Jedro

Ker je sklep o motenju posesti izvršilni naslov tudi pri ponovnem motenju posesti (229. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), če je ponovno prišlo do motenja posesti na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja (v enoletnem roku), je ugotovitev načina motenja posesti pravno relevantna in upoštevna, bodisi z opisom opustitve (takega in podobnega motenja v bodoče) oziroma opisom (konkretizacijo) prepovedi nadaljnjega motenja posesti (34. člen SPZ), bodisi z opisom načina motenja posesti v posebnem (ugotovitvenem) tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo v soposesti parcele št. 788/4 k.o. D., s tem da je 22., 28., 29 in 30. 5.2004 na navedenem zemljišču, v naravi pot, parkirala svoj osebni avtomobil in tako onemogočila tožnika pri izvrševanju soposesti na navedeni nepremičnini ter mu preprečila nemoteno uživanje tega zemljišča in izvajanje voženj po tem zemljišču. Zato je toženi stranki prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji in obnašanji v bodoče posegati v tožnikovo soposest navedene nepremičnine, poleg tega pa toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 235.700,00 tolarjev, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sklep pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi tožena stranka primarno meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ne vsebuje dajatvenega zahtevka, samo za ugotovitveni zahtevek pa tožnik nima pravnega interesa. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka je namreč po mnenju pravne teorije nepotreben, po večinskem stališču sodne prakse pa celo nedovoljen zaradi pomanjkanja pravnega interesa (dajatveni zahtevek). Zato bi bilo potrebno tožbo glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka zavreči, dajatveni zahtevek pa je nekonkretiziran in sam zase nesposoben obravnavanja. Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka v ugotovitvenem delu ni zavrglo, v dajatvenem delu pa zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih pravil iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje, ker je v celoti spregledalo dejstvo, da je toženec solastnik in tudi soposestnik sporne nepremičnine, zaradi česar ima pravico, da na njem pušča svoje vozilo, kadar se nahaja na vikendu, saj s tem svojim ravnanjem v ničemer ne izključuje iz soposesti tožnika, kot je to zmotno ugotovilo naslovno sodišče. Tožnik je namreč imel navedeno nepremičnino vseskozi v soposesti, saj je imel na nepremičnino prost dostop, za dostop do svoje hiše pa ima tožnik na voljo tudi drugo, javno pot. Ne glede na navedeno pa je tožnik vseeno vedno lahko tudi po sporni poti prišel do svoje nepremičnine, kajti toženec mu je, kadar je ta to od njega zahteval, vozilo odstranil. Svoje vozilo je puščal na spornem delu poti le takrat, ko je delal v bližnjem vinogradu, pa še to občasno (med vikendi in v času dopusta). Iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič izhaja, da toženec tožnika v obravnavanem obdobju ni popolnoma izključil iz soposesti; celo sodišče je samo zapisalo, da je toženec vedno na zahtevo bodisi tožnika bodisi sosedov umaknil avtomobil, ki je bil v napoto, zaradi česar nikakor ni mogoče trditi, da je bil zaradi njegovega ravnanja, to je parkiranja avtomobila na delu poti, tožnik popolnoma izključen iz soposesti. Edina nevšečnost je bila, da je moral tožnik nekaj trenutkov počakati, da je toženec umaknil svoj na robu poti parkirani avtomobil, kar pa nikakor ne more predstavljati motilnega ravnanja v smislu motenja posesti, kot ga zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Držijo sicer pritožbene trditve, da je v praksi tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti pogosto tridelen (ugotovitveni, restitucijski in opustitveni), z v sodni praksi in pravni teoriji vprašljivim pravnim interesom za ugotovitveni del zahtevka in vprašanjem njegove potrebnosti, glede na motenjsko tožbo kot tožbo z dajatvenim tožbenim zahtevkom (34. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Vendar dejstvo, da tožnik s tožbo zaradi motenja posesti uveljavlja tako ugotovitev motenja posesti (soposesti), z opisom načina motenja, kot tudi opustitev takega in podobnega motenja v bodoče, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Ker je sklep o motenju posesti izvršilni naslov tudi pri ponovnem motenju posesti (229. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), če je ponovno prišlo do motenja posesti na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja (v enoletnem roku), je ugotovitev načina motenja posesti pravno relevantna in upoštevna, bodisi z opisom opustitve (takega in podobnega motenja v bodoče) oziroma opisom (konkretizacijo) prepovedi nadaljnjega motenja posesti (34. člen SPZ), bodisi z opisom načina motenja posesti v posebnem (ugotovitvenem) tožbenem zahtevku. Če bi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tožbo v delu glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka zavrglo, bi moralo tožbeni zahtevek glede prepovedi takšnih in podobnih ravnanj v bodoče dopolniti z opisom iz ugotovitvenega tožbenega zahtevka (glede na v tožbenem zahtevku opisan način motenja posesti in uveljavljeno prepoved nadaljnjega motenja iz 34. člena SPZ), kar pomeni da ne držijo pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbenega zahtevka in posledično izreka izpodbijanega sklepa.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi spregledalo dejstvo, da je toženec solastnik in soposestnik sporne nepremičnine ter da s svojim ravnanjem toženec ni izključil iz soposesti tožnika. Gre za sprenevedanje toženca ter protispisne pritožbene trditve. Ne le, da je sodišče prve stopnje soposest (posest obeh pravdnih strank) ugotovilo in upoštevalo, upoštevajoč pri tem tudi določbe 35. člena SPZ o sodnem varstvu posesti med več posestniki. Zanesljivo in prepričljivo je ugotovilo tudi, da je toženec s parkiranjem avtomobila tožnika iz soposesti izključil, jasno dokler toženec vozila ni odstranil; vendar do tega ni prišlo, kot zatrjuje v pritožbi, kadar je tožnik od toženca to zahteval, temveč po sporih toženca s tožnikom, saj je toženec zatrjeval (in zatrjuje še v pritožbi), da ima tožnik na razpolago drugo starejšo, javno pot, po kateri vedno lahko pride do svoje nepremičnine. Povsem zanesljiva in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so opisana ravnanja toženca ovirala dotedanji način izvrševanja posesti tožnika.

Izpodbijani sklep je tako pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožben sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.