Jedro

Ponudba je sprejeta, če ponudnik prejme naslovnikovo izjavo o sprejemu (1. odstavek 28. člena OZ) in takrat, ko jo prejme. Sprejem je lahko opravljen s sklepčnimi dejanji. Dejanje mora biti takšno, da lahko nedvoumno šteje za izjavo o sprejemu (1. stavek 2. odstavka 28. člena ZASP). Da je tako, je mogoče sklepati iz samega 1. stavka 2. odstavka 28. člena ZASP: poslana mora biti stvar ali opravljeno plačilo; zadošča tudi drugo dejanje, vendar mora biti takšno, da ga je mogoče na temelju ponudbe, prakse med strankama ali običaja razumeti kot izjavo o sprejemu. Zgolj naslovnikov molk praviloma ne zadostuje (1. odstavek 30. člena ZASP). Sprejem ponudbe mora torej biti nedvoumen, čeprav ni nujno, da je izrecen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1635,78 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo 84.462,00 EUR in na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožečo stranko je tudi obsodilo na plačilo stroškov prvostopenjskega postopka.

2. Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče od dokazov izvedlo le vpogled v listine, vseh ostalih predlaganih dokazov pa ni. Meni, da je prvostopenjsko sodišče s takšnim ravnanjem opustilo izvedbo ključnih dokazov in torej bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

3. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka še izpodbija pravilnost navedb tožene stranke. Med drugim navaja, da je uslužbenka tožene stranke M. F. predlagala tožeči stranki, da pripravi nov projekt oživljanja šolskih in športnih igrišč tudi dala jasna navodila, kaj naj takšen projekt vsebuje. Tožena stranka naj bi torej dala jasno naročilo za izdelavo projekta z napotki, kaj naj ta projekt vsebuje. Zato je tožeča stranka v letu 2009 po eksplicitnem naročilu tožene stranke pripravila projekt F.. Sodišče prve stopnje naj bi na temelju pisma z dne 9. 4. 2009 (priloga B2) nepravilno sklepalo, da je bil projekt pripravljen na pobudo in ne na temelju naročila tožene stranke samo zato, ker naj bi tožeča stranka vedela, da tožena stranka za projekt nima zagotovljenega denarja.

4. Pritožba poleg tega še meni, da brez izdelanega celotnega projekta nikakor ni mogoče izvesti posameznih prireditev, zato je brezpredmetno sklicevanje tožene stranke na to, da je bil projekt zanjo predrag. S tem, ko je pristala in potrdila izvedbo posameznih prireditev je morala vedeti, da bo treba plačati tudi projekt, ki je bil narejen po navodilih in za potrebe tožene stranke.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja še, da je naj bi prišlo do sklenitve ustne pogodbe med strankama. Glede načina plačila naj bi pristala na to, da bo za variabilne stroške, ki se nanašajo na vsako posamezno prireditev, izstavila račun. Glede stroškov idejne zasnove pa naj bi bilo po pritožbenih navedbah dogovorjeno, da bodo uvrščeni v proračun tožene stranke za prihodnje leto in poravnani skupaj z variabilnimi stroški za prireditve, ki naj bi bile izvedene v šolskem letu 2010/2011. Pritožba tudi graja stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožeča stranka na toženo stranko ne prenesla materialnih avtorskih pravic na projektu.

6. Pritožba podaja različna pravna stališča glede tega, zakaj predpisi o javnem naročanju in ZJF ne morejo imeti vpliva na odločitev v tej zadevi.

7. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek na plačilo 84.562,00 EUR. Pravni temelj tega zahtevka naj bi bila s toženo stranko sklenjena pogodba. Avtorsko delo tožeče stranke je bila sestavitev projekta „F“. Ta projekt se bo v nadaljevanju imenoval „projekt F.“. Projekt F. je predvideval opravo 120 različnih prireditev v Ljubljani, s katerimi naj bi se spodbujala gibalna in športna aktivnost. 9. Med strankama sama sestavitev projekt F. ni bila sporna, in tudi njegova vsebina ne. Sporno pa je bilo, ali je bila sploh sklenjena kakšna pogodba med njima. Tožeča stranka je trdila, da je bila, tožena stranka je njeno sklenitev zanikala.

10. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka pripravila skupaj 6 prireditev, ki so sicer bile predvidene že v okviru projekta . Te posamezne prireditve pa je tožena stranka plačala. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se torej na te prireditve ne nanaša. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala nekaj drugega, namreč plačilo idejne in kreativne zasnove projekta. Ta zasnova naj bi bila skupaj vredna 84.462,00 EUR in naj bi nastala tako, da je tožeča stranka porabila 550 ur z idejno zasnovo projekta, 400 ur za kreativno zasnovo projekta in 80 ur za vodenje in koordinacijo zagonskih aktivnosti projekta.

11. Tožbeni zahtevek je utemeljen, če obstaja zanj pravni temelj. Pravni temelj je glede na trditve tožeče stranke lahko le v med tožečo in toženo stranko sklenjeni pogodbi.

12. Že iz navedb tožeče stranke je izhajalo, naj bi stranki tega postopka ne sklenili pogodbe o naročilu avtorskega dela v oktobru leta 2008 (99. člen ZASP in 619. člen OZ). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je uslužbenka tožene stranke M. F. v oktobru 2008 dala pobudo za izdelavo projekta, s katerim naj bi se obudila šolska in druga otroška igrišča (tožba, str. 2 = l. št. 1). Tožeča stranka je kasneje v (edini) pripravljalni vlogi trdila, da je M. F. dala natančna navodila o vsebini; pri tem vztraja še tudi v pritožbi. Kakšna naj bi bila ta navodila, ni tožeča stranka navedla nikoli. To pa bi bila morala storiti, saj mora avtor (podjemnik) opraviti določeno, opredeljeno delo. Opredeljuje pa ga prav naročilo in prav naročila tožeča stranka ni opredelila. Predvsem pa je tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka vztrajala pri tem, da je M. F. tožeči stranki dala zgolj predlog za pripravo projekta (navedbe na l. št. 2 in 37). Ta trditev tožeče stranke pa kaže na to, da je M. F. dala le poziv k postavitvi ponudbe in nič več. Glede ravnanja M. F. torej ni bilo treba zasliševati prič, saj je že iz trditev tožeče stranke izhajalo, da stranki nista sklenili pogodbe in tudi navodil, ki so bistven sestavni vsakega naročila pogodbe o naročilu avtorskega dela ni tožeča stranka nikoli opredelila. Dokaz v poizvedovalne namene (v informativne namene) pa ni dovoljen (212. člen ZPP).

13. Tožeča stranka naj bi po lastnih navedbah sestavila projekt F. in na toženo stranko naslovila ponudbo št. 2/2009 in sicer 22. 4. 2009. Tožena stranka je nato izvedla postopek javnega naročanja, v okviru katerega pa tožeča stranka ni bila izbrana. Tožena stranka je to utemeljila s pomanjkanjem denarja. Med 18. 6. in 22. 6. 2009 je tožeča stranka že izvedla tri prireditve na temelju v vmesnem času že pripravljenega idejne in kreativne zasnove projekta. Šele kasneje, namreč 12. 8. 2009 pa je tožeča stranka naslovila na toženo stranko novo ponudbo (št. 3/2009). Ta ponudba se od prejšnje ponudbe glede idejne in kreativne zasnove (za katero tožeča stranka zahteva plačilo v tej pravdi), ni razlikovala. Te navedbe tožeče stranke so bile na str. 2 in 3 tožbe (l. št. 1 in 2). Tožeča stranka je določno trdila še naslednje: „Dogovorjeni honorar je, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, znašal 84.462,00 EUR, kar je tožeča stranka predstavila toženi stranki v ponudbi št. 3-2009, ki jo je tožena stranka sprejela.“ (tožba, str. 5 = l. š. 3). Stranki tega spora naj bi torej po navedbah tožeče stranke sklenili pogodbo na temelju ponudbe tožeče stranke št. 3/2009 (oziroma 3-2009, kot jo tožeča stranka tudi označuje) z dne 18. 6. 2009. 14. V edini pripravljalni vlogi je tožeča stranka svoje trditve dopolnila in sicer tako, da brez izdelanega projekta F. nikakor ne bi bilo mogoče izvesti posameznih prireditev. S tem, ko je tožena stranka pristala in potrdila izvedbo posameznih prireditev, bi tožena stranka po mnenju tožeče stranke že morala vedeti, da bo treba plačati tudi projekt F., ki je bil narejen na željo in za potrebe tožene stranke (l. št. 37). Ker je bil medtem projekt F. že spisan in predložen toženi stranki, bi torej lahko stranki glede njega sklenili kvečjemu prodajno pogodbo (435. člen OZ) in ne (več) podjemne pogodbe, saj je bilo avtorsko delo medtem že opravljeno (619. člen OZ).

15. Tožeča stranka ni v teku prvostopenjskega postopka postavila trditve, da je s toženo stranko sklenila ustno pogodbo. Takšna trditev se najde šele v pritožbi. Ker je tožena stranka pravna oseba, bi morala tožeča stranka tudi določno trditi, katera od več v poštev prihajajočih oseb je podala takšno izjavo volje. Sprejem ponudbe bi se moral izrecno nanašati na obe bistveni sestavini prodajne pogodbe, namreč na predmet in ceno.

16. Vseh teh trditev tožeča stranka ni podala. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo prav, ker ni zasliševalo predlaganih prič, saj za njihovo zaslišanje nista bili podani kar dve temeljni predpostavki. Tožeča stranka namreč ni navedla niti, da je bila sklenjena ustna pogodba (212. člen ZPP), niti s katero osebo na strani tožene stranke, zato tudi ni bilo mogoče ugotoviti, ali bo priča sposobna dati podatke o sklenitvi pogodbe (2. odstavek 229. člena ZPP).

17. Tožeča stranka je določno trdila še nekaj drugega, in sicer da brez izdelanega projekta ni bilo mogoče izvesti posameznih prireditev. Ker je tožena stranka naročila posamezne prireditve, je torej po mnenju tožeče stranke (nujno) pristala na plačilo še idejne in kreativne zasnove celotnega projekta F. Takšno sklepanje glede na 1. odstavek in 1. stavek 2. odstavka 28. člena OZ ni pravilno.

18. Ponudba je sprejeta, če ponudnik prejme naslovnikovo izjavo o sprejemu (1. odstavek 28. OZ) in takrat, ko jo prejme. Sprejem je lahko opravljen s sklepčnimi dejanji. Dejanje mora biti takšno, da lahko nedvoumno šteje za izjavo o sprejemu (1. stavek 2. odstavka 28. člena ZASP). Da je tako, je mogoče sklepati iz samega 1. stavka 2. odstavka 28. člena ZASP: poslana mora biti stvar ali opravljeno plačilo; zadošča tudi drugo dejanje, vendar mora biti takšno, da ga je mogoče na temelju ponudbe, prakse med strankama ali običaja razumeti kot izjavo o sprejemu. Zgolj naslovnikov molk praviloma ne zadostuje (1. odstavek 30. člena ZASP). Sprejem ponudbe mora torej biti nedvoumen, čeprav ni nujno, da je izrecen.

19. Iz tega, da je je tožena stranka naročila (in plačala) majhen del predvidenih celotnih prireditev, ni mogoče sklepati, da je sklepčno sprejela ponudbo št. 3/2009 in s tožečo stranko sklenila pogodbo za odkup materialne avtorske pravice na njenem avtorskem delu. Plačilo je bilo opravljeno za posamezne prireditve in ne za projekt F. Glede sprejema ponudbe ni ponudba sama določala ničesar. Tožeča stranka ni niti trdila, da bi obstajala med strankama kakšna praksa ali da bi obstajal (splošen) običaj.

20. Tudi ni trdila nič takšnega, kar bi sicer kazalo na sprejem ponudbe. Ne nazadnje je tri od šestih prireditev tožeča stranka opravila v juniju 2009. Ponudbo, ki naj bi jo tožena stranka prejela, pa je toženi stranki poslala šele v avgustu in šele potem bi lahko bila pogodba sploh sklenjena. Očitno je bilo torej prireditve izvesti tudi brez celotnega projekta F. 21. Ker tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila nobene pogodbe, ki bi lahko bila temelj za prenos avtorske materialne pravice, tudi ne more zahtevati plačila zanjo. Pravnega temelja za svoj zahtevek namreč nima. Ker med strankama ni bila sklenjena pogodba, tožena stranka ni imetnica materialnih avtorskih pravic.

22. Z ostalimi pritožbenimi razlogi se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo, ker ne morejo več vplivati na izid pritožbenega postopka.

23. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo je bil namreč tehten in skrbno pripravljen. Glede na tarifni številki 3210 in 6007 ZOdvT in glede na vrednost spornega predmeta ji mora povrniti skupaj 1635,78 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo tožeča stranka dolgovala še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 378. člena in 1. odstavek 299. člena OZ).