Jedro

Vprašanje obstoja silobrana je povezano s tehtanjem različnih nasprotujočih si dejstev, dokazov in okoliščin, v katerih je prišlo do očitanega dogodka, kar v postopku odločanja o podaljšanju pripora ni predvideno niti mogoče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 8336/2013 z dne 21. 6. 2013 po vloženi obtožnici obdolženemu D. N. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter predlagal, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva v pretežni meri uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V razlogih izpodbijanih sklepov državni tožilec ne vidi nasprotij, pravilna pa je tudi odločitev, da se v delih in obsegu, ki je tudi materialno dokazno podprt, sledi zagovoroma obeh obdolžencev, ne da bi se kateremu dajala prednost, kar je razvidno že iz tega, da sta oba obtožena kaznivih dejanj storjenih na škodo drugega. Glede na težo očitanih dejanj, uporabo nevarnega orožja, dalj časa trajajočem izsiljevanju, je po prepričanju vrhovnega državnega tožilca podana tudi ponovitvena nevarnost. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji poudarja, da je vprašanje pripora vedno povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja. Obtožba temelji izključno na zagovoru obdolženega Ž., zato je nevzdržno stališče tožilstva, da naj zagovori obdolžencev ne bi bili predmet ocenjevanja.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da tožilstvo obdolženima Ž. in N. očita obojestranski poskus uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. V preiskavi je bila zadeva razjasnjena v zadostni meri, zato bi tožilstvo lahko določilo, kdo izmed obdolžencev je bil napadalec in kdo napadeni. V nasprotju s pričakovanji obdolženca pa je tožilstvo prezrlo izsledke preiskave, in sicer ni upoštevalo mnenja in izvida izvedenca balistične stroke, izvedenca sodnomedicinske stroke, soočenja obeh obdolžencev, izpovedbe neposredne priče, zvočnega posnetka klica, ki ga je opravil obdolženec na telefonsko št. 113 s prošnjo za pomoč, pri čemer poveličuje poškodbe obdolženega Ž. in ignorira poškodbe obdolženega N. Tožilstvo, kateremu sledi tudi sodišče, se je oprlo le na zagovor obdolženega Ž., navedbe obdolženega N. pa bodo preverjene v naslednjih fazah postopka. Za zagovornika je nesprejemljivo stališče, da se o priporu odloča le na podlagi navedb tožilstva ter da v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ni dopustno opozarjati na nedoslednosti tožilstva, ki je prezrlo izsledke preiskave. Če bi sodišči upoštevali vse podatke spisa, bi lahko zaključilo, da je bil obdolženi N. napaden, zato utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje poskusa uboja ne more biti podan.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se obdolžencu očita storitev dveh kaznivih dejanj, poleg poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, še poskus izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Utemeljen sum za storitev slednjega je sodišče prve stopnje res oprlo tudi na zagovora obeh obdolžencev, saj sta oba izpovedala, da je N. - Ž. posodil denar, iz poslanih SMS sporočil in izpovedb zaslišanih prič pa izhaja utemeljen sum, da je Ž. posojeni znesek že v celoti vrnil, obdolženi N. pa ga je z grožnjami poskusil prisiliti, da mu izroči še več denarja. Glede kaznivega dejanja poskusa uboja, ki se očita obema obdolžencema, gre pritrditi ugotovitvi zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do njunega nasprotujočega se zagovora, vendar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča to tehtanje pridržano glavni obravnavi. Obstoj silobrana oziroma vprašanje, kdo izmed obdolžencev je dne 12. 2. 2013 prvi napadel, ob dejstvu, da sta oba obdolženca na dogovorjeno srečanje prišla oborožena, N. z nožem, Ž. pa s pištolo, bo povezano s tehtanjem različnih nasprotujočih si dejstev, dokazov in okoliščin, v katerih je prišlo do očitanega dogodka, takšno tehtanje v postopku odločanja o podaljšanju pripora, ki je hiter postopek, ni predvideno niti mogoče. Ni pa mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da je sodišče v celoti prezrlo izsledke preiskave. Sodišče je odločitev o podaljšanju pripora oprlo tudi na ugotovitve izvedencev medicinske in balistične stroke, iz katerih izhaja utemeljen sum, da sta oba obdolženca poskušala storiti očitano kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Sodišče je v tej fazi postopka ugotovilo, da sta se obdolženca 12. 2. 2013 v avtomobilu peljala proti Besnici, na srečanje pa sta oba prišla oborožena (N. z nožem, Ž. s pištolo). Poškodbe obdolženega N. ustrezajo strelnim poškodbam, poškodbe obdolženega Ž. pa so posledica vreznin z nožem. Sodišče je v tej fazi postopka ugotovilo, da je N. - Ž. z nožem povzročil vreznino na desnem licu in z nožem zamahoval proti njegovemu trebuhu, Ž. pa je N. že v avtomobilu prvič ustrelil, nato pa zunaj avtomobila še trikrat. Iz teh ugotovitev sodišča prve in druge stopnje tudi po oceni Vrhovnega sodišča izhaja utemeljen sum, da sta oba obdolženca storila kaznivo dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, zahtevno vprašanje silobrana in posledično pravne kvalifikacije dejanja pa bo sodišče razrešilo na glavni obravnavi.

7. Zagovornik napada še obstoj pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Meni, da niso podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost obdolženca, niti ni obrazloženo, zakaj naj bi bil obdolženec begosumen. Obdolženi N. je bil namreč dva tedna brez nadzora policije in ni nikamor pobegnil. 8. Ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da v izpodbijanem sklepu niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže očitanega kaznivega dejanja upoštevalo predvsem dejstvo, da sta obdolženi Ž. in N. v sovražnem odnosu zaradi nerešenega premoženjskega vprašanja, zaradi katerega sta bila pripravljena celo ogroziti življenje eden drugega. Obdolženi N. je Ž. z grožnjami dalj časa izsiljeval, nato pa mu z nožem v avtomobilu poskušal odvzeti življenje. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnosti, da bi obdolženi N. lahko na prostosti zaradi nerazrešenega premoženjskega spora z grožnjami in napadi na Ž. življenje nadaljeval in dejanje tudi dokončal. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornikovim navedbam, da sodišče ni obrazložilo obdolženčeve begosumnosti. Sodišče je ugotovilo, da je obdolženi N. državljan Srbije in Republike BIH, ki ima v Sloveniji prijavljeno le začasno bivališče, v Sloveniji živi z ženo in enim otrokom, medtem ko preostali njegovi trije otroci živijo v Srbiji, kjer je tudi lastnik stanovanjske hiše, zemljišča in picerije, dela pa opravlja tudi v Avstriji. Vse to so okoliščine, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na nevarnost, da bi obdolženec Republiko Slovenijo na prostosti zapustil. 9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.