Jedro

Čeprav je delavcu tožeče stranke delovno razmerje prenehalo dne 22. 12. 2008, izbrani osebni zdravnik pa mu je dne 29. 1. 2009 izdal potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009, torej že po prenehanju delovnega razmerja, ima tožeča stranka oziroma delodajalec zaradi delovnega spora v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravni interes za vložitev zahteve za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se izpodbijana odločba in sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 4. 2009 spremenita tako, da se izrek glasi: „Potrdilo izbranega osebnega zdravnika dr. I.K. z dne 29. 1. 2009, s katerim je priznal I.B. upravičeno zadržanost od dela za polni delovni čas od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009, se razveljavi.“ Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 4. 2009 ter odločbo št. ... z dne 23. 3. 2009 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 32,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke glede definicije socialnega spora iz 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in procesne predpostavke za sodno varstvo, določeno v 63. členu ZDSS-1, ni upoštevalo navedb in dokazil, da se od tožeče stranke zahteva presoja ocene izbranega osebnega zdravnika po prenehanju delovnega razmerja in ne v okviru delovnega razmerja, da gre za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika po šestih dneh po prenehanju delovnega razmerja in da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja delodajalca in pravne koristi v konkretnem sporu, tudi ni upoštevalo določil 129. in 43. člena ZUP. Navaja, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 8. 12. 2008 I.B. zaključil začasno nezmožnost za delo z 20. 12. 2008. Zoper to odločbo ni bila vložena pritožba ne s strani zavarovanca in ne s strani tožeče stranke. Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 21. 1. 2009 ponovno obravnaval bolniški stalež I.B. in odločil, da bolniški stalež po 20. 12. 2008 ni medicinsko utemeljen. Tudi zoper to odločbo ni bila vložena pritožba s strani zavarovanca ali s strani tožeče stranke. Iz potrdila o upravičeni odsotnosti od dela za I.B., izdanega s strani osebnega zdravnika izhaja, da je bil prvi dan zadržanosti od dela 3. 1. 2009, da je bilo potrdilo izdano 29. 1. 2009 za obdobje od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009. Iz evidenc obveznega zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je zavarovancu tožene stranke I.B. pri tožeči stranki prenehalo delovno razmerje dne 22. 12. 2008, od 23. 12. 2008 pa je samostojni podjetnik. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva, da se potrdilo izbranega osebnega zdravnika dr. I.K. z dne 29. 1. 2009, s katerim je priznal I.B. upravičeno zadržanost od dela za poln delovni čas od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009, razveljavi. Glede na to, da je I.B. prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki dne 22. 12. 2008, zahteva za presojo pa se nanaša na bolniški stalež za obdobje od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009, to je na obdobje po prenehanju delovnega razmerja in po poteku roka v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR, v skladu z 81. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) tožeča stranka ni upravičena do presoje ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni, saj ni več delodajalec I.B.. Tožena stranka posebej poudarja, da gre v konkretnem primeru za samostojni socialni spor, ki ni in ne more biti vezan na delovni spor, saj se presoja odsotnosti ne nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, to je 22. 12. oziroma pet zaporednih dni, ko delavec ni prišel na delo. Če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, mu delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je ugotovitev sodišča napačna in ponovno poudarja, da so odločbe imenovanega zdravnika dokončne in časovno niso vezane na obdobje od 21. 12. 2008 do 3. 1. 2009. Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija nista presojala bolniškega staleža za obdobje od 21. 12. 2008 do 3. 1. 2009 in tudi ne izbrani osebni zdravnik. Sklicuje se na določbo 80. in 85. člena ZZVZZ in 256. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Meni, da tožena stranka nima pravne podlage, da z odločitvijo poseže v zagotovljeno začasno zadržanost pri zbranem osebnem zdravniku. Dejstvo, da izbrani osebni zdravnik ni ravnal v skladu z 232. členom oziroma 235. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne pomeni, da za zavarovanca njegova ugotovitev ne velja in da lahko imenovani zdravnik za nazaj odloči, da zavarovanec ni začasno zadržan od dela. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne, plačilo stroškov postopka pa naloži tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, kakršnega navaja pritožba, izhaja tudi iz dokumentacije. Imenovani zdravnik je z odločbo št. ... z dne 8. 12. 2008 I.B. zaključil začasno nezmožnost za delo z 20. 12. 2008. Zoper to odločbo ni bila vložena pritožba, ne s strani zavarovanca in ne s strani tožeče stranke. Imenovani zdravnik je nato z odločbo z dne 21. 1. 2009 ponovno obravnaval bolniški stalež I.B. in odločil, da bolniški stalež po 20. 12. 2008 ni medicinsko utemeljen. Tudi zoper to odločbo ni bila vložena pritožba s strani zavarovanca ali s strani tožeče stranke. Tako odločba z dne 8. 12. 2008, kakor odločba z dne 21. 1. 2009, sta torej dokončni in tudi nista predmet tega postopka.

Zavarovancu tožene stranke I.B. je tožeča stranka dne 21. 1. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi od prvega dne neopravičene odsotnosti z dela, to je z dnem 22. 12. 2008. Zavarovanec toženca je s tožbo pri Delovnem sodišču v Celju zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z utemeljitvijo, da v relevantnem obdobju ni bil neupravičeno odsoten z dela, ampak je bil od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009 začasno nezmožen za delo in se je skliceval na potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 29. 1. 2009, ki mu ga je izdal izbrani zdravnik dr. I.K..

V konkretnem sporu je sporno prav potrdilo z dne 29. 1. 2009, s katerim je osebni zdravnik I.B. priznal bolniški stalež za polni delovni čas od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009, to je za en mesec za nazaj. Zahtevo za presojo tega potrdila je vložila tožeča stranka. Imenovani zdravnik je z odločbo št. ... z dne 23. 3. 2009 zahtevo zavrnil na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ pa je tožnikovo pritožbo zavrnil in prvostopno odločbo spremenil le v toliko, da je zahtevo zavrgel na podlagi 129. člena ZUP, ker je ugotovil, da tožeča stranka ne navaja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne more biti stranka v postopku glede na 81. člen ZZVZZ, ki kot predpostavko za to določa sklenjeno delovno razmerje, tožnik pa v času, ki ga obravnava potrdilo osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo, ni bil več delodajalec.

Predmet spora sta citirani odločbi z dne 23. 3. 2009 in z dne 6. 4. 2009, sporno pa je, ali je toženec pravilno tožniku odrekel položaj stranke in obstoj pravnega interesa.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZZVZZ in ZUP, ki se v skladu s 85. členom ZZVZZ uporablja za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. Po 81. členu ZZVZZ lahko zahtevo za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni pri imenovanem zdravniku podata zavarovanec ali delodajalec. ZUP pa v 43. členu določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Slednjega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (1. in 2. odstavek 43. člena ZUP).

Obstoj pravne koristi je podan z obstojem delovnega spora, ki še ni pravnomočno končan, izid postopka pa bo nedvomno vplival na pravice in pravne koristi tožnika, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za socialni spor in da ne gre za dopustno tožbo. Po 58. členu ZDSS-1 je socialni spor, spor o pravici, obveznosti in pravni koristi fizične, pravne ali druge osebe, če je ta lahko nosilec pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Skladno s 63. členom pa je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za socialni spor in dopustno tožbo. Tožnik je prizadet v svojih pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta in je lahko nosilec obveznosti iz socialne varnosti. Sicer pa pritožba pravilno poudarja, da gre za samostojni socialni spor, ki ni vezan na delovni spor (razen pravne koristi). Zato bo ne glede na delovni spor (v katerem zavarovanec toženca izkazuje začasno nezmožnost za delo s potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela z dne 29. 1. 2009) in ne glede na vprašanje utemeljene odsotnosti z dela od 22. 12. 2008 do 3. 1. 2009, toženec vsebinsko ugotavljal obstoj začasne nezmožnosti za delo za svojega zavarovanca I. B. od 3. 1. 2009 do 31. 1. 2009 na podlagi tožnikove zahteve za presojo potrdila osebnega zdravnika z dne 29. 1. 2009. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.