Jedro

Zavrnitev dokaznih predlogov, zaradi pomanjkanja trditev, ki naj bi jih dokazovali, je pravilna in dovolj argumentirana.

Dokazno breme o tem, da ji je bila dostavljena stvar z napako, je na toženki. Ona mora dokazati svoj ugovor, ki naj bi utemeljeval odstop od pogodbe (in jo posledično razbremenil obveznosti plačila kupnine).

Materialnopravne ugovore stranka sicer lahko poda do konca postopka, a le v primeru, da je pravočasno (torej do prvega naroka) navedla vsa relevantna dejstva, ki takšen ugovor utemeljujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1526/2013 z dne 8. 1. 2013 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.104,10 EUR odvetniških stroškov in 294,00 EUR stroškov sodnih taks (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji v odgovoru na tožbo zapisala, da ji je tožeča stranka prodala blago z napako, da je napako reklamirala in da to, kdo je napravo zagnal ni relevantno, če je le slednja bila pravilno zagnana. Na nadaljnje navedbe tožeče stranke, da naprava ni bila pravilno zagnana, saj jo je tožena stranka namesto na napetost 220V priklopila na 380V, ni odgovorila, kar pomeni, da jih ni prerekala. To nadalje pomeni, da je povzete trditve treba šteti kot priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Priznanih trditev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je mogoče že na podlagi navedenega zaključiti, da je prišlo do napačnega priklopa spornih naprav. V zvezi s tem sodišču prve stopnje tako dokazov sploh ne bi bilo treba izvajati. Čeprav je to vseeno storilo in se je ob razlagi oprlo na izjavi M. B. in A. K., pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Prav tako nanjo ni vplivalo dejstvo, da sodišče ni posebej pojasnilo, zakaj navedenima pričama verjame. Kot rečeno bi do istega zaključka (da tožena stranka ob priklopu ni ravnala dovolj skrbno, kar je povzročilo, da naprave niso delovale) lahko prišlo že na podlagi samih neprerekanih trditev tožeče stranke.

6. Res je sicer, da napačna montaža in priklop avtomatično ne pomenita, da stvar že pred tem ni imela stvarnih napak, dejstvo pa je, da bi tožena stranka, v kolikor je menila, da je le-te imela, morala pojasniti, kakšne naj bi napake bile ali vsaj, zakaj priklop na napačno električno napetost ni povzročil nedelovanja. Ker tega ni storila, sodišče sploh ni moglo presojati, ali je bilo nedelovanje posledica stvarnih napak ali posledica ne dovolj skrbnega ravnanja tožene stranke ob priklopu oziroma nečistoče in ostankov žagovine v prostoru, v katerem so bile naprave montirane. Povsem pravilno in utemeljeno se zato s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Pojasnilo je tudi, da dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, s katerimi bi eventualno sicer bilo mogoče dobiti podatke o tem, za kakšno napako na napravah naj bi šlo, ni izvajalo, ker bi tožena stranka morala to, kakšne naj bi napake bile, najprej trditi. Zavrnitev dokaznih predlogov, zaradi pomanjkanja trditev, ki naj bi jih dokazovali, je pravilna in dovolj argumentirana. Dodati velja še, da bi J.B. (predstavnik podjetja F., pri katerem so bile sporne naprave vgrajene) sicer res lahko izpovedal o tem, da naprave po priklopu niso delovale in da je toženi stranki poslal dopis z reklamacijo (kar med strankama ni sporno in tega posledično ni treba dokazovati). Ne bi pa mogel izpovedovati o tem, ali je tožena stranka o napaki obvestila tožnika in o tem, ali je bila napaka posledica napačnega priklopa ali stvarne napake na napravah. Za dokazovanje slednjega (kar je za rešitev predmetnega spora edino pomembno), je dokaz z zaslišanjem J. B. povsem neprimeren (kar dodatno utemeljuje odločitev o njegovi ne-izvedbi). Kot pravilno izpostavlja pritožba, bi se to dejstvo lahko dokazovalo le z izvedencem. Napačen pa je njen zaključek, da bi slednjega morala predlagati tožeča stranka. Dokazno breme o tem, da ji je bila dostavljena stvar z napako, je namreč na toženki. Ona mora dokazati svoj ugovor, ki naj bi utemeljeval odstop od pogodbe (in jo posledično razbremenil obveznosti plačila kupnine).

7. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika. Tudi on namreč ne bi mogel podati relevantne ocene o naravi napake, s katero naj bi bili obremenjeni prodani stroji – najprej zato, ker (kot že rečeno) tožena stranka o tem ni podala ustrezne trditvene podlage. Tudi v kolikor bi to storila, pa bi o vzroku nedelovanja lahko presojal le ustrezen strokovnjak. Poleg tega je tožena stranka predlog za lastno zaslišanje konkretno (substancirano) podala le v zvezi s stroški, ki naj bi ji nastali zaradi napake na napravah. Ker ni uspela dokazati, da so naprave bile obremenjene s stvarnimi napakami, seveda ne more biti upravičena do povračila kakršnihkoli stroškov, zasliševanje njenega zakonitega zastopnika v zvezi s tem pa bi bilo povsem nesmiselno. V posledici ugotovitve, da stvar ni imela napak, ampak je bil vzrok za nedelovanje njen napačen priklop, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da ni izkazana protipravnost ravnanja tožeče stranke. Že iz tega razloga njena odškodninska odgovornost ne more biti podana.

8. Nadalje se sodišče prve stopnje sicer res ni opredelilo do ugovora, da ima tožena stranka do tožeče nasprotno terjatev iz naslova opravljenih montažnih del, ki se je z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko pobotala s terjatvijo, ki je predmet presoje v tem postopku. Gre za ugovor materialnega pobota (oziroma ugovor ugasle pravice), ki ga je tožena stranka podala na drugem naroku za glavno obravnavo. Do pobota naj bi prišlo z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (2. 12. 2013) – torej pred prvim narokom (2. 4. 2015). Tožena stranka pa je trditve v zvezi s tem podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo, dne 28. 5. 2015. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov. Nova dejstva lahko pozneje navaja le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (peti odstavek 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi navedena izjema ne more biti podana. Tožena stranka je bila namreč o stečajnem postopku, ki teče nad tožnikom obveščena najpozneje s sklepom sodišča o prekinitvi postopka, ki ji je bil vročen dne 20. 10. 2014. Tedaj je seveda morala vedeti tudi za obstoj svoje terjatve, ki naj bi se z začetkom stečaja pobotala. Tako ni bilo nikakršnih ovir, da ugovor ugasle pravice poda pravočasno.

Dodati velja, da materialnopravne ugovore stranka sicer lahko poda do konca postopka, a le v primeru, da je pravočasno (torej do prvega naroka) navedla vsa relevantna dejstva, ki takšen ugovor utemeljujejo. Tožena stranka v obravnavanem primeru takšnih dejstev ni navedla ne do prvega naroka, ne po njem. Čeprav se sodišče prve stopnje do njene trditve, da ima nasprotno terjatev do tožeče stranke iz naslova opravljenih montažnih del, ni opredelilo, ji torej pravica do izjave ni bila kršena. Te trditve so tako prepozne kot povsem nesubstancirane, zato posebne opredelitve ne zahtevajo.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer res precej teoretična, kljub temu pa je iz nje mogoče razbrati, zakaj je zavzelo stališča, kot iz nje izhajajo. Očitki, da je toženi stranki zaradi nejasne obrazložitve kršena pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, tako niso utemeljeni. Njen neuspeh v postopku je posledica njene nezadostne procesne aktivnosti in opustitve odgovarjanja na navedbe tožeče stranke.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).