Jedro

Jedro

Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).

Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom Bpp 111/2018 z dne 5. 10. 2023 tožniku priznala stroške nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 1.332,61 EUR (I. točka izreka). Ugotovila je, da so bili odvetniku na podlagi predloženega računa z dne 14. 2. 2020 izplačani stroški v višini 959,29 EUR dne 16. 3. 2020, tako se dodatno priznani stroški v višini 373,32 EUR nakažejo na njegov TRR, naveden v II. točki izreka. Odločila je tudi, da se v presežku zahtevek zavrne (III. točka izreka) in da se sredstva nakažejo iz proračunske postavke 9220 - brezplačna pravna pomoč (IV. točka izreka).

1.Služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom Bpp 111/2018 z dne 5. 10. 2023 tožniku priznala stroške nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 1.332,61 EUR (I. točka izreka). Ugotovila je, da so bili odvetniku na podlagi predloženega računa z dne 14. 2. 2020 izplačani stroški v višini 959,29 EUR dne 16. 3. 2020, tako se dodatno priznani stroški v višini 373,32 EUR nakažejo na njegov TRR, naveden v II. točki izreka. Odločila je tudi, da se v presežku zahtevek zavrne (III. točka izreka) in da se sredstva nakažejo iz proračunske postavke 9220 - brezplačna pravna pomoč (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičencu A. A. z odločbo Bpp 111/2018 z dne 12. 6. 2018 odobrena BPP za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred delovnim sodiščem na I. stopnji ter za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije, zoper delodajalca B., d.o.o., zaradi plačila odškodnine - nesreča pri delu in kot oprostitev stroškov postopka ter prevod medicinske dokumentacije iz nizozemskega v slovenski jezik. Za nudenje BPP je bil kot izbrani odvetnik dodeljen tožnik.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičencu A. A. z odločbo Bpp 111/2018 z dne 12. 6. 2018 odobrena BPP za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred delovnim sodiščem na I. stopnji ter za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije, zoper delodajalca B., d.o.o., zaradi plačila odškodnine - nesreča pri delu in kot oprostitev stroškov postopka ter prevod medicinske dokumentacije iz nizozemskega v slovenski jezik. Za nudenje BPP je bil kot izbrani odvetnik dodeljen tožnik.

3.Po opravljenih storitvah je tožnik dne 21. 2. 2020 vložil napotnico skupaj s stroškovnikom. Tožena stranka je o priglašenih stroških postopka odločila s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Naslovno sodišče je s sodbo II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je sodišče utemeljilo, da v skladu z novejšo sodno prakso niso bili priznani priglašeni odvetniški stroški udeležbe na mediacijskih srečanjih, posledično z upoštevanjem zvišanja materialnih stroškov, izrek pa ni imel zavrnilnega dela. V preostalem delu pa je sodišče tožbene navedbe zavrnilo.

3.Po opravljenih storitvah je tožnik dne 21. 2. 2020 vložil napotnico skupaj s stroškovnikom. Tožena stranka je o priglašenih stroških postopka odločila s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Naslovno sodišče je s sodbo II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je sodišče utemeljilo, da v skladu z novejšo sodno prakso niso bili priznani priglašeni odvetniški stroški udeležbe na mediacijskih srečanjih, posledično z upoštevanjem zvišanja materialnih stroškov, izrek pa ni imel zavrnilnega dela. V preostalem delu pa je sodišče tožbene navedbe zavrnilo.

4.Ob upoštevanju stališča sodišča v sodbi II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 je tožena stranka dodatno odmerila stroške za udeležbo tožnika na mediacijskem srečanju 2 x 500 točk oziroma skupno 1.000 točk po 1. točki tar. št. 3 OT, kar ob upoštevanju preostalih že priznanih stroškov, vrednosti točke 0,60 EUR in vključno z materialnimi stroški ter 22% DDV, znaša skupaj 1.332,61 EUR. Ker pa so bili tožniku dne 16. 3. 2020 na podlagi predloženega računa z dne 14. 2. 2020 že izplačani stroški v višini 959,29 EUR, je dodatno upravičen še do izplačila 373,32 EUR.

4.Ob upoštevanju stališča sodišča v sodbi II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 je tožena stranka dodatno odmerila stroške za udeležbo tožnika na mediacijskem srečanju 2 x 500 točk oziroma skupno 1.000 točk po 1. točki tar. št. 3 OT, kar ob upoštevanju preostalih že priznanih stroškov, vrednosti točke 0,60 EUR in vključno z materialnimi stroški ter 22% DDV, znaša skupaj 1.332,61 EUR. Ker pa so bili tožniku dne 16. 3. 2020 na podlagi predloženega računa z dne 14. 2. 2020 že izplačani stroški v višini 959,29 EUR, je dodatno upravičen še do izplačila 373,32 EUR.

5.Tožnik izpodbija navedeni sklep v delu, v katerem se ta nanaša na zavrnitev ostalih priglašenih stroškov (II. v povezavi s III. točko izreka), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka odmero dodatno priznanih stroškov v znesku 373,32 EUR izvedla materialnopravno napačno, s tem ko mu ni priznala zakonskih zamudnih obresti. Meni namreč, da je do plačila zamudnih obresti upravičen po samem zakonu, in sicer na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Odvetniške tarife (OT).

5.Tožnik izpodbija navedeni sklep v delu, v katerem se ta nanaša na zavrnitev ostalih priglašenih stroškov (II. v povezavi s III. točko izreka), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka odmero dodatno priznanih stroškov v znesku 373,32 EUR izvedla materialnopravno napačno, s tem ko mu ni priznala zakonskih zamudnih obresti. Meni namreč, da je do plačila zamudnih obresti upravičen po samem zakonu, in sicer na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Odvetniške tarife (OT).

6.Tožnik pojasnjuje, da je dne 21. 1. 2020 toženi stranki vrnil napotnico skupaj s stroškovnikom, v katerem je med drugim priglasil tudi stroške prvega in drugega mediacijskega srečanja, opravljenega dne 7. 11. 2018 in 16. 1. 2019. Ob upoštevanju šestega odstavka 40. člena ZBPP bi morala tožena stranka stroške obeh mediacijskih srečanj odmeriti najpozneje v 30-ih dneh od prejemu izpolnjene napotnice, kar pomeni, da bi morala odmero navedenih stroškov izvesti najkasneje do 20. 2. 2020, a jo je dejansko izvedla z veliko zamudo, in sicer šele z izpodbijanim sklepom, t. j. 5. 10. 2023.

6.Tožnik pojasnjuje, da je dne 21. 1. 2020 toženi stranki vrnil napotnico skupaj s stroškovnikom, v katerem je med drugim priglasil tudi stroške prvega in drugega mediacijskega srečanja, opravljenega dne 7. 11. 2018 in 16. 1. 2019. Ob upoštevanju šestega odstavka 40. člena ZBPP bi morala tožena stranka stroške obeh mediacijskih srečanj odmeriti najpozneje v 30-ih dneh od prejemu izpolnjene napotnice, kar pomeni, da bi morala odmero navedenih stroškov izvesti najkasneje do 20. 2. 2020, a jo je dejansko izvedla z veliko zamudo, in sicer šele z izpodbijanim sklepom, t. j. 5. 10. 2023.

7.Tožnik tako meni, da bi morala tožena stranka skladno z drugim odstavkom 18. člena OT odmero stroškov obeh mediacijskih srečanj, priglašenih v 21. 1. 2020 vrnjeni napotnici, ki znašajo skupaj 373,32 EUR, izvesti skupaj z zamudnimi obrestmi za čas od 21. 2. 2020 do plačila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki v povezavi s III. točko izreka odpravi ter zadevo v tem delu vrne v ponovni postopek, hkrati pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka upravnega spora.

7.Tožnik tako meni, da bi morala tožena stranka skladno z drugim odstavkom 18. člena OT odmero stroškov obeh mediacijskih srečanj, priglašenih v 21. 1. 2020 vrnjeni napotnici, ki znašajo skupaj 373,32 EUR, izvesti skupaj z zamudnimi obrestmi za čas od 21. 2. 2020 do plačila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki v povezavi s III. točko izreka odpravi ter zadevo v tem delu vrne v ponovni postopek, hkrati pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka upravnega spora.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da je odobrila BPP za povrnitev stroškov odvetnika v postopku mediacije le v primeru, da bo sklenjena sodna poravnava. V tistem času je bilo zavzeto stališče, da je mediacijski postopek predviden kot možnost za stranke spora, da uredijo in se dogovorijo o spornih vprašanjih, in ne za njihove odvetnike. Iz tega razloga lahko k mediacijskemu postopku pristopi stranka sama, saj je v njenem interesu, kot tudi nasprotne stranke spora, da najdejo rešitev nasprotujočih interesih. Mediacijski postopek se ni štel kot del sodnega postopka, čeprav je bilo mediacijsko srečanje razpisano kot posledica vložene tožbe. Ker pa so odvetniki pristopali na mediacijska srečanja, je odločba omejila obseg izplačil iz proračunskih sredstev tako, da so se v primeru pristopa odvetnika na mediacijsko srečanje krili stroški odvetnika le v primeru sklenjene sodne poravnave oziroma so se obračunali in priznali le stroški sklenitve poravnave na mediacijskem srečanju. Upoštevajoč spremenjeno stališče, da je mediacijsko srečanje po vložitvi tožbe del sodnega postopka, pa je tožena stranka upoštevala 26. točko sodbe naslovnega sodišča II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 in z izpodbijanim sklepom dodatno odločila o stroških mediacijskega srečanja.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da je odobrila BPP za povrnitev stroškov odvetnika v postopku mediacije le v primeru, da bo sklenjena sodna poravnava. V tistem času je bilo zavzeto stališče, da je mediacijski postopek predviden kot možnost za stranke spora, da uredijo in se dogovorijo o spornih vprašanjih, in ne za njihove odvetnike. Iz tega razloga lahko k mediacijskemu postopku pristopi stranka sama, saj je v njenem interesu, kot tudi nasprotne stranke spora, da najdejo rešitev nasprotujočih interesih. Mediacijski postopek se ni štel kot del sodnega postopka, čeprav je bilo mediacijsko srečanje razpisano kot posledica vložene tožbe. Ker pa so odvetniki pristopali na mediacijska srečanja, je odločba omejila obseg izplačil iz proračunskih sredstev tako, da so se v primeru pristopa odvetnika na mediacijsko srečanje krili stroški odvetnika le v primeru sklenjene sodne poravnave oziroma so se obračunali in priznali le stroški sklenitve poravnave na mediacijskem srečanju. Upoštevajoč spremenjeno stališče, da je mediacijsko srečanje po vložitvi tožbe del sodnega postopka, pa je tožena stranka upoštevala 26. točko sodbe naslovnega sodišča II U 46/2020-22 z dne 25. 9. 2023 in z izpodbijanim sklepom dodatno odločila o stroških mediacijskega srečanja.

9.Tožena stranka meni, da z izplačilom ni bila v zamudi, saj so bila sredstva izplačana v skladu s plačilnim rokom po predložitvi računa. Poudarja, da ker v zvezi z obsegom odobrene BPP po odločbi z dne 12. 6. 2018 ni bilo ne pripombe in ne upravnega spora, ni mogla vedeti za željo, še manj za obveznost, ki ni bila pogodbeno dogovorjena, temveč je njena podlaga upravni akt, zoper katerega pa lahko stranka vloži tožbo v upravnem sporu. Izpostavlja tudi, da tožnik obračuna in izplačila zakonskih zamudnih obresti v tem upravnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. II U 46/2022, ni zahteval, zato o njih ni bilo odločeno. Tako je po mnenju tožene stranke terjatev tudi zastarala.

9.Tožena stranka meni, da z izplačilom ni bila v zamudi, saj so bila sredstva izplačana v skladu s plačilnim rokom po predložitvi računa. Poudarja, da ker v zvezi z obsegom odobrene BPP po odločbi z dne 12. 6. 2018 ni bilo ne pripombe in ne upravnega spora, ni mogla vedeti za željo, še manj za obveznost, ki ni bila pogodbeno dogovorjena, temveč je njena podlaga upravni akt, zoper katerega pa lahko stranka vloži tožbo v upravnem sporu. Izpostavlja tudi, da tožnik obračunu in izplačila zakonskih zamudnih obresti v tem upravnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. II U 46/2022, ni zahteval, zato o njih ni bilo odločeno. Tako je po mnenju tožene stranke terjatev tudi zastarala.

10.V skladu s tretjim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče upravičenca do BPP A. A. obvestilo o upravnem sporu in ga podučilo, da lahko v skladu s tretjim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 119. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izjavi, da vstopa v ta upravni spor kot stranski intervenient. Upravičenec do BPP udeležbe ni uveljavljal, zato ga sodišče ni štelo kot stranko v predmetnem postopku.

10.V skladu s tretjim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče upravičenca do BPP A. A. obvestilo o upravnem sporu in ga podučilo, da lahko v skladu s tretjim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 119. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izjavi, da vstopa v ta upravni spor kot stranski intervenient. Upravičenec do BPP udeležbe ni uveljavljal, zato ga sodišče ni štelo kot stranko v predmetnem postopku.

11.Tožba ni utemeljena.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Med strankama v obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali bi morala tožena stranka v postopku ponovnega odločanja tožniku priznati zakonske zamudne obresti, glede na to, da je tožnik vrnil napotnico skupaj s stroškovnikom dne 21. 1. 2020, tožena stranka pa mu je z izpodbijanim sklepom, izdanim dne 5. 9. 2023, po napotilu naslovnega sodišča v sodbi II U 46/2022 z dne 25. 9. 2023 dodatno priznala še 373,32 EUR.

12.Med strankama v obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali bi morala tožena stranka v postopku ponovnega odločanja tožniku priznati zakonske zamudne obresti, glede na to, da je tožnik vrnil napotnico skupaj s stroškovnikom dne 21. 1. 2020, tožena stranka pa mu je z izpodbijanim sklepom, izdanim dne 5. 9. 2023, po napotilu naslovnega sodišča v sodbi II U 46/2022 z dne 25. 9. 2023 dodatno priznala še 373,32 EUR.

13.Tožnik se v zvezi s priznanjem zakonskih zamudnih obresti, za katere meni, da mu pripadajo za obdobje od 21. 2. 2020 (t. j. od poteka 30-dnevnega roka od vložitve stroškovnika) do plačila v letu 2023, sklicuje na šesti odstavek 40. člena ZBPP in na drugi odstavek 18. člena OT.

13.Tožnik se v zvezi s priznanjem zakonskih zamudnih obresti, za katere meni, da mu pripadajo za obdobje od 21. 2. 2020 (t. j. od poteka 30-dnevnega roka od vložitve stroškovnika) do plačila v letu 2023, sklicuje na šesti odstavek 40. člena ZBPP in na drugi odstavek 18. člena OT.

14.Šesti odstavek 40. člena ZBPP določa, da pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice. Sklep se pošlje izvajalcu brezplačne pravne pomoči in upravičencu do brezplačne pravne pomoči. Plačilo na podlagi sklepa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto. V drugem odstavku 18. člena OT pa je določeno, da ima odvetnik v primeru, če sodišče ali drug pristojni organ iz 14. člena te tarife ne odloči o povrnitvi stroškov zastopanja v tridesetih dneh od prejema odvetnikovega predloga ali ne plača odvetnikovega računa, izdanega na podlagi sklepa o stroških, v osmih dneh po izstavitvi ali v zakonsko določenem roku, če je ta daljši, pravico do zamudnih obresti, ki tečejo od dneva zamude do plačila.

14.Šesti odstavek 40. člena ZBPP določa, da pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice. Sklep se pošlje izvajalcu brezplačne pravne pomoči in upravičencu do brezplačne pravne pomoči. Plačilo na podlagi sklepa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto. V drugem odstavku 18. člena OT pa je določeno, da ima odvetnik v primeru, če sodišče ali drug pristojni organ iz 14. člena te tarife ne odloči o povrnitvi stroškov zastopanja v tridesetih dneh od prejema odvetnikovega predloga ali ne plača odvetnikovega računa, izdanega na podlagi sklepa o stroških, v osmih dneh po izstavitvi ali v zakonsko določenem roku, če je ta daljši, pravico do zamudnih obresti, ki tečejo od dneva zamude do plačila.

15.Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).

15.Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).

16.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in med strankama ni sporno, je tožena stranka o predlogu tožnika za priznanje stroškov, vloženem 21. 1. 2020, odločila s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020 (kar je znotraj 30-dnevnega zakonskega roka). Čeprav izrek navedenega sklepa resda ni vseboval zavrnilnega dela, pa se je tožena stranka vsebinsko opredelila do priglašenih stroškov za udeležbo tožnika na prvem in drugem mediacijskem srečanju ter jih je ob upoštevanju tedanje sodne prakse ocenila kot neutemeljene. V zvezi z nepriznanimi stroški tožnik ni podal predloga za izdajo dopolnilnega sklepa (ki bi ga lahko podal, v kolikor je menil, da o navedenih stroških ni bilo odločeno), temveč je zoper sklep Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020 vložil tožbo v upravnem sporu, kjer je med drugim navajal, da mu ti stroški neupravičeno niso bili priznani. Naslovno sodišče je s sodbo II U 46/2022 z dne 25. 9. 2023 ugodilo tožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prav iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za zastopanje upravičenca na mediacijskih srečanjih. Po tem, ko je naslovno sodišče zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pa je tožena stranka izdala izpodbijani sklep znotraj 30-dnevnega roka, določenega v petem odstavku 64. člena ZUS-1.

16.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in med strankama ni sporno, je tožena stranka o predlogu tožnika za priznanje stroškov, vloženem 21. 1. 2020, odločila s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020 (kar je znotraj 30-dnevnega zakonskega roka). Čeprav izrek navedenega sklepa resda ni vseboval zavrnilnega dela, pa se je tožena stranka vsebinsko opredelila do priglašenih stroškov za udeležbo tožnika na prvem in drugem mediacijskem srečanju ter jih je ob upoštevanju tedanje sodne prakse ocenila kot neutemeljene. V zvezi z nepriznanimi stroški tožnik ni podal predloga za izdajo dopolnilnega sklepa (ki bi ga lahko podal, v kolikor je menil, da o navedenih stroških ni bilo odločeno), temveč je zoper sklep Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020 vložil tožbo v upravnem sporu, kjer je med drugim navajal, da mu ti stroški neupravičeno niso bili priznani. Naslovno sodišče je s sodbo II U 46/2022 z dne 25. 9. 2023 ugodilo tožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prav iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za zastopanje upravičenca na mediacijskih srečanjih. Po tem, ko je naslovno sodišče zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pa je tožena stranka izdala izpodbijani sklep znotraj 30-dnevnega roka, določenega v petem odstavku 64. člena ZUS-1.

17.V predmetni zadevi torej ne gre za situacijo, da organ za BPP ne bi <em>odločil</em> o povrnitvi stroškov zastopanja na dveh mediacijskih srečanjih v tridesetih dneh od prejema odvetnikovega predloga oziroma napotnice, saj je bilo o vseh priglašenih stroških odločeno s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020. Prav tako tožnik niti ne zatrjuje, da tožena stranka ne bi plačala odvetnikovega računa, izdanega na podlagi sklepa o stroških, v osmih dneh po izstavitvi ali v zakonsko določenem roku, saj je v tožbi uveljavljal (zgolj), da naj bi tožena stranka z izplačilom zneska 373,32 EUR prišla v zamudo z dnem 21. 2. 2020, t. j. po poteku 30-dnevnega roka od prejema stroškovnika, kar pa, upoštevajoč vse obrazloženo, po presoji sodišča ne drži. OT in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa tudi ne dajeta podlage za stališče, da bi bila stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna.¹

17.V predmetni zadevi torej ne gre za situacijo, da organ za BPP ne bi <em>odločil</em> o povrnitvi stroškov zastopanja na dveh mediacijskih srečanjih v tridesetih dneh od prejema odvetnikovega predloga oziroma napotnice, saj je bilo o vseh priglašenih stroških odločeno s sklepom Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020. Prav tako tožnik niti ne zatrjuje, da tožena stranka ne bi plačala odvetnikovega računa, izdanega na podlagi sklepa o stroških, v osmih dneh po izstavitvi ali v zakonsko določenem roku, saj je v tožbi uveljavljal (zgolj), da naj bi tožena stranka z izplačilom zneska 373,32 EUR prišla v zamudo z dnem 21. 2. 2020, t. j. po poteku 30-dnevnega roka od prejema stroškovnika, kar pa, upoštevajoč vse obrazloženo, po presoji sodišča ne drži. OT in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa tudi ne dajeta podlage za stališče, da bi bila stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna.

18.Sodišče tako zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna, tožba pa posledično neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18.Sodišče tako zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna, tožba pa posledično neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (kot je pojasnjeno v 16. točki obrazložitve te sodbe), med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Sporno je bilo namreč le vprašanje razlage šestega odstavka 40. člena ZBPP v povezavi z drugim odstavkom 18. člena OT, torej je šlo za razlago materialnega prava.

19.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (kot je pojasnjeno v 16. točki obrazložitve te sodbe), med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Sporno je bilo namreč le vprašanje razlage šestega odstavka 40. člena ZBPP v povezavi z drugim odstavkom 18. člena OT, torej je šlo za razlago materialnega prava.

-------------------------------

-------------------------------

1Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1304/2020-18 z dne 21. 6. 2023.

1Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1304/2020-18 z dne 21. 6. 2023.

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 40, 40/6

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 40, 40/6

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 18, 18/2

Odvetniška tarifa (2015) - člen 18, 18/2

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.