Jedro

Ker tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z navedenima izvršilnima naslovoma, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba za sodno takso v zneskih 240,00 EUR in 360,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Kot izvršilni naslov je naveden plačilni nalog št. K 4034/2012 z dne 7. 3. 2014 Okrajnega sodišča v Ljutomeru, ki je postal izvršljiv 10. 5. 2014. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d.. banka opravi rubež sredstev do višini dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na v odločbi naveden račun. Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi.

2. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ odločilo, da se prvostopni sklep v 1. točki izreka glede navedbe datuma izvršljivosti tam navedenega izvršilnega naslova spremeni tako, da ta pravilno glasi 10. 7. 2014, hkrati pa se sklep pri navajanju izvršilnih naslovov dopolni tako, da se doda novi izvršilni naslov in sicer plačilni nalog št. 1K 4034/2012-24 z dne 24. 9. 2014, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljutomeru in je postal izvršljiv 10. 7. 2014. V preostalem je drugostopni organ potrdil prvostopni sklep o davčni izvršbi in pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je bil zoper tožnika kot dolžnika na podlagi 143. v zvezi s 156. členom ZDavP-2 začet postopek davčne izvršbe, ker tožnik ni poravnal svojih obveznosti.

3. Drugostopni organ v svoji obrazložitvi ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2, prihaja pa do napake v navedbi datuma izvršljivosti izvršilnega naslova z dne 7. 3. 2014, zato je to napako odpravil drugostopni organ, prav tako pa je odpravil napako, ki je bila v tem, da eden od izvršilnih naslovov ni bil naveden. V prvostopnem sklepu je bil namreč kot izvršilni naslov naveden zgolj plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljutomeru, št. IK 4034/2012 z dne 7. 3. 2014, ki je postal izvršljiv dne 10. 7. 2014, kar predstavlja podlago za izterjavo sodne takse v višini 360,00 EUR. Drugostopni organ pa je spremenil prvostopni izrek izpodbijanega sklepa tako, da je dodal še izvršilni naslov - plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. 1K 4034/2012-24 z dne 24. 9. 2012, ki je postal izvršljiv 10. 7. 2014 in se nanaša na izterjavo sodne takse v višini 240,00 EUR.

4. V predmetni zadevi gre za postopek davčne izvršbe neplačanih sodnih taks, ki bi jih moral tožnik poravnati na podlagi navedenih izvršilnih naslovov. V obravnavani zadevi so za začetek predmetne izvršbe obstajali veljavni izvršilni naslovi (izvršljiva plačilna naloga, ki sta bila s strani predlagatelja izvršbe opremljena s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi svoje obveznosti ni poravnal). Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen sklep, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.

5. Drugostopni organ glede pritožbenih navedb dodaja, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi izvršilnih naslovov ni mogoče izpodbijati, zato so pritožbene navedbe, da ni dolžan plačati navedenih sodnih taks, ampak je to dolžna storiti direktorica doma B. A.A., neupoštevne, saj tožnik s tem izpodbija izvršilni naslov. Tovrstne navedbe je mogoče uveljavljati zgolj v postopku izdaje izvršilnega naslova. Glede socialnih razmer na tožnikovi strani drugostopni organ dodaja, da razume njegovo težko situacijo, vendar pa slabo premoženjsko stanje ni razlog za to, da se ne bi zoper dolžnika vodil postopek davčne izvršbe, je pa banka, ki opravlja izterjavo pri izvrševanju sklepa, dolžna upoštevati omejitve (160. člen ZDavP-2) in izvzetja (159. člen ZDavP-2) davčne izvršbe, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

6. Tožnik izpodbija zgoraj navedeno odločitev s tožbo v upravnem sporu, v kateri pa navaja okoliščine, ki se nanašajo na postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem in pojasnjuje, da je v tem postopku Vrhovno sodišče RS v revizijskem delovnem sporu spremenilo dejansko stanje in ugotovilo več kršitev delovnih obveznosti, kot mu jih je očital delodajalec. Meni, da so mu bile s tem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je tudi pravna podlaga za izpodbijano terjatev nezakonita in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločitev.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo za izterjavo sodne takse in stroškov postopka po zgoraj navedenih izvršilnih naslovih. Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane denarne obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

11. Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi določb ZDavP-2. Ker tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z navedenima izvršilnima naslovoma, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

12. Tožnik v vloženi tožbi opisuje svoja stališča do odločitev sprejetih v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, okoliščine v zvezi s tem pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo. V tej zadevi gre za izterjavo sodne takse, ki jo je tožnik dolžan plačati na podlagi plačilnih nalogov, izdanih v kazenskem postopku. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi pa izpodbijanje izvršilnih naslovov v nobenem primeru ni mogoče (v času izdaje prvostopnega sklepa veljaven peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

13. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.