Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da odpoved ni ustrezno obrazložena in da ne dosega standarda obrazloženosti, kot se je oblikoval v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka obrazložila razlog za odpoved v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1, ter pravilno zavrnilo navedbo tožnika, da je poslovni razlog obrazložen le pavšalno. Toženka je namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v odpovedi oziroma v sklepu o racionalizaciji delovnih mest, ki skupaj z odpovedjo tvori enovit dokument, prikazala stanje njene dejavnosti od začetka epidemije do odpovedi ter pojasnila, zakaj bo obseg zaposlitev prilagodila trenutnim razmeram poslovanja in predvidenemu nadaljnjemu poslovanju, ki je glede na napovedi razvoja epidemije zelo negotovo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je poslovni razlog ustrezno obrazložila, dejstvo, da v odpovedi ni navedla, koliko zaposlenim je podala odpoved, pa ni odločilno za presojo zakonitosti odpovedi, saj to lahko pojasni tudi v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2020 nezakonita; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in traja od 5. 8. 2020 dalje, zato je toženka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 6. 2018 in (3) tožnika za čas od 5. 8. 2020 do ponovnega nastopa dela prijaviti v zavarovanje, mu obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2018 in kot bi jo tožnik prejel, če bi delal, mu po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo ter mu plačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2020 nezakonita; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in traja od 5. 8. 2020 do odločitve sodišča prve stopnje, zato mu je toženka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 6. 2018 za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje; (3) tožnika za čas od 5. 8. 2020 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje, mu obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2018 in kot bi jo tožnik prejel, če bi delal, mu po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, mu plačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja ter (4) mu obračunati denarno povračilo v višini 15.075,00 EUR bruto, po odvodu in plačilu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odpoved ni obrazložena v skladu s standardom, kot se je oblikoval v sodni praksi, z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Razlog za odpoved je toženka pojasnila šele v odgovoru na tožbo. Toženka razloga ni uspela dokazati, čeprav je bilo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njeni strani. Sodišče je sodbo oprlo na dejstva, o katerih je izpovedal direktor toženke, čeprav jih toženka ni navajala v svoji trditveni podlagi, kar je v nasprotju s 7. členom ZPP. Sodišče je na podlagi izpovedi direktorja ugotovilo, da je istočasno kot tožnik odpoved prejela A.A. (računovodkinja), ki je bila pri toženki zaposlena 15 let. Izpovedal je tudi, da so B.B., C.C. in D.D. v času čakanja na delo odlično delali (pa so kljub temu prejeli odpoved). Izpoved direktorja, da bo tožnika takrat, ko bo turizem normalno zaživel (pričakuje, da v sezoni 21/22), vprašal, če se je pripravljen vrniti na delo k toženki, saj za operativno delo ne pozna boljše osebe od tožnika, prav tako nima podlage v trditvah toženke. Ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage, je s tem tožniku odvzelo možnost učinkovite obrambe, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Posledično je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neenakopravne uporabe pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Povsem drugače je sodišče ravnalo glede tožnika, saj je v zvezi z izpovedjo tožnika o tem, da mu je direktor rekel, da je delo v času čakanja edini način, da si zagotovi službo za naprej, da se pač mora delati, da tudi vsi ostali delajo, da je on črno jajce, lenuh, da se kaže balkanska mentaliteta, da se hoče izmakniti svojim obveznostim, štelo, da to ni dokazano, saj tožnik ni podal navedb o tem, da je direktor zoper njega uporabljal slabšalne izraze. Toženka je v postopku kršila načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic, saj je direktor s svojim opravičilom za izostanek s prvega naroka dne 3. 2. 2021, na katerem bi moral biti zaslišan skupaj s tožnikom in pričami, sodišče seznanil šele po začetku naroka, ko je bilo tožnikovo zaslišanje že v teku, s tem pa je izigral načelo, da morajo biti stranke in priče praviloma zaslišane na enem samem naroku, saj se v nasprotnem primeru stranke in priče lahko na zaslišanje pripravijo in ga prilagodijo predhodnim izpovedim. Navedbe toženke o tem, da direktor ni izvajal psihičnega pritiska nad tožnikom, niso resnične. Direktor je tožnika izpostavljal pred sodelavci, prikrito grozil z odpovedjo, mu vzbujal slabo vest, prikazoval slabe zaposlitvene zmožnosti za naprej ipd. Izpoved tožnika o žaljenju oziroma uporabi slabšalnih izrazov s strani direktorja ima podlago v trditvah o izvajanju psihičnega pritiska s strani direktorja, kar je v pisni izjavi potrdila D.D.. Nelogičen je zaključek sodišča, da odpoved, ki je bila tožniku vročena le en teden po sestanku 29. 6. 2020, ni predstavljala uresničitve direktorjeve grožnje, pač pa je temeljila na izkazanih objektivnih ekonomskih okoliščinah na trgu. Tožnik ter priči E.E. in D.D. so izpovedali, da je direktor tožniku na sestanku dne 29. 6. 2020 neposredno zagrozil z odpovedjo, če ne bo opravljal dela. Sodišče je nekritično verjelo izpovedi direktorja, izpovedi tožnika in prič E.E., B.B. ter D.D. pa dalo premajhno težo, brez ustrezne utemeljitve v smislu metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Sodišče je iz neznanega razloga povsem spregledalo dokaze in indice, ki zmanjšujejo verodostojnost oziroma kredibilnost direktorja ter vzbujajo dvom o resnicoljubnosti njegove izpovedi, npr. da je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da je bila Bosna in Hercegovina (za katero je bil zadolžen tožnik) uvrščena na rdeči seznam, kar je pomenilo, da nihče od potnikov ni rezerviral potovanja za to državo, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedla, da so te delovne naloge obstajale in da jih je opravil direktor sam. Direktor je svojo izpoved prilagodil potrebam postopka. Tožnika je hvalil zgolj z namenom, da ga prikaže kot delavca, ki ga delodajalec ne bi odpustil, če to ne bi bilo neizogibno potrebno, ter da posledično sodišče odpovedi ne bi štelo za povračilni ukrep zaradi neopravljanja dela v času subvencioniranega čakanja na delo. S tem je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se ne strinja, da odpovedi ni prejel iz diskriminatornega razloga. Izkustveno je neprepričljiv zaključek sodišča, da v kolikor bi direktorja t. i. upor tožnika motil v takšni meri, da bi mu zato hotel podati odpoved, bi to storil že takoj, ko je tožnik začel izražati nestrinjanje z opravljanjem dela, ter ne bi čakal vse do julija 2020. Tožnik izpostavlja, da v marcu 2020 direktor niti ni mogel vedeti, ali se bo tožnik v nadaljevanju upiral delu ali ne, zato je obrazložitev sodišča neprepričljiva. Nelogična je izpoved direktorja, da se je A.A. sama ponudila za odpoved. Sodišče je spregledalo izpoved priče B.B. o delovnem sestanku kolektiva v maju 2020 (sestanek v F.), na katerem se je direktor do tožnika obnašal, kakor da ga ni, oziroma ga je »popolnoma ignoriral« (brez pozdrava, brez slovesa, brez česarkoli, ne samo brez nalog). Posledično je sodišče storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno povzelo izpoved priče o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da je tožnik v zadnjem tednu pred odpovedjo opravil nekaj dela, zagotovo ni spremenilo direktorjevega dojemanja tožnikovega upora in odnosa do dela.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da odpoved ni ustrezno obrazložena in da ne dosega standarda obrazloženosti, kot se je oblikoval v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka obrazložila razlog za odpoved v skladu z drugim odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ter pravilno zavrnilo navedbo tožnika, da je poslovni razlog obrazložen le pavšalno. Toženka je namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v odpovedi oziroma v sklepu o racionalizaciji delovnih mest, ki skupaj z odpovedjo tvori enovit dokument, prikazala stanje njene dejavnosti od začetka epidemije do odpovedi ter pojasnila, zakaj bo obseg zaposlitev prilagodila trenutnim razmeram poslovanja in predvidenemu nadaljnjemu poslovanju, ki je glede na napovedi razvoja epidemije zelo negotovo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je poslovni razlog ustrezno obrazložila, dejstvo, da v odpovedi ni navedla, koliko zaposlenim je podala odpoved, pa ni odločilno za presojo zakonitosti odpovedi, saj to lahko pojasni tudi v sodnem postopku.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče sodbo oprlo na dejstva, o katerih je izpovedal direktor toženke, čeprav jih toženka ni navajala. Stranka ni dolžna navesti prav vseh podrobnosti, o katerih kasneje izpove priča (oziroma v obravnavani zadevi zakoniti zastopnik toženke G.G.), če ta izpoveduje v okviru strankinih trditev. Zadostuje, da iz strankine trditvene podlage jasno izhajajo nosilna pravno odločilna dejstva. Toženka je v svojih navedbah zanikala trditve tožnika, da je odpoved posledica diskriminacije oziroma povračilni ukrep. Direktor toženke je v zvezi z zatrjevano diskriminacijo izpovedal, da je istočasno kot tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi E.E., čeprav je ta delal dobro v času odreditve čakanja na delo doma in se temu ni upiral kot tožnik, prav tako je pojasnil, da so pogodbo odpovedali tudi A.A., ki je bila pri toženki zaposlena 15 let. Direktor torej ni izpovedal izven navedb toženke, da odpoved ni posledica tožnikovega upora, da v času čakanja na delo doma ne bo delal, zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožniku tudi na podlagi takšne izpovedi ni bila odvzeta možnost navajati dejstev v prid utemeljenosti svojega zahtevka in zanje predlagati ustreznih dokazov. Tudi izpoved direktorja, da so B.B., C.C. in D.D. v času čakanja na delo odlično delali ter da bo tožnika po koncu krize vprašal, če bi se vrnil na delo k toženki, je v okviru trditev toženke, da ni izvajala povračilnih ukrepov. Tožnik se dejansko neutemeljeno zavzema za to, da stranka že v svojih trditvah navede vse, o čemer bo priča izpovedala, do najmanjše podrobnosti, sicer sodišče takšne izpovedi ne sme upoštevati. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni podal navedb o tem, da je direktor zoper njega uporabljal slabšalne izraze, saj je trdil le, da je odpoved posledica t. im. upora, ker ni hotel opravljati dela v času čakanja na delo doma, povsem nedokazane pa so tudi tožnikove navedbe, da naj bi direktor nad njim izvajal psihično nasilje.

8. Prepričljiva in jasno obrazložena je ocena sodišča prve stopnje, da na neobostoj diskriminacije kaže dejstvo, da bi direktor odpoved podal že takoj, ko je tožnik začel izražati nestrinjanje z opravljanjem dela, in ne bi čakal vse do julija 2020; da je direktor po delovnem sestanku v F. B.B., E.E. in H.H. na vprašanje, zakaj tudi tožniku ni dal nobene naloge, odgovoril, da mu ta vloga očitno ne odgovarja in da ga bodo pustili na miru, oziroma je na vprašanje, ali je tožnika ignoriral, odvrnil, da ima tožnik neke težave, ki naj jih reši. Gre za prepričljive zaključke, ki jih tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija s pavšalnimi navedbami, da gre za nelogične in neživljenjske zaključke sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča je v tem delu, pa tudi sicer, glede ugotovljenih vseh pravno relevantnih dejstev, vsebinsko prepričljiva ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ustreza standardu vestnosti in skrbnosti, je analitično sintetična ter v celoti sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

9. Na pravilnost dokazne ocene ne vpliva dejstvo, da je bil direktor zaslišan šele na drugem naroku 17. 2. 2021, ne pa že na naroku 3. 2. 2021. Pritožbene navedbe, da je toženka s tem kršila načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic, ker naj bi direktor z izostankom s prvega naroka 3. 2. 2021 pridobil možnost, da se seznani z vsemi izpovedmi prič in tožnika ter temu prilagodi svojo izpoved, so v celoti neutemeljene. Sodišče je v okviru ocene izvedenih dokazov tudi direktorjevo izpoved presodilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Posebej je treba izpostaviti, da tožnik na naroku, na katerem je bil zaslišan direktor, ni zanikal, da je bila istočasno kot njemu odpoved podana tudi A.A., kasneje pa B.B., C.C. in D.D., ki so v času čakanja na delo odlično delali. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče nekritično verjelo izpovedi direktorja, izpovedim tožnika in prič E.E., B.B. ter D.D. pa dalo premajhno težo. Dejstvo, da je direktor sam opravil naloge v zvezi s potovanji v Bosno in Hercegovino, ki bi jih moral opraviti tožnik, pa z ničimer ne vplivajo na verodostojnost in prepričljivost izpovedi direktorja, saj je toženka odpovedni razlog utemeljevala s potrebo po kadrovskem in stroškovnem optimiziranju, prav tako je pojasnila, katere naloge je bilo potrebno opraviti v času po razglasitvi epidemije (do odpovedi), ter ni navajala, da tožnikovo delo v času čakanja na delo doma ni bilo potrebno.

10. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je pravilnost in zakonitost sodbe mogoče preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takšne protispisnosti ni, predvsem ne glede povzemanja izpovedi priče B.B. v zvezi z zatrjevanim ignoriranjem tožnika s strani direktorja na sestanku v F..

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).