Jedro

ZDDV-1C v 76. b členu določa, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, ali so dejansko podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljene okoliščine kažejo, v kakšnih okoliščinah se je posel sklepal in je tožniku očitati, da je vedel za insolventno stanje prodajalca, vendar pa zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi ob pomanjkanju še drugih okoliščin, po mnenju sodišča ne kaže na goljufiv namen pri sklepanju teh poslov in izogibanje davkov. V zadevi ni mogoče nesporno zaključiti, da je tožnik res vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Celje št. DT 0610-2920/2011-7-0407-12 z dne 9. 11. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 33.522,65 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o., na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje marec 2011 ter zamudnih obresti v višini 1.606,34 EUR (I.1. točka izreka). Znesek iz naslova vračila DDV v višini 33.569,00 EUR, do katerega je upravičen tožnik na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje marec 2011, povečan za znesek zamudnih obresti, ki znašajo 1.467,60 EUR, se zmanjša za obveznost iz 1. točke izreka te odločbe (I.2. točka izreka). Znesek iz 1. točke izreka, zmanjšan za znesek iz 2. točke izreka, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2011 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 30. 8. 2011, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v izpodbijani odločbi.

2. Tožnik je predložil davčnemu organu obračun DDV za februar 2010 (pravilno februar 2011) z izkazanim presežkom zneska odbitkov nad dolgovanim DDV v višini 810,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 19. 4. 2011; obračun DDV za marec 2010 (pravilno marec 2011), z izkazanim presežkom zneska odbitkov nad dolgovanim DDV v višini 33.569,00 EUR in podal zahtevek za vračilo izkazanega presežka. Davčni organ zahtevku za vračilo DDV še ni ugodil oziroma vračilo DDV še ni izvršil. Davčni organ je na podlagi evidence prejetih računov za februar in marec 2011 in predloženih prejetih računov s strani družbe A. d.o.o. ugotovil, da je tožnik v teh obračunskih obdobjih evidentiral račune izdajatelja A. d.o.o. Gre za račun z dne 24. 2. 2011 za 1. obrok (10 % ara) za kupnino stanovanja v znesku 11.800,00 EUR in obračunanim 8,5 % DDV v znesku 1.003,00 EUR. Iz naslova tega računa je bil odbit vstopni DDV v obračunu DDV-O za mesec februar 2010 v navedeni višini. Drugi račun je z dne 14. 3. 2011 za 2. obrok (preostanek kupnine) za stanovanje v ..., v neto vrednosti 106.200,00 EUR, z DDV v znesku 9.027,00 EUR. Iz naslova tega računa je bil odbit vstopni DDV v obračunu DDV-O za mesec marec 2010 v navedeni višini. Davčni organ ugotavlja, da je bila v zvezi z nakupom stanovanja v ... predložena prodajna pogodba, sklenjena 24. 2. 2011 med prodajalcem A. d.o.o. in tožnikom. Med drugim navaja, da iz uvodnih ugotovitev pogodbenih strank v navedeni pogodbi izhaja, da je na nepremičnini vknjižena hipoteka za zavarovanje denarne terjatve v znesku 138.345,40 EUR v korist upnika C. d.o.o. Nadalje je davčni organ ugotovil, da bila za prodajo osnovnih sredstev 15. 3. 2011 sklenjena kupoprodajna pogodba med tožnikom kot kupcem in prodajalcem A. d.o.o., predmet katere je rabljena oprema, sredstva in inventar za izdelavo betonskih proizvodov, ki je razvidna iz priložene specifikacije. Kupnina po navedeni pogodbi znaša skupno 146.973,93 EUR, od tega znaša DDV 24.495,65 EUR. Vsi prejeti računi od družbe A. d.o.o. so bili 15. 3. 2011 pobotani s terjatvami za dana posojila s strani tožnika. V obdobju od 23. 12. 2010 do 17. 2. 2010 je bilo med tožnikom in A. d.o.o. sklenjenih več posojilnih pogodb v skupnem znesku 275.000,00 EUR.

3. Davčni organ se sklicuje na 76. b člen ZDDV-1, ki določa, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljana dobava blaga in storitev, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnik, ki so mu bile opravljene dobave blaga ter obračun DDV s strani družbe A. d.o.o., ki tega davka za mesec marec 2011 ni vplačal v proračun, vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Zato zaključuje, da je bil tožnik pri sklepanju poslov iz naslova nakupa osnovnih sredstev in nepremičnine nedobroverna stranka. Dejstva, da sodeluje pri nakupih v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV pri družbi A. d.o.o. se je očitno zavedal, ali bi se, zaradi obstoječih okoliščin, moral zavedati. Ker gre pri 76. b členu ZDDV-1 pri opravljenih dobavah blaga pri tožniku za prevzem solidarne odgovornosti za plačilo DDV družbe A. d.o.o. za obdobje marec 2011, se obveznost za plačilo DDV od A. d.o.o. v skupnem znesku 33.522,65 EUR prenese na prejemnika blaga – tožnika in sicer po računu št. 11-393-000009 z dne 14. 3. 2011 (kupnina za stanovanje) in po računu št. 11-393-000010 z dne 15. 3. 2011 (prodaja osnovnih sredstev), skupna vrednost teh dveh računov je 262.200,93 EUR, znesek DDV pa znaša 33.522,65 EUR.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. 5. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ki jo je potem, ko je bila izdana drugostopenjska odločba, razširil tudi na to odločbo. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Meni, da so ugotovitve davčnega organa v nasprotju s sodbo Sodišča EU C-439/04 in C-440/04, saj ni z ničemer dokazano, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posuje z „missing traderjem“. Če bi tožnik to vedel, ne bi družbi A. d.o.o. odobraval kreditov po pogodbah (navedene na 4. strani izpodbijane odločbe). Tudi neuresničeni dogovori o dokapitalizaciji z družbo A. d.o.o. niso dokaz o povezanosti tožnika z A. d.o.o., prvostopenjski organ pa ni ugotavljal, v čem je tožnikovo ravnanje odstopalo od običajne poslovne prakse. Iz navedenega razloga zaključkov prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP. Tožnik se sklicuje na 76. b člen ZDDV-1, iz katerega med drugim izhaja, da se od dneva prejema obvestila davčnega organa šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožnik navaja, da davčni organ utemeljuje uporabo instituta solidarne odgovornosti s poročilom o pomembnejših kazalnikih poslovanja, namenjenih interesentom za dokapitalizacijo za družbo A. d.o.o.. V poročilu so navedene zapadle obveznosti do države, ne pa tudi zapadle neplačane obveznosti po spornih računih. Če je družbi A. d.o.o. naloženo solidarno plačilo DDV iz razmerij z družbo D., to še ne pomeni, da je tožnik imel informacijo, da DDV po spornih računih ni bil plačan. Nadalje davčni organ utemeljuje uporabo instituta solidarne odgovornosti z dokončnim predlogom dokapitalizacije družbe A. d.o.o. z dne 17. 1. 2011, kar po mnenju tožnika prav tako ni pravilno. Če je bil predlog dokapitalizacije podpisan 17. 1. 2011, ni pa bil uresničen, to ni dokaz o kapitalski ali kakršnikoli drugi vplivni povezanosti med tožnikom in družbo A. d.o.o. Tudi nerealiziran sklep o povečanju osnovnega kapitala po mnenju tožnika ni dokaz o dejanskem družbeništvu tožnika v družbi E. Nadalje tudi iz podatkov poročila družbe A. d.o.o. z dne 2. 3. 2011 ni razvidno neplačilo DDV za obravnavane poslovne dogodke. Davčni organ pa tožnika ni nikoli obvestil, da omenjena družba DDV ne odvaja državi.

6. Tožnik nadalje navaja, da tožnik ni bil kakorkoli kapitalsko oziroma vplivno povezana oseba po davčnih predpisih z družbo A. d.o.o. ali z družbo E. d.p. Davčni organ neutemeljeno očita tožniku, da je z družbo A. d.o.o. povezana oseba in postavlja pavšalni zaključek na podlagi domneve, da gre za fiktivne goljufive transakcije, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena ZUP, po katerem je fiktivnost poslov potrebno dokazati. Postopki v smislu dokazovanja vedenja zavezanca o sodelovanju v davčni utaji pa so predmet presoje nacionalnega sodišča in ne davčnega organa. Tožnik in družba A. d.o.o. nista povezani osebi po določilih ZDDV-1 v povezavi z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb. Tožnik meni, da je davčni organ s tem, ko mu je neupravičeno odklonil pravico do odbitka DDV, ki ga je domnevno utajila oseba, ki s tožnikom ni povezana oseba, niti ni v ožjem sorodstvu ali kakšnem drugem davčno povezanem razmerju, kršil pravila davčnega oziroma splošnega upravnega postopka. Tožnik se tudi sklicuje na to, da ni imel nikoli dostopa do podatkov, da družba A. d.o.o. DDV od obravnavanih dobav ni plačala. Kreditiranje družbe A. d.o.o. s strani tožnika pa je običajen posel. Po drugem odstavku 76. b člena ZDDV-1 mora davčni organ (obvezno od 1. 1. 2011) obvestiti davčnega zavezanca, ki z dobaviteljem ni povezana oseba, o njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV. Šele z dnem vročitve obvestila se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom blaga oziroma storitev v določenem delu poslovanja, sodeluje pri transakciji, ki je del sheme. Davčni organ za naložitev solidarne odgovornosti ni imel pravne podlage, obvestilo davčnega organa o obstoju okoliščin glede solidarne odgovornosti pa tožniku ni bilo dano. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76. b člena ZDDV-1, za obveznost plačila DDV družbe A. d.o.o., s katero je tožnik posloval, in iz tega naslova uveljavljal odbitek vstopnega DDV za obdobje marec 2011. Solidarna odgovornost je v ZDDV-1 uveljavljena s 1. 1. 2010 z ZDDV-1B, v relevantnem obdobju pa je veljal ZDDV-1C. Slednji v 76. b členu določa, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). V konkretni zadevi je prvostopenjski organ zaključil, da obstojajo objektivne okoliščine iz prvega odstavka 76. b člena ZDDV-1, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da pri poslovanju z družbo A. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Na podlagi takšnega zaključka je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV na podlagi dveh računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. (račun z dne 14. 3. 2011 za kupnino za stanovanje, račun z dne 15. 3. 2011 za prodajo osnovnih sredstev), ki od navedenih izdanih računov DDV ni plačala.

10. Po presoji sodišča na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, v zadevi ni mogoče zaključiti, ali so dejansko podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prvostopenjski organ se pri zaključku o obstoju objektivnih okoliščin sklicuje, da je tožnik že v decembru 2010, ko mu je bilo s strani dobavitelja družbe A. d.o.o. predloženo Poročilo o najpomembnejših kazalnikih poslovanja, namenjeno interesentom za dokapitalizacijo te družbe (v nadaljevanju poročilo), moral vedeti, da je družba A. d.o.o. v takšnem finančnem položaju, da je nesposobna sproti poravnavati obveznosti. To naj bi izhajajo iz v poročilu taksativno naštetih zapadlih obveznosti, med drugim tudi do države. Nadalje navaja, da je bil tožnik s predložitvijo poročila v decembru 2010 seznanjen, da je bila družba A. d.o.o. v inšpekcijskem nadzoru odgovorna za solidarno poplačilo davčnih obveznosti njene obvladujoče družbe D. d.d. Glede na navedeno bi moral tožnik po mnenju davčnega organa z vidika dobrega gospodarja v nakup nepremičnine in osnovnih sredstev od družbe A. d.o.o. stopiti še z večjo pazljivostjo. Pri tem navaja, da je imel tožnik pred sklepanjem poslov v marcu 2011 z družbo A. d.o.o. na razpolago tudi poročilo te družbe z dne 2. 3. 2011, v katerem so navedene tudi zapadle obveznosti do Davčne uprave RS (davki in prispevki), iz česar je po mnenju davčnega organa nedvoumno razvidno, da je tožnik vedel, da je družba A. d.o.o. tudi davčni dolžnik. Iz primerjave podatkov v obeh omenjenih poročilih glede davčnega dolga družbe A. d.o.o. tudi izhaja, da se je ta dolg v treh mesecih enormno povečal (iz 160.000,00 EUR na 398.524,31 EUR), kar bi po mnenju davčnega organa moral biti dodatni razlog za pazljivejše ravnaje tožnika pri sklepanju posla z družbo A. d.o.o. Torej sklepno davčni organ tožniku očita vedenje o slabem finančnem stanju navedene družbe, s katero je sklepal posel. 11. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je družba A. d.o.o. bila dolžna tožniku kot posojilodajalcu vrniti posojila v rokih določenih v posojilnih pogodbah (tri posojilne pogodbe). Skrajni rok za vračilo navedenih posojil je bil 22. 3. 2011 oziroma 30. 5. 2011, pogodbeni stranki pa sta pobotali vsa posojila z osnovnimi sredstvi oziroma nepremičnino že 15. 3. 2011, torej prej, preden so ta zapadla v plačilo. Po mnenju prvostopenjskega organa gre za neobičajno poslovno prakso, ki kaže na to, da sta pogodbeni stranki takoj po prejemu poročila z dne 2. 3. 2011 sklenili drugačen dogovor, v nasprotju z določili posojilnih pogodb ter da je tožnik opravil vpis lastninske pravice za nepremičnino osem dni pred izdajo dokončnega računa za nakup nepremičnine in to kljub temu, da je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko C. d.d. Da je šel tožnik zavestno v navedeno transakcijo, naj bi pričalo tudi dejstvo, da izbrisna pobotnica s strani družbe A. d.o.o. v pogodbenem roku za to nepremičnino ni bila izdana (kar je bil tudi pogoj za pobot terjatev med družbo A. d.o.o. in tožnikom), po preteku tega roka pa ni bil opravljen popravek (storno pobota) v poslovnih knjigah tožnika, kar bi bilo razumljivo glede na neizpolnitev pogodbene obveznosti. Na podlagi navedenih objektivnih okoliščin je prvostopenjski organ zaključil, da je bil tožnik pri sklepanju poslov iz naslova nakupa osnovnih sredstev in nepremičnine nedobroverna stranka ter da se je dejstva, da sodeluje pri nakupih v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV pri družbi A. d.o.o., očitno zavedal, ali pa bi se, zaradi obstoječih okoliščin, moral zavedati. Hkrati pa je izdajateljica računov, družba A. d.o.o., že v času izdaje računov nedvoumno vedela, da je sama v solventnih težavah, kar je potrdila z začetkom stečajnega postopka 11. 5. 2011. 12. Nedvomno so to okoliščine, ki kažejo v kakšnih okoliščinah se je posel sklepal in je tožniku očitati, da je vedel za insolventno stanje prodajalca, vendar pa zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi ob pomanjkanju še drugih okoliščin, po mnenju sodišča ne kaže na goljufiv namen pri sklepanju teh poslov in izogibanje davkov. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da na podlagi okoliščin, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, v zadevi ni mogoče nesporno zaključiti, da je tožnik res vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Za tak zaključek ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage oz. je nepopolno in nezadostno ugotovljeno. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na „poročili“ družbe A. d.o.o., iz katerih naj bi bil razviden slab finančni položaj te družbe, pri čemer naj bi bil tožnik s prvim poročilom seznanjen že v decembru 2010, drugo poročilo pa je z dne 2. 3. 2001. Čeprav je prvostopenjski organ omenjeni poročili očitno uporabil kot eno izmed pomembnih dokazil za ugotovitev objektivnih okoliščin, na katerih je utemeljil svojo odločitev, pa poročili v spisni dokumentaciji nista priloženi. Nepojasnjeno je tudi kakšen značaj imata navedeni poročili (kdo ju je naročil, za katere namene je bilo sestavljeno, itd) v smislu dokazne vrednosti, zaradi česar sodišče zaključkov, ki jih je prvostopenjski organ opravil na podlagi navedenih poročil, ne more niti preizkusiti.

13. Iz izpodbijane odločbe pa med drugim izhaja, da naj bi bila sredstva po posojilnih pogodbah družbi A. d.o.o. tudi nakazana. Ugotovitev, da sta pogodbeni stranki pobotali vsa posojila z osnovnimi sredstvi oziroma z nepremičnino, preden so ta zapadla v plačilo, pa sama po sebi še ne omogoča zaključka v smislu neobičajne poslovne prakse, da bi to že samo po sebi pomenilo tisto objektivno okoliščino, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o tožnikovi solidarni odgovornosti po prvem odstavku 76. b člena ZDDV-1. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa naj bi bila dobava opreme, sredstev in inventarja po pogodbi tožniku tudi opravljena.

14. Po presoji sodišča so pomanjkljivo ugotovljene tudi okoliščine tudi v zvezi z nakupom nepremičnine (stanovanja). Prvostopenjski organ se sklicuje, da je tožnik opravil vpis lastninske pravice za nepremičnino osem dni pred izdajo dokončnega računa za nakup nepremičnine in to kljub temu, da je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko, in da izbrisna pobotnica v pogodbenem roku ni bila izdana, pri tem pa ne pojasni v čem so te sporne okoliščine, ki kažejo na goljufiv namen izogibanja davka. Prav tako se davčni organ ni izjasnil glede opravljenega prometa nepremičnine.

15. Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da obvestilo po drugem odstavku 76. b člena ZDDV-1 ni pogoj za solidarno odgovornost zavezanca in zadošča že ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 76. b člena ZDDV-1, da je zavezanec solidarno odgovoren. Vendar pa v konkretni zadevi po presoji sodišča objektivne okoliščine, na podlagi katerih prvostopenjski organ utemeljuje svojo odločitev, niso v zadostni meri pojasnjene.

16. Ker gre v konkretni zadevi za presojanje, ali so izpolnjeni pogoji za priznavanje odbitka DDV, kar je naloga davčnega organa, pa je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da so postopki v smislu dokazovanja vedenja zavezanca o sodelovanju v davčni utaji predmet presoje nacionalnega sodišča in ne davčnega organa. Zato sodišče navedene tožbene ugovore kot neutemeljene zavrača. 17. Ker po mnenju sodišča relevantne okoliščine v predmetni zadevi niso v zadostni meri ugotovljene, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (214. člen ZUP) ter je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenega razloga. Zato ostalih tožnikovih ugovorov sodišče niti ni presojalo.

18. Na podlagi povedanega izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ pojasniti oz. natančno ugotoviti vse tiste relevantne okoliščine, na katerih sloni dokazna ocena o objektivnih okoliščinah iz prvega odstavka 76. b člena ZDDV-1 ter tudi svojo odločitev ustrezno argumentiranti.

19. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, ob upoštevanju 20% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 420,00 EUR.