Jedro

Zaradi naročila, ki ga je tožena stranka pridobila, in sicer slikopleskarska dela na določenem objektu, je pri toženi stranki prišlo do začasno povečanega obsega dela, kar je po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) tako, da se znesek 656,42 EUR zviša na znesek 1.312,84 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 21,07 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 3. 2008, temveč je obstajalo do dne 1. 5. 2008 (točka I/a izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obdobje od 14. 3. 2008 do 1. 5. 2008 vpisati v evidenco zaposlitve kot delovno dobo ter ji za ves ta čas obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila (točka I/b izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je dne 19. 1. 2008 s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 5. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje vpisati v evidenco zaposlitve kot delovno dobo in ji za ta čas obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto mesečnih zneskih, kot če bi delala, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila in ji izplačati 4.846,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 656,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena za določen čas od 1. 3. 2008 do 1. 5. 2008, zaradi razloga povečanega obsega dela, ki ga utemeljuje s kooperantsko pogodbo št. ... z dne 6. 7. 2007, iz katere naj bi izhajalo, da je ta razlog ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal dne 19. 1. 2008, ko je tožnik nastopil delo, oziroma 1. 3. 2008, ko sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenega dokaza, da je temu dejansko tako. To ne izhaja niti iz kooperantske pogodbe, ki je bila sklenjena 6. 7. 2007, kar je osem mesecev pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Iz 8. člena te pogodbe izhaja, da se bodo dela opravljala določen čas. Tako je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo in tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR niti 19. 1. 2008, ko je tožnik pričel z delom, niti 1. 3. 2007, ko je bila podpisana pogodba o zaposlitvi, niso bili izpolnjeni. Pritožba še opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišlo do zaključka, da po izvedenem dokaznem postopku ni dokazano, da bi tožnik že pred 1. 3. 2008 opravljal delo za toženo stranko. Zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti in je podan pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz ročno podpisanega potrdila o plačilih, ki ga je podpisal tožnik izhaja, da je pričel z delom 19. 1. 2008, saj je razvidno, da je tožnik od tožene stranke na roko prejel več zneskov za opravljeno delo pred 1. 3. 2008, kar je predstavljalo plačilo za delo in stanovanje. Ker je tožnik od 19. 1. 2008 pri toženi stranki delal na črno, se plačilo ni izvedlo preko TRR, ampak tožniku na roko. Tako so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in 16. členom ZDR od 19. 1. 2008, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožnikovemu zahtevku. Tožeča stranka pa vlaga pritožbo tudi zoper sklep o stroških postopka in sicer glede 50 % priglašenih stroškov postopka, s katerimi v pravdi ni uspela, saj ocenjuje, da ji glede na dejstvo, da je uspela z zahtevkom po razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reparacijskim zahtevkom za obdobje od 1. 3. 2008 do 1. 5. 2008, v celoti pripadajo stroški, ki jih je priglasila v stroškovniku.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V obravnavni zadevi je pritožbeno sodišče že dvakrat odločilo. S sklepom opr. št. Pdp 388/2009 z dne 12. 5. 2009 je pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo sodbo opr. št. Pd 686/2008 z dne 4. 12. 2008 v izpodbijanem delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, v preostalem pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo s sodbo opr. št. Pd 352/2009 z dne 5. 11. 2009 zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008, v ostalem nespremenjenem delu pa je izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj ugotovi, ali je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje že od 19. 1. 2008 ali pa šele s pogodbo z dne 1. 3. 2008 in ali je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen ali nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je s toženo stranko dne 19. 1. 2008 sklenil delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom in da mu je tožena stranka čas od 1. 5. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje dolžna vpisati v evidenco zaposlitve kot delovno dobo, mu za ta čas obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače, odvesti davke in prispevke, od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti ter mu izplačati odškodnino v višini 4.846,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da tožnik pred 1. 3. 2008 pri toženi stranki ni delal, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2008 sklenjena za določen čas skladno z določili 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in sicer iz razloga povečanega obsega dela. Tako je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, torej s 1. 5. 2008. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi odškodninski zahtevek, ki ga je postavil zahtevek skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR.

Obrazložitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da tožnik pred 1. 3. 2008 oziroma pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ni opravljal dela za toženo stranko, je res nekoliko skopa, vendar iz nje izhaja, da je to odločitev sprejelo sodišče na podlagi zaslišanja prič, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba se tudi v tem delu da preizkusiti, saj ima razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev. Iz izpovedi priče S.K. izhaja, da je tožnik pri toženi stranki delal v začetku marca in to zelo kratek čas ter da po tem, ko mu je z njegovega telefona „pobral denar“, na delo ni več prihajal. Enako je izpovedal tudi direktor tožene stranke in sicer, da se je tožnik pri njih zaposlil s 1. 3. 2008, ko je na gradbišču v R. podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas s poskusno dobo enega meseca. Zaradi tatvine denarja z mobilnega telefona priče S.K., je tožnik prenehal prihajati na delo, tako da sploh ni opravil poskusne dobe.

Iz izpovedi direktorja izhaja tudi, da je tožnik že prvi dan zaprosil za akontacijo plače, ki so mu jo tudi dali, kar je tožnik potrdil s svojim podpisom. Pozneje je prosil še za eno akontacijo in sicer zaradi plačila akontacije za najem stanovanja v S., kar so mu tudi odobrili in po direktorjevih besedah je bil zadnji znesek 140,00 EUR. Iz listine v prilogah pod B5 je razvidno, da je tožnik od D.K. prejel skupno 460,00 EUR in da je zadnji znesek dejansko 140,00 EUR. Da je od tožene stranke prejel akontacijo plače in da je prejem podpisal, je potrdil tudi tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka in ni izpovedal, da naj bi bili prejeti zneski plačilo za že opravljeno delo, ampak je izrecno dejal, da je šlo za akontacijo plače. Zaradi tega so pritožbene navedbe, da je tožnik prejel več zneskov za opravljeno delo pred 1. 3. 2008, kar dokazuje, da je tožnik pri toženi stranki delal že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas in so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 4. in 16. členu ZDR, neutemeljene.

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2008 zakonito sklenjena za določen čas. Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da so na gradbišču v R. začeli delati že v letu 2007, kar izhaja tudi iz kooperantske pogodbe (priloga B9). Kot izhaja iz izpovedi priče S.K. in obeh strank ter tudi iz gradbenega dnevnika (priloga B10), delo do roka iz kooperantske pogodbe, t.j. do 23. 10. 2007, še ni bilo zaključeno in je trajalo še v času, ko je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zaradi naročila, ki ga je tožena stranka pridobila in sicer slikopleskarska dela na objektu ... v R., je pri toženi stranki prišlo do začasno povečanega obsega dela, kar je po 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR, zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tako je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel, zato mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo le 656,42 EUR, kar je 50 % potrebnih stroškov, saj je upravičen do povračila vseh potrebnih stroškov postopka (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako sicer pravilno ugotovilo, kateri stroški tožeče stranke so potrebni stroški, vendar je neutemeljeno štelo, da je tožnikov uspeh v pravdi le 50 %. Tožnik je namreč stroške priglasil le za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem zahtevkom je v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve celotnih potrebnih stroškov postopka, kar je znesek 1.312,84 EUR.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.312,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 258. člena ZPP), v preostalem pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela. Po oceni pritožbenega sodišča je njen uspeh 10 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 10 % potrebnih pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP). Potrebni pritožbeni stroški so stroški sestave pritožbe – 375 točk po OT (Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 67/2003), administrativni stroški v višini 2 % in 20 % DDV, kar je ob vrednosti točke po OT 0,459 EUR 210,68 EUR, tako da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 21,07 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.