Jedro

V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen, zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju, ter vsebino, določeno s pogodbo. Pogodbeni stranki sta pri urejanju medsebojnih razmerij prosti (3. člen OZ). Zaradi načela pogodbene svobode strank in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb imata pogodbeni stranki možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno, že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. V 3. členu pogodbe o izobraževanju pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če delavec po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Za presojo pogodbe o izobraževanju se torej uporabljajo tako ZDR kot tudi OZ, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki. Temeljna obveza tožeče stranke je bila, da bo tožencu omogočila izobraževanje in plačala šolnino, toženec pa se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in v roku določenem v pogodbi in da bo predložil potrdilo o uspešnem zaključku študija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. 0000 VL 83292/2015 z dne 14. 7. 2015, ostane delno v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa tako, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati 11.028,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 dalje do plačila in v celoti v četrtem odstavku izreka sklepa tako, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 8 dni povrniti izvršilne stroške v višini 91,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka za plačilo 85,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 dalje do plačila ter da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.223,84 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno napačno stališče in izhodišče glede presoje pravne narave med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o izobraževanju z dne 28. 11. 2007 s tem, ko je sprejelo stališče, da je pogodba o izobraževanju dvostranska pogodba civilnega obligacijskega prava ter da hkrati ni posebna pogodba delovnega prava. Pogodba o izobraževanju je posebna pogodba delovnega prava, zaradi česar je pri presoji veljavnosti pogodbe o izobraževanju ali njenih posameznih določb oziroma učinkov take pogodbe treba upoštevati tudi temeljna načela delovnega prava. Avtonomija pogodbenih strank glede sklepanja delovnopravnih pogodb je omejena, kot to izhaja iz 9. člena ZDR-1. K takemu razumevanju pogodbe o izobraževanju, ki pogodbo šteje kot posebno pogodbo delovnega prava, se nagiba tudi novejša sodna praksa, ki upošteva temeljne določbe ZDR-1 in temeljne človekove pravice in svoboščine, npr. svobodo dela iz 49. člena Ustave RS. Tožeča stranka in toženec sta res dne 28. 11. 2007 sklenili pogodbo o izobraževanju na Višji strokovni šoli od oktobra 2007 do oktobra 2012, vendar pa iz sklenjene pogodbe ne izhajajo za toženca obveznosti, kot jih je utemeljilo sodišče v izpodbijani sodbi. Potrebno je ugotoviti, da izobraževanje, ki sta ga z navedeno pogodbo uredili pravdni stranki, v pogodbi ni določeno ter da vsebina izobraževanja izhaja iz konkludentno sklenjenega dogovora, da se bo toženec izobraževal na Višji A. šoli B., na študiju logistično inženirstvo, ki vsebuje tudi vojaško izobraževanje, in sicer višji tečaj za podčastnike. Navedenega dejanskega stanja glede vsebine dogovorjenega izobraževanja sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni ugotavljalo. Zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Prav tako je sodišče napačno presodilo vsebino 6. in 7. alineje prvega odstavka 3. člena pogodbe o izobraževanju, saj iz navedenih alinej izhajajo taksativno določeni primeri, v katerih se je toženec zavezal vrniti vse stroške izobraževanja in nadomestil plač, in sicer le v primeru predčasne prekinitve izobraževanja, v primeru da po svoji krivdi ne bi opravil vseh študijskih obveznosti ali v primeru prenehanja delovnega razmerja med izobraževanjem na lastno željo ali po svoji krivdi. V pogodbi o izobraževanju so taksativno našteti primeri, v katerih se je toženec zavezal vrniti stroške izobraževanja, zaradi česar določbe Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju na Ministrstvu za obrambo, ki se v skladu s 6. členom pogodbe uporablja zgolj subsidiarno, glede tega vprašanja niso upoštevne. Pogodbeni stranki za primer zamude z izpolnitvijo dela obveznosti nista določile sankcije povrnitve vseh stroškov izobraževanja, predvsem pa ne možnosti, da bi v tem primeru tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe in zahtevala povračilo vseh stroškov izobraževanja, zato je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno napačno stališče, da se iz razloga, ker naj tožeča stranka in toženec v pogodbi o izobraževanju ne bi določili posledic za primer nepravočasne izpolnitve oz. za primer zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti, uporabljajo določbe 103. do 110. člena OZ. Iz trditvene podlage in predloženih dokazov s strani tožeče stranke, točneje iz potrdila o opravljenih izpitih z dne 23. 4. 2015, nedvomno izhaja, da je toženec že do prvotno določenega roka za končanje študija v oktobru 2012 opravil vse izpite in ni opravil le diplomskega dela. Potrebno je upoštevati, da je del izobraževanja, ki ga je opravljal toženec pomenilo vojaško izobraževanje in usposabljanje v skladu s 37. členom Pravilnika, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. OZ v 110. členu določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Z ozirom na to, da je pogodba o izobraževanju ne samo pogodba civilnega prava, pač pa tudi posebna pogodba delovnega prava, je treba določbe OZ glede pravice do odstopa od pogodbe, v primeru, če pogodba ni izpolnjena v dodatno postavljenem roku, presojati v luči načel in določb ZDR-1 in ustavnih pravic toženca. Razlaga 110. člena ZDR-1 in 101. člena ZJU po mnenju toženca, ob upoštevanju temeljnih načel delovnega prava, ne daje pravne podlage za to, da bi se rok za končanje obveznosti izobraževanja v interesu delodajalca obravnaval v smislu zgolj civilno pravnih obveznosti delavca, torej v smislu roka za izpolnitev civilne pogodbe, pač pa hkrati tudi kot del delovnih obveznosti delavca, katerih posledice kršitve so drugačne kot so določene v klasičnem civilnem pravu. Iz potrdila o opravljenih izpitih z dne 23. 4. 2015 izhaja, da je toženec praktično opravil vse študijske obveznosti na Višji strokovni šoli, ter da mu je manjkalo le diplomsko delo. Že po naravi stvari je bistvo pogodbe o izobraževanju pridobitev znanj, ki jih toženec nato lahko uporablja pri delu pri tožeči stranki. Diplomsko delo pomeni le zaključek nekega izobraževalnega procesa. Iz dokaznega postopka izhaja, da je toženec v celoti izpolnil vse obveznosti iz naslova vojaškega izobraževanja in usposabljanja, torej v delu, ki šteje višji tečaj za podčastnike. Navedeno pomeni, da ni bil izpolnjen le neznatni del toženčeve obveznosti iz pogodbe o izobraževanju in je torej podan dejanski in pravni položaj, v katerem tožeča stranka ni imela pravice odpovedati pogodbe o izobraževanju. Stališče sodišča prve stopnje, da zaradi domnevne zamude pri vložitvi prošnje za podaljšanje roka za končanje izobraževanja ni moglo priti do konkludentnega podaljšanja roka, je očitno napačno oz. materialnopravno napačno. V skladu z 18. členom OZ se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Tožeča stranka je v času predhodno podaljšanega roka izobraževanja, toženca poslala na misijo v tujino od 10. 4. 2013 do 20. 12. 2013, kjer obveznosti ni mogel izpolnjevati. Glede na navedeno je šlo nedvomno za ravnanje, ki je kazalo na to, da se s podaljšanjem roka za izobraževanje strinja. Toženec tudi meni, da iz razloga, ker tožeča stranka o njegovih prošnjah o podaljšanju roka za končanje izobraževanja ni nikoli odločila, zato tudi rok ni mogel izteči. Napačno je tudi stališče sodišča, da ne gre za izobraževanje v interesu delodajalca in da zato tožeča stranka tudi ni dolžna nositi stroškov izobraževanja. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) v 5. členu določa, da delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja (ZDR-1) in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU ima glede izobraževanja tudi posebne določbe, ki pa določbe o izobraževanju po vsebini iz ZDR-1 zgolj dopolnjujejo. Sklenjena pogodba o izobraževanju vprašanja vračila stroškov izobraževanja za primer zamude ne ureja, kar pomeni, da je potrebno pri presoji uporabiti delovno pravo, ki ga ureja 170. člen ZDR-1. Četrti odstavek 101. člena ZJU pa določa, da mora javni uslužbenec, napoten na izobraževanje, po končanem izobraževanju ostati v delovnem razmerju pri istem delodajalcu najmanj toliko časa, kot je v skladu s študijskim programom trajalo izobraževanje, ker ima v nasprotnem primeru delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela stroškov izobraževanja. Iz teh določb jasno izhaja, da je izobraževanje pravica in hkrati dolžnost delavca v smislu njegovih delovnopravnih obveznosti in da ne gre za klasične civilno-pravne obveznosti. Torej že sam zakon določa, kdo je zavezan kriti stroške izobraževanja, katerega cilj je koriščenje pridobljenih znanj delavca v delovnem procesu delodajalca. Tako je tožeča stranka z Višjo A. šolo sklenila poseben dogovor za namene izobraževanja kadra v vojski, saj se izobraževanje, ki ga je opravil toženec, ne šteje, kot pridobljena civilna stopnja izobrazbe, pač pa kot višji tečaj za podčastnike, ki velja za izključno vojaško izobraževanje za potrebe predpisanega usposabljanja in napredovanja v vojski v skladu z Zakonom o obrambi in Pravilnikom. Sodišče se ni opredelilo zakaj šteje, da toženec ni bil napoten na izobraževanje s strani tožeče stranke, v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oz. širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti in je zaradi tega storilo bistveno kršitev pravil postopka 14. točke 339. člena ZPP. Toženec je dokazal, da je šlo na podlagi pogodbe o izobraževanju za izobraževanje iz razlogov iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1, za katerega mora nositi stroške izobraževanja delodajalec. Toženec je bil zavezan opraviti višji tečaj za podčastnike tudi v okviru obveznega izpopolnjevanja v vojski, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Zakonodajalec je torej jasno določil, da v tem primerih stroške izobraževanja krije delodajalec, zato je toženec prepričan, da tožeča stranka ni dokazala pravnega temelja za vračilo stroškov izobraževanja. Tudi Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje zavezuje Republiko Slovenijo, da plačan dopust za izobraževanje pripada vsem delavcem, brez diskriminacije, da pogoji za pridobitev niso vezani na nikakršni rok za dokončanje izobraževanja in da je doba plačanega dopusta izenačena glede pravic do dajatev z dejansko delovno dobo. Konvencije MOD št. 140 ni mogoče razlagati tako, da bi bil delavec dolžan delodajalcu vrniti plačo in prispevke za dneve plačanega dopusta za izobraževanje. Sodišče je z razlago pogodbe o izobraževanju in določb OZ pogodbi dalo vsebino, po kateri ima tožeča stranka pravico terjati vse stroške izobraževanja, torej tudi stroške nadomestila plač za čas študijskega dopusta tudi v primeru, ko toženec izpolni skoraj vse svoje študijske obveznosti, ko znanje koristno uporablja v delovnem procesu in ko formalnopravno napreduje. Toženec meni, da je v primeru izobraževanja v interesu delodajalca bistveno, ali je delodajalcu nastala škoda. Povračilo stroškov izobraževanja je lahko namreč vezano le na škodo, ki je nastala delodajalcu, bodisi zato, ker delavec študija sploh ne konča in se predčasno zaposli pri drugem delodajalcu. Tožeča stranka je toženca ves čas ocenjevala z oceno odlično, ga še pred končanim izobraževanjem razporedila na delovno mesto, za katero bi potreboval izobrazbo in koristila pridobljena znanja toženca v delovnem procesu. Zato ni zakonite pravne podlage za vračilo izplačanih nadomestil plač. V pogodbi o izobraževanju so v 5. členu določili, da je lahko delavec oproščen povračila stroškov izobraževanja iz zdravstvenih ali drugih upravičenih razlogov. Tožeča stranka se do utemeljenosti navedb toženca glede obstoja utemeljenih okoliščin za oprostitev stroškov izobraževanja ni opredelila. Sodišče pa okoliščin ni presojalo, čeprav bi jih po mnenju toženca moralo. Materialno pravno napačno je tudi stališče sodišča, da diskriminatorno obravnavanje sodelavca C.C. ni pravno pomembno za ta spor. Tožeča stranka na navedbe toženca ni odgovorila in ni pojasnila razlogov, zaradi katerih je bil delavec C.C. oproščen plačila stroškov izobraževanja, niti da je navedeni zato sploh vložil prošnjo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec svoje vojaško izobraževanje, ki je bilo dokazano del izobraževanja, ki se je vršilo po pogodbi o izobraževanju, končal, in tega ne upošteva pri presoji višine zahtevka in tožencu nalaga plačilo celotnih stroškov izobraževanja. Prav tako je materialnopravno napačna izpodbijana odločitev sodišča glede zahtevka tožeče stranke iz naslova revalorizacije. Tožeča stranka ni utemeljila pravne podlage za revalorizacijo. Priča D.D. je natančno povedala, da podlago za revalorizacijo pomenijo računovodski standardi, hkrati pa je povedala, da je včasih podlaga bila, sedaj pa je ni našla. S tako protispisno ugotovitvijo je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz drugega odstavka 3. člena pogodbe o izobraževanju izhaja, da se stroški izobraževanja prevrednotijo v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi in glede na to, da revalorizacija ne izhaja iz slovenskih računovodskih standardov, je zahtevek tožeče stranke v delu glede revalorizacije neutemeljen. Tako sodišču prve stopnje ni pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 20. 10. 2014 dalje, saj se zamudne obresti lahko terjajo šele, če delavec ne vrne stroškov v postavljenem roku. Toženec pa je trdil, da zahtevka za plačilo z dne 20. 10. 2014 nikoli ni prejel. Toženec tudi meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, po katerem sodišče zaradi domnevno zamujenega roka za podaljšanje roka za končanje študija, ni dolžno presojati okoliščin na podlagi katerih bi bil toženec lahko oproščen stroškov izobraževanja. V 5. členu Pogodbe o izobraževanju je namreč določeno, da je lahko delavec oproščen povračila stroškov izobraževanja iz zdravstvenih in drugih upravičenih razlogov. Ker sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa tudi meni, da je izpodbijana odločitev sodišča materialnopravna napačna, tudi po višini dosojenega zneska vračila. Sodišče ne loči, da je bilo nedvomno del izobraževanja na podlagi pogodbe o izobraževanju, tudi vojaško izobraževanje in usposabljanje po 37. členu Pravilnika. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec vojaško izobraževanje, ki je bilo dokazano del izobraževanja, ki se je vršilo po pogodbi o izobraževanju, končal in tega ne upošteva pri presoji višine zahtevka in tožencu nalaga plačilo celotnih stroškov izobraževanja. Glede na to, da revalorizacija ne izhaja iz slovenskih računovodskih standardov, je zahtevek tožeče stranke, v delu glede revalorizacije, neutemeljen. Toženec pa izpodbija tudi sodbo v delu, ki se nanaša na presojo pravdnih stroškov. Toženec meni, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo dve pripravljalni vlogi z dne 9. 5. in 15. 5. Vloga z dne 15. 5. je dejansko le nadaljevanje vloge, ki bi jo tožeča stranka morala poslati v roku, ki ga je določilo sodišče. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki dne 28. 11. 2007 sklenili pogodbo o izobraževanju, s katero je tožeča stranka tožencu omogočila izobraževanje na Višji strokovni šoli od oktobra 2007 do oktobra 2012, in sicer na A. šoli B. po programu logistično inženirstvo. Tožeča stranka se je zavezala, da bo tožencu poravnala stroške šolnine, vpisnine in zagovora diplomske naloge ter mu odobrila odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače in mu izplačala nadomestilo plače za čas študijskega dopusta v višini 100 % plače (2. člen pogodbe). Toženec pa se je zavezal, da bo opravil študijske obveznosti in končal študij v roku ter ji v roku 15 dni po zaključku študija predložil potrdilo o zaključku študija (3. člen). Tožeča stranka je toženca s pozivoma z dne 27. 11. 2012 in 13. 11. 2013 pozvala k predložitvi dokazila o zaključenem izobraževanju in v prvem pozivu navedla, da ji mora najkasneje do 31. 1. 2013 dostaviti dokazilo o zaključenem izobraževanju, v drugem pozivu pa, da mora dokazilo dostaviti najkasneje do 31. 5. 2014. Ker toženec ni predložil dokazila, da je zaključil študij, je tožeča stranka od njega 19. 9. 2014 zahtevala vračilo stroškov izobraževanja v višini 11.114,29 EUR z zapadlostjo 19. 10. 2014. Toženec je bil o dolgu obveščen tudi z obvestilom z dne 24. 2. 2015. Toženec je o zaključku študija tožečo stranko obvestil šele 27. 8. 2015. 6. V zvezi z navedenim so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da pogodbeni stranki za primer zamude z izpolnitvijo dela obveznosti nista določili sankcije povrnitve vseh stroškov izobraževanja, predvsem pa ne možnosti, da bi v tem primeru tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe in zahtevala povračilo vseh stroškov izobraževanja. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da ker tožeča stranka in toženec v pogodbi o izobraževanju nista določili posledic za primer nepravočasne izpolnitve oziroma za primer zamude pri izpolnitvi, se uporabljajo določbe 103. do 110. člena OZ. Po mnenju toženca bi namreč sodišče moralo uporabiti 110. člen OZ, ki določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

7. Stranki sta sklenili pogodbo o izobraževanju na podlagi Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 16. 5. 2006, ki določa, da se pravice in obveznosti zaposlenega, ki je napoten na izobraževanje, natančneje uredijo s pogodbo o izobraževanju (5. člen). V 8. členu Pravilnika je določeno, da mora zaposleni povrniti ministrstvu vse stroške izobraževanja, če šolanja ne konča v pogodbenem roku in če prekine delovno razmerje pred koncem izobraževanja. Zaposleni morajo ministrstvu povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, če prekinejo delovno razmerje pred potekom dobe, za katero so skladno s prejšnjim členom tega pravilnika še zavezani ostati na ministrstvu. V stroške izobraževanja se štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški izobraževanja (šolnine, prijave oz. zagovor za zaključne diplomske ali magistrske naloge ter doktorske disertacije, morebitni stroški izpitov, kotizacije obveznih seminarskih nalog in drugih oblik izobraževanja). Če mora zaposleni vrniti ministrstvu stroške izobraževanja in nadomestila plač, se ti zaračunavajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. V 6. členu Pravilnika je določeno, da se pogodba lahko podaljša za 1 leto, največ pa za 2 leti, če obstajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje. Za utemeljene razloge se štejejo daljša bolezenska odsotnost, porodniški dopust ali neodložljive službene obveznosti, zaradi katerih je zaposleni prekinil izobraževanje. Merilo za podaljševanje pogodbe je tudi obseg opravljenih študijskih obveznosti v pogodbenem roku. Vlogo za podaljšanje pogodbe s priloženimi dokazili, ki opravičujejo podaljšanje, in s soglasjem nadrejenega, mora zaposleni posredovati organizacijski enoti ministrstva vsaj 30 dni pred potekom pogodbenega roka.

8. Iz pogodbe o izobraževanju izhaja, da je ministrstvo tožencu omogočilo izobraževanje na višji strokovni šoli od oktobra 2007 do oktobra 2012, in da se je ministrstvo zavezalo, da bo za toženca poravnalo stroške šolnine na višji strokovni šoli v višini 1.836,00 EUR, stroške vpisnine v višini 669,00 EUR ter stroške zagovora diplomske naloge v višini 334,00 EUR ter da bo tožencu za opravljene študijske obveznosti, ki potekajo med delovnim časom, odobrilo odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače v višini 100 % plače. Toženec pa se je obvezal, da bo opravil študijske obveznosti in končal študij v roku, ki je določen v 1. členu pogodbe (oktober 2007) in da bo v primeru predčasne prekinitve izobraževanja ali v primeru, da po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje toženca v pritožbi, da sodišče dejanskega stanja glede vsebine dogovorjenega izobraževanja v izpodbijani sodbi sploh ni ugotavljalo. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da iz smiselne in jezikovne razlage določb pogodbe o izobraževanju (6. in 7. alineje prvega odstavka 3. člena pogodbe) ne izhaja, da bi v primeru zamude z izpolnitvijo dela obveznosti lahko nastopil položaj, ko bi za toženca nastopila obveznost povračila vseh stroškov izobraževanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca, da pogodbeni stranki za primer zamude z izpolnitvijo dela obveznosti nista določili sankcije (povrnitve vseh stroškov izobraževanja), predvsem pa ne možnosti, da bi v tem primeru tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe. Toženec se je v 3. členu pogodbe o izobraževanju obvezal, da bo v primeru, da po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Zato je neutemeljena primerjava s položajem, če bi tožencu prenehalo delovno razmerje na lastno željo ali po svoji krivdi pred potekom dobe, ko bi bil zavezan še ostati na ministrstvu po končanem izobraževanju, in bi moral povrniti ministrstvu sorazmerno višino vseh stroškov izobraževanja, saj tega v pogodbi o izobraževanju stranki nista predvideli. Sorazmerno višino vseh stroškov izobraževanja je delavec dolžan povrniti le v primeru prenehanja delovnega razmerja na lastno željo ali po svoji krivdi pred potekom dobe, ko je še zavezan ostati v ministrstvu.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče upoštevati predvsem, da je pogodba o izobraževanju posebna pogodba delovnega prava in bi glede njenih učinkov moralo upoštevati temeljna načela delovnega prava (dokazno breme delodajalca v korist delavca, prepoved diskriminacije in načelo enakih dajatev). V skladu s 172. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o izobraževanju, ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, trajanja in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem pa se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo. Neutemeljene so obsežne trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre za izobraževanje v interesu delodajalca, na katerega je bil toženec napoten, in da zato ni dolžan nositi stroškov izobraževanja. Toženec napačno tolmači 172. člen ZDR, in sicer da zakon določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa in da je v četrtem odstavku 172. člena določeno, da v primeru, če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, nosi stroške tega izobraževanja. ZDR v 172. členu ureja izobraževanje delavcev in določa, da se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in ob izobraževanju in po njem, določijo s pogodbo o izobraževanju oz. s kolektivno pogodbo.

10. V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen, zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju, ter vsebino, določeno s pogodbo. Pogodbeni stranki sta pri urejanju medsebojnih razmerij prosti (3. člen OZ). Zaradi načela pogodbene svobode strank in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb imata pogodbeni stranki možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno, že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. V 3. členu pogodbe o izobraževanju pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če delavec po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Za presojo pogodbe o izobraževanju se torej uporabljajo tako ZDR kot tudi OZ, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki. Temeljna obveza tožeče stranke je bila, da bo tožencu omogočila izobraževanje in plačala šolnino, toženec pa se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in v roku določenem v pogodbi in da bo predložil potrdilo o uspešnem zaključku študija.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 110. člen OZ, ki določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, saj je toženec že do prvotno določenega roka za končanje študija v oktobru 2012 opravil vse izpite in ni opravil le diplomskega dela. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, sta se stranki v pogodbi o izobraževanju dogovorili, da če po svoji krivdi toženec ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, je ministrstvu dolžan povrniti vse stroške izobraževanja. Toženec se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in da bo predložil potrdilo o uspešno zaključenem študiju v roku 15 dni od izstavitve potrdila v kadrovsko službo tožeče stranke. Glede na navedeno se toženec neutemeljeno sklicuje na 110. člen OZ, ki določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen (zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti).

12. Toženec se v pritožbi sklicuje tudi na novejšo sodno prakso, ki upošteva temeljne določbe ZDR-1 in temeljne človekove pravice ter svoboščine, pri tem pa se sklicuje na 49. člena Ustave RS in da je izpodbijana sodba očitno materialnopravno napačna, ker je v neskladju s pravico iz 49. člena Ustave RS. URS v 49. členu zagotavlja svobodo dela, pravico do zaposlitve, dostop do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoveduje prisilno delo. S podpisom pogodbe o izobraževanju, ki jo je tožeča stranka podpisala s tožencem, nikakor ni šlo za kršitev 49. člena URS.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede pravočasnosti toženčeve prošnje za podaljšanje roka za dokončanje študija in da je napačno uporabilo materialno pravo glede konkludentnega podaljšanja roka za dokončanje študija. V pogodbi o izobraževanju sta se stranki v 4. členu dogovorili, da lahko tožeča stranka odobri podaljšanje pogodbenega roka za dokončanje izobraževanja zaradi opravičenih razlogov, pri čemer pa mora delavec oddati ustrezno dokumentacijo za podaljšanje izobraževanja pred potekom pogodbenega roka. Toženec je sicer trdil, da je prošnjo za podaljšanje pogodbe o izobraževanju podal že pred potekom roka, to je 29. 5. 2014, in nato še 18. 12. 2014, vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je bila prošnja podana prepozno. Priča E.E. je izpovedal, da je bila prošnja za soglasje za podaljšanje roka izobraževanja nanj naslovljena 29. 5. 2014, sam pa je soglasje podpisal 9. 6. 2014 ter ga nato vrnil tožencu. Enako je izpovedala tudi priča F.F.. Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za obrambo pa v 6. členu določa, da se pogodba lahko podaljša za 1 leto, največ pa za 2 leti, če obstajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje, vendar pa mora vlogo za podaljšanje pogodbe s predloženimi dokazili, ki upravičujejo podaljšanje s soglasjem nadrejenega zaposleni, posredovati organizacijski enoti ministrstva vsaj 30 dni pred potekom pogodbenega roka. Tožeča stranka je tožencu rok za končanje izobraževanja, ki je bil v pogodbi o izobraževanju določen do oktobra 2012, dvakrat podaljšala, in sicer s pisnim pozivom z dne 27. 11. 2012, ko je toženca pozvala na predložitev dokazila o zaključenem izobraževanju do 31. 1. 2013, in s pisnim pozivom z dne 13. 11. 2013, ko je toženca pozvala na predložitev dokazila o zaključenem izobraževanju do 31. 5. 2014. V obeh pozivih je bil toženec opozorjen, da se bo v primeru, če ne bo dostavil ustreznih dokazil štelo, da pogodbene obveznosti ni izpolnil v dodatnem roku, s čemer bo pogodba o izobraževanju razvezana. Kot je izpovedal priča E.E., je bila prošnja za izdajo soglasja za podaljšanje roka izobraževanja nanj naslovljena 29. 5. 2014 ter je soglasje podpisal 9. 6. 2014, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila prošnja toženca prepozna. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, je po 6. členu Pravilnika potrebno oddati vlogo za podaljšanje pogodbe s priloženimi dokazili (med njimi tudi soglasje nadrejenega) vsaj 30 dni pred potekom pogodbenega roka. Glede na to, da je tožeča stranka tožencu za končanje izobraževanja podaljšala rok do 31. 5. 2014, nadrejeni delavec toženca pa je soglasje podpisal 9. 6. 2014 in je toženec naslovil prošnjo za podajo soglasja šele 29. 5. 2014, je bil prekoračen rok za podajo vloge za podaljšanje pogodbe, po 6. členu Pravilnika. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi opozarja na 6. člen Pravilnika, ki določa, da se pogodba lahko podaljša za 1 leto, največ pa za 2 leti, če obstajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje. Rok za izpolnitev študijskih obveznosti v pogodbi o izobraževanju je bil določen oktobra 2012, tožeča stranka pa je tožencu dvakrat podaljšala rok (zadnji rok 31. 5. 2014), kar pomeni, da bi bilo možno v skladu s pravilnikom podaljšati rok za zaključek študija največ do oktobra 2014, medtem ko je toženec izobraževanje dokončal šele 24. 4. 2015. 14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da ne bi bilo mogoče sodbe preizkusiti. Sodišče prve stopnje se mora opredeliti le do odločilnih dejstev, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je presojalo pogodbo o izobraževanju. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da so za vračilo stroška izobraževanja nerelevantne navedbe toženca o diskriminatornem obravnavanju tožeče stranke glede na sodelavca C.C., s katerim je tožeča stranka sklenila prav tako pogodbo o izobraževanju in ni bil dolžan vrniti stroškov izobraževanja. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 20. točki sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zato navedb ne ponavlja.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da bi okoliščine, na katere se sklicuje toženec, da so bile razlog, da ni končal izobraževanja v dogovorjenem roku (napotitev na misijo za obdobje od 10. 4. 2013 do 20. 12. 2013, skrb za šolo obveznega otroka in težko zdravstveno stanje njegove žene), lahko predstavljale pravno relevantna dejstva le v primeru, če bi toženec prošnjo za podaljšanje roka podal pravočasno. Ker prošnje za podaljšanje roka toženec ni podal pravočasno, sodišče ni ugotavljalo, ali so bili zatrjevani razlogi dejansko utemeljeni.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo glede zahtevka tožeče stranke iz naslova revalorizacije, in da tožeča stranka ni utemeljila pravne podlage za revalorizacijo. Revalorizacija je bila namreč dogovorjena v 3. členu pogodbe o izobraževanju.

17. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške izobraževanja v višini 11.028,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 dalje. Do zamudnih obresti je tožeča stranka upravičena, po določbi 378. člena OZ, ki določa, da dolguje toženec, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti poleg glavnice še zamudne obresti. Tožeča stranka je toženca z zahtevkom za vračilo stroškov izobraževanja z dne 19. 9. 2014 pozvala na vračilo stroškov izobraževanja, najkasneje do 19. 10. 2014, kar je razvidno iz predložene povratnice, tako je toženec z izpolnitvijo prišel v zamudo 20. 11. 2014, zato je dolžan od tega datuma plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP).