Jedro

Ker je tožeča stranka že leta 1991 odšla v tujino (BiH) in tam prebiva, ne izpolnjuje zakonskega pogoja glede stalnega prebivališča v RS, to je stalnega prebivanja na naslovu prijavljenega svojega stalnega prebivališča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljane št. 21.102/342-93/PD z dne 7.7.1993, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da tožnica ne prebiva na naslovu ... v Ljubljani (1. točka izreka); in da se z dnem, ko postane odločba dokončna, tožnica izbriše iz registra stalnega prebivalstva (2. točka izreka). Po mnenju tožene stranke je iz zbranega dokaznega gradiva razvidno, da tožnica dejansko stalno ne prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno svoje stalno prebivališče. To je razvidno iz zapisnika o zaslišanju navedenega začasnega zastopnika, ki je povedal, da se je mati odselila v letu 1991. Iz navedenega in ostalih dokazov, razvidnih iz upravnih spisov, izhaja, da v danem primeru ni izpolnjen nobeden izmed obeh pogojev iz 1. odstavka 3. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, ki sta potrebna za stalno prebivališče. Glede na navedbe začasnega zastopnika v pritožbi proti prvostopni odločbi pa tožena stranka pripominja, da s prvostopno odločbo prvostopni organ izvršuje le osnovni namen določb zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, ki je po 2. odstavku 1. člena navedenega zakona tak, da je treba zagotoviti točno evidenco o stanju, prebivanju in nastanitvi občanov. Zato tožena stranka ni našla razlogov za odpravo prvostopne odločbe, tožnica pa v pritožbi tudi ni navedla kakšnih novih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno rešitev te upravne zadeve.

Tožnica v tožbi navaja, da ne soglaša z odločitvijo prvostopnega organa in tožene stranke. Zanjo je bila izdana odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, vendar ji ni bila vročena. Ni se odselila, ampak je le dne 29.12.1991 odpotovala v Sarajevo, da bi uredila problem v zvezi s pokojnino. Da se ni odselila, izhaja iz tega, da so vse njene osebne stvari in oprema ostali v njenem stanovanju in da je pred odhodom vložila prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. V Sloveniji je živela 40 let in je vzorno skrbela za svojo družino. V Bosni jo je doletela vojna in se ne more vrniti v Slovenijo, saj ima le osebno izkaznico. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, ter se pravilno oprla na določbe 3. in 8. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in RS, št. 26/90 in 11/91-I).

Po navedenih določbah citiranega zakona: je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi (1. odstavek 3. člena); če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja; na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, izbriše občana iz registra stalnega prebivalstva oziroma vpiše spremembo naslova v ta register; dokončna odločba velja kot potrdilo o odjavi stalnega prebivališča oziroma kot potrdilo o spremembi naslova stalnega prebivališča (1. in 2. odstavek 8. člena).

Tožnica namreč, kar tudi sama navaja v tožbi, že od 29.12.1991 ne prebiva na naslovu v Ljubljani, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, s čemer ne izpolnjuje enega izmed pogojev iz citiranih določb navedenega zakona, to je stalnega prebivanja na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Glede na navedeno so neupoštevane tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).