Jedro

Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odmerjeni stroški postopka tožniku znižajo za 1.854,00 EUR (na 3.017,60 EUR).

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ob toženkini pripoznavi tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 4.871,60 EUR stroškov pravdnega postopka, ker je dala povod za tožbo.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Meni, da ni dala povoda za tožbo. Po njeni oceni se pri presoji tega sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na listino z dne 28. 7. 2025, ker gre za listino, ki je bila poslana po vloženi tožbi, povod za tožbo pa pomeni ravnanje, ki je bilo časovno izvršeno pred samo vložitvijo tožbe. Meni, da povod za tožbo pomeni izrecno zavrnitev zahtevka z molkom na konkreten poziv ali ravnanje, iz katerega jasno izhaja, da zahtevka ne bo izpolnila. Če je tožnik pred vložitvijo tožbe ni pozval k sporazumni ureditvi oziroma ni izkazal, da je takšno ureditev zavrnila, pa po njeni oceni ni mogoče šteti, da je bila pravda nujna zaradi njenega ravnanja. Izpostavlja, da tožnik nanjo ni nikoli naslovil predloga za ureditev vprašanja delitve skupnega premoženja in da bi moralo sodišče prve stopnje zato odločiti, da ji je dolžan povrniti pravdne stroške. Izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje tožniku zmotno priznalo strošek sodne takse v znesku 2.781 EUR, spregledalo je namreč, da je izdalo sodbo na podlagi pripoznave. To narekuje uporabo tarifne številke 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da če se redni postopek pred sodiščem prve stopnje konča s sodbo na podlagi pripoznave, se taksa zniža na količnik 1,0. Tožnik je ob vrednosti spora 165.080 EUR in sodni taksi po količniku 3,0, ki je znašala 2.781 EUR, upravičen do vračila v višini 2/3 sodne takse in bi ji zato sodišče lahko naložilo le povračilo zneska 927 EUR. V preostali višini predlaga spremembo, če pritožbeno sodišče meni, da je dolžna povrniti stroške postopka tožniku, sicer pa naj odloči, da je dolžan tožnik njej povrniti stroške pravdnega postopka oziroma naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka ali pa naj se odločitev sodišča prve stopnje razveljavi.

3.Na vročeno pritožbo tožnik ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 157. člena ZPP).

6.Toženka je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Sporno pa je, ali je dala povod za tožbo. Toženka nima prav, da gre povod za tožbo enačiti le s situacijo, ko tožena stranka ni odgovorila na tožnikov poziv ali ga je zavrnila. Tudi, če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tožene stranke ne opomni oziroma ne pozove na izpolnitev zahtevka, to nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. To velja tudi za nedenarne zahtevke.

7.Na to, da toženka ni pripravljena sporazumno rešiti spora, je tožnik opozarjal že v tožbi, ki jo je 14. 7. 2025 priporočeno oddal na pošto. Čeprav je dopis toženkine pooblaščenke, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, z dne 28. 7. 2025 (priloga A 9) in je torej nastal po vloženi tožbi, potrjuje tožnikovo stališče. V njem je toženka sicer priznavala, da nepremičnine, ki jih je tožnik zajel s tožbo, predstavljajo njuno skupno premoženje, a hkrati zatrjevala, da je njen delež višji od tožnikovega, in predlagala njegovo sporazumno delitev tako, da tožnik svoj delež na skupnem premoženju prepusti v last polnoletni hčeri, sama pa svojega obdrži. To pa kaže, da ni bila pripravljena sporazumno rešiti spora tako, kot ga je nato s pripoznavo tožbenega zahtevka (da je to skupno premoženje in da sta deleža pravdnih strank na njem enaka), za to je tožnik moral vložiti tožbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sklenilo, da je toženka dala povod za tožbo.

8.Je pa tožniku priznalo preveč stroškov postopka na račun sodne takse. V primeru sodbe na podlagi pripoznave, izdane pred koncem prvega naroka, količnik odmere sodne takse znaša 1,0 (tarifna številka 1112 ZST-1). Preostali 2/3 plačane sodne takse (1.854,00 EUR) sodišče tožniku vrne.

9.Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in po pooblastilu iz 3. točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da je dolžna toženka tožniku povrniti 1.854,00 EUR manj, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje, torej 3.017,60 EUR. V preostalem pa jo je zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10.Ker toženka ni specificirano zahtevala povračila stroškov postopka, pritožbeno sodišče o njihovem povračilu ni odločalo.

-------------------------------

Toliko bolj za denarne, pri katerih zadošča, da je terjatev zapadla in ni plačana.

Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 44 in naslednja.