obrazložitve) in sicer, da je tožena stranka s podpisom pogodbe in aneksa izrazila svojo voljo skleniti pogodbo z vsebino, ki v 4. členu pogodbe in 2. členu aneksa ugotavlja višino nadomestila dejanskih dodatnih stroškov (ki se tudi sicer bistveno ne razlikujejo od višine nadomestila iz prejšnjih let). Pravilen je tudi zaključek, da se tožena stranka ne more (več) sklicevati na to, da pogodbeno dogovorjeno nadomestilo dejanskih dodatnih stroškov uporabe ne odraža dejanske višine stroškov. Tudi, če bi temu bilo tako, je pogodbo in aneks potrebno šteti kot odraz doseženega soglasja volj pogodbenih strank, saj tožena stranka niti ob sklenitvi pogodbe, niti kasneje (vse do predmetnega spora) kakršnihkoli napak volje ni uveljavljala (že zgoraj je bilo pojasnjeno, da v primeru zatrjevane „prisile“ ne gre za pravno relevantno silo, pri čemer pri sili tudi sicer ni mogoče govoriti o napakah volje, pač pa kvečjemu o položaju, ki je podoben napakam volje). Višje sodišče se tako v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 10.-14. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve.

13. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.