Jedro

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je utemeljen očitek pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije premajhno težo dalo obdolženčevi dosedanji predkaznovanosti, ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je obdolženi sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil le pet mesecev po prestani zaporni kazni, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 4. 2018, ki je postala pravnomočna istega dne, s prestajanja katere je bil predčasno odpuščen 20. 11. 2019, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da izrečena zaporna kazen na obdolženega ne deluje odvračilno in da obdolženi družbenih norm in zapovedi ne spoštuje.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ-1 izreče kazen 3 (tri) mesece zapora.

II. Sicer se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Obdolženemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ-1 določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano spremeni tako, da obdolženemu izreče zaporno kazen v višini treh mesecev.

3. V odgovoru na pritožbo okrajne državne tožilke je zagovornica obdolženca pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo državne tožilke zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba državne tožilke utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ-1 storilcu kaznivega dejanja sodišče odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

7. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je utemeljen očitek pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije premajhno težo dalo obdolženčevi dosedanji predkaznovanosti, ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je obdolženi sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil le pet mesecev po prestani zaporni kazni, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 000/2017 z dne 5. 4. 2018, ki je postala pravnomočna istega dne, s prestajanja katere je bil predčasno odpuščen 20. 11. 2019, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da izrečena zaporna kazen na obdolženega ne deluje odvračilno in da obdolženi družbenih norm in zapovedi ne spoštuje.

Navedeni zaključek potrjuje tudi, v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da obdolženi kljub vedenju, da kupljeno vozilo ni bilo registrirano in navkljub pozivom prodajalca, da se to uredi, ni storil ničesar in je neregistrirano vozilo uporabljal v cestnem prometu, kjer je bil s strani policije ustavljen 11. 10. 2020. Na podlagi teh ugotovitev se tudi pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da obdolženemu ni mogoče zaupati, da v bodoče ne bi kršil kazensko pravnih norm tudi ob upoštevanju dosedanje njegove predkaznovanosti, kjer je bila obdolženemu izrečena sankcija opozorilne narave in zaporne kazni. Na podlagi navedenega tako ni mogoče zaupati obdolženemu, da bi v bodoče spoštoval družbene norme. In prav zaupanje v pozitivna bodoča ravnanja obdolženega je temelj, ki upravičuje izrek pogojne obsodbe.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča na strani obdolženca ne obstajajo tiste subjektivne okoliščine, ki bi potrjevale, da gre pri obdolženem za odgovorno osebo, ki v bodoče ne bo zlorabil zaupanja in pričakovanja pri izpolnjevanju družbenih norm, zato je za obdolženega primeren in pravičen izrek zaporne kazni v višini treh mesecev. Višina zaporne kazni je po ugotovitvah pritožbenega sodišča, upoštevaje način storitve kaznivega dejanja in dejstvo, da so bile registrske tablice zasežene, sorazmerna, odraža pa tudi namen kaznovanja, ki se kaže v varovanju temeljnih vrednot in načel pravnega reda, v konkretnem primeru tudi zaščite vseh udeležencev cestnega prometa, na drugi strani pa bo morebiti le vzpostavljeno tudi zavedanje obdolženega in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj.

8. Ker so se pritožbene navedbe pokazale za utemeljene, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi državne tožilke ugodilo in obdolženemu izreklo zaporno kazen v višini treh mesecev. V nespremenjenih delih je provostopenjsko sodbo potrdilo.