Jedro

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Tožnik je navedel novo dejstvo (služenje vojaškega roka) in s tem izpolnil prvi pogoj za dopustnost naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito, vendar ni uspel izkazati, da bi mu novo dejstvo pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal 10. 12. 2024. Toženka jo je z odločbo 2142-5550/2024/6 (1222-20) z dne 3. 2. 2025 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločba je po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 103/2025 postala pravnomočna dne 29. 5. 2025 in dne 11. 6. 2025 izvršljiva.

3.Tožnik je 15. 12. 2025 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Glede novih dejstev oziroma dokazil, ki so se pojavila po izdaji odločbe o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je navajal, da ima dokazila, ki so mu jih posredovali iz Maroka. Predložil je poziv k izpolnjevanju statističnega obrazca za služenje vojaškega roka. Pojasnil je, da ga je oče o pozivu obvestil šele oktobra 2025, kljub temu, da je bil dokument izdan 25. 4. 2025. Original je prejel 6. 10. 2025. Zatrdil je, da kljub temu, da na dokumentu piše "poziv", to pomeni, da se mora v roku 20 dni javiti v štab Kraljevih sil na služenje vojaškega roka, ki naj bi bilo prisilno. Zaradi služenja vojaškega roka se ne more vrniti v Maroko.

4.Navedel je še, da ko je dobil prvič zavrnjeno vlogo, ni vedel, da ga čaka poziv za služenje vojaškega roka. Tega si ne želi služiti. Strah ga je orožja in ne želi tvegati svojega življenja za vojsko. Kasneje ga je klical tudi oče, ki mu je povedal, da je služenje vojaškega roka obvezno, in da če se ne bo vrnil v Maroko ter ga odslužil, se z njim ne bo več pogovarjal. Vsake tri dni naj bi se pri njih zglasili pripadniki kraljeve žandarmerije in spraševali po njem, nakar jim je oče povedal, da je v tujini. Oče ga kliče vsakič, ko ga obiščejo, in mu pripoveduje, da je služenje vojaškega roka dolžnost vsakega državljana.

5.Tožnik je tudi navajal, da ga v primeru vrnitve v Maroko čaka zaporna kazen od enega od treh mesecev in denarna kazen, saj je zamudil 20 dnevni rok, ki je bil določen v pozivu. Prepričan je, da ga bodo zaprli, ni pa prepričan, če bo moral služiti vojaški rok. Dodal je še, da če bi ga zaprli, se po zaporu ne bi imel kam vrniti. Z očetom je zaradi tega poziva v sporu in ga oče ne bi sprejel pod streho.

6.Toženka citira določbe prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 65. ZMZ-1. Na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru in ob podaji prvega zahtevka, sprva ugotavlja, da je tožnik navedel novo dejstvo, ki je že obstajalo v času prvotne odločitve (poziv na služenje vojaškega roka). V času prvega postopka tega dejstva ni navajal. Zahtevku je priložil fotografijo listine, iz katere izhaja, da gre za obrazec za popis vojaške službe, ki ga je treba izpolniti na določeni spletni strani v dvajsetih dneh od prejema datuma obvestila. Glede na to, da je bila listina predložena v fotografiji, je ni bilo mogoče forenzično preveriti in tako potrditi ali ovreči njene pristnosti. Vendar toženka ne sprejema pojasnila tožnika, da je za poziv izvedel šele v oktobru leta 2025. Skrajno nenavadno bi bilo, da bi poziv, izdan aprila 2025, njegov oče prejel šele skoraj pol leta kasneje. Zato je izražen utemeljen dvom v dejstvo, ali je vlagatelj uspel izkazati, da poziva ni mogel uveljavljati prej brez svoje krivde.

7.Ne glede na navedeno je toženka predloženo dokazilo presojala še z vidika pete alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, t. j., ali predloženo dokazilo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

8.Po presoji toženke takšna okoliščina (vabilo na redno služenje vojaškega roka v izvorni državi) ne predstavlja razloga, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Obvezno služenje vojaškega roka spada v okvir suverenih pravic vsake države in organizacije oboroženih sil.

9.Pri tem se je toženka oprla na Priročnik Urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki v 167. točki določa, da je v državi, kjer je vojaška služba obvezna, zavrnitev služenja pogosto po zakonu kazniva. Še več, ne glede na to, ali je služenje obvezno, se dezerterstvo vedno obravnava kot kaznivo dejanje. Kazenske sankcije so v različnih državah različne ter se običajno ne obravnavajo kot preganjanje. Strah pred kazenskim pregonom in sankcijami zaradi dezerterstva ali izmikanja vpoklicu, sam po sebi ne tvori strahu pred preganjanjem iz definicije. Vendar pa dezerterstvo oziroma izmikanje vpoklicu, po drugi strani ne izključujeta osebe kot begunca ter je tako begunec tudi oseba, ki je poleg tega dezerter ali se izmika vpoklicu. Priročnik v 168. točki navaja, da oseba vsekakor ni begunec, če je njen edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor do vojaške službe ali strah pred borbo. Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi, lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, in sicer zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Isto velja, če oseba dokaže, da se utemeljeno boji preganjanja, neodvisno od kaznovanja za dezerterje (169. točka). Priročnik nato v 170. točki navaja, da obstajajo tudi primeri, ko je lahko že obveznost služenja vojaškega roka edini razlog za prošnjo za begunski status, npr. če oseba dokaže, da bi morala med služenjem sodelovati v vojaških akcijah, ki nasprotujejo njenemu iskrenemu političnemu, verskemu ali moralnemu prepričanju oziroma tehtnim razlogom ugovora vesti.

10.Odklonitev služenja vojaškega roka torej ni samostojen razlog za priznanje mednarodne zaščite in kot tak ne ne predstavlja razloga, ki pomembno povečuje verjetnost, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Lahko pa je pomemben element, če skupaj z drugimi dejstvi kaže, da bi bila oseba zaradi tega preganjana zaradi političnega ali verskega prepričanja, da bi morala sodelovati v nezakonitih dejanjih (npr. vojni zločini), ali da bi bila kazen za odklonitev nesorazmerna ali nečloveška. Tožnik takih okoliščin ni navajal niti posredno izkazal.

11.Obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje tožnikove izvorne države, se same po sebi ne štejejo za preganjanje, razen, če bi tožnik izkazal, da bi bil pri tem izpostavljen nečloveškemu ravnanju, nesorazmernim kaznim ali drugim dejanjem, ki bi pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic. Teh tožnik v postopku ni izkazal. Njegove navedbe, da ne želi služiti vojaškega roka, ker mu orožje ni všeč, so subjektivne, brez konkretnih podatkov, ki bi kazali na kakršnokoli obliko preganjanja ali resne škode.

12.Prav tako ni izkazano, da bi bila kazen zaradi odklonitve služenja vojaškega roka v izvorni državi vlagatelja nesorazmerna, nečloveška ali diskriminatorna, niti da bi bila v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic.

Toženka sklene, da je tožnik sicer navedel novo dejstvo, ki ga je toženka kljub določenim dvomom sprejela v korist tožnika in štela, da ga prej ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Vendar to novo dejstvo ne predstavlja razloga, ki bi mu pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zahtevek tožnika je zato zavrgla.

Tožba

Tožnik zoper odločitev toženke vlaga tožbo iz iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ponovni prošnji za mednarodno zaščito tožnika ugodi, podredno, da naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Z odločitvijo ne strinja. Izpodbijani sklep namreč napačno ocenjuje stanje glede nove informacije tako glede njenega prejema kot glede posledic, ki bi za tožnika nastale, če bi dejansko stopil v maroško vojsko. Glede prvega vprašanja, to je, kdaj je pridobil novo informacijo, ki je podlaga za ta postopek, tožnik navaja, da je popolnoma odvisen od dobre volje očeta, da mu ta pošlje kako informacijo. Informacijo o vpoklicu na služenje vojaškega roka je dobil pač pol leta (t.j. oktobra 2025) po tem, ko je bila izdana. Nikakršnega razloga nima, da bi takšno informacijo zadrževal zase in je ne bi takoj, ko jo je prejel, predstavil slovenskim organom, v primernem postopku. Zanj ima lahko zgolj ugoden vpliv na položaj prosilca v Sloveniji. Ocena izpodbijane odločbe, da ne gre verjeti, da je informacijo prejel šele po zaključku prvega postopka, je popolnoma nelogična in napačna.

Glede vprašanja, ali je poziv služenja zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite, je tožnik mnenja, da je treba v tem primeru uporabiti pravilo iz 9/2/e Direktive 2011/95/EU Evropskega Parlamenta in Sveta, s 13. decembra 2011. Iz tega izhaja, da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije tudi: pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge, navedene v členu 12(2).

Gornji razlog tožnik smiselno uveljavlja. Iz COI1, ki ga je za Kraljevino Maroko pripravil Avstrijski Rdeči križ, izhaja, da vojska Kraljevine Maroko v okupiranih delih Zahodne Sahare krši človekove pravice civilistom. Ne gre samo za "nekaj težav s A.", pač pa so kazniva dejanja, ki jih na teh področjih izvaja vojska Kraljevine Maroko takšna, da so njihova dejanja dokumentirana in o njih poročajo mednarodne organizacije. Zaradi tega bi se moral izpodbijani sklep glede na navedbe, ki jih je ob podaji ponovne prošnje navedel tožnik, o stanju v Kraljevini Maroko najprej pozanimati preko poročil mednarodnih organizacij o stanju v izvorni državi in šele potem odločiti, tudi na podlagi tako pridobljenih podatkov.

Pri odločitvi je treba tudi upoštevati, da če tožnik ne bo pridobil statusa mednarodne zaščite, bo prej ali slej vrnjen v izvorno državo, kjer bo zaradi dezerterstva najprej kaznovan z zaporno kaznijo. Zato je treba tudi upoštevati, kakšne so razmere v maroških priporih in zaporih. Treba bi bilo pridobiti Poročilo ZN Komite proti mučenju, iz katerega bi bilo razvidno, kakšne so razmere v maroških zaporih. Iz poročila navedene organizacije za leto 2011 namreč izhaja, da so razmere v priporih in zaporih naravnost katastrofalne. Komisija je zaskrbljena zaradi prenatrpanosti, slabega tretmaja (ill treatment), disciplinskih ukrepov, pomanjkanja sanitarnih pogojev, neprimerne hrane in omejenega dostopa do medicinske oskrbe.

Ker izpodbijani sklep ni upošteval navedenih poročil, jih prilaga tožnik tožbi. Ne gre za novoto, saj gre za splošno dostopne podatke, ki bi jih morala toženka po mnenju tožnika upoštevati že pri izdaji izpodbijanega sklepa. Za odločitev v tej zadevi je predvsem pomembna informacija CAT poročila, na strani 8, točka 19. Prav tako tožnik prilaga samo relevantni del poročila Avstrijskega rdečega križa.

Tožnik še opozarja, da je v spis vložil dokumentacijo, ki smiselno predstavlja poziv na služenje vojaškega roka, vendar se izpodbijana odločba do tega dokumenta ni opredelila, saj se ga niti ni prevedlo v slovenski jezik in je tako v spisu samo njegov arabski original. Glede na to, da gre za listino, na kateri sloni celotni postopek ponovne prošnje, opustitev prevoda predstavlja bistveno napako postopka. Tako je izpodbijani sklep nezakonit že samo iz tega razloga.

Odgovor na tožbo

Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. št. 2142-5550/2024, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 5. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Sodišče v celoti sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

1.Uvodoma ugotavlja, da tožnikov ugovor o ne prevedem pozivu za služenje vojaškega roka ne drži. V upravnem spisu je prevod poziva v slovenski jezik.

2.Toženka je sprejela, da je tožnik navedel novo dejstvo (služenje vojaškega roka), in kljub določenim pomislekom v njegovo korist štela, da ga prej ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Štela je torej, da je tožnik izpolnil prvi pogoj za dopustnost naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito. Zato so odveč tožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščino, kdaj je tožnik pridobil novo informacijo, ki je podlaga za ta postopek. Tožnik pa, kot je pravilno ocenila toženka, ni uspel izkazati, da bi mu novo dejstvo pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

3.Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1).

4.Upravičenost do mednarodne zaščite mora v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Po peti alineji drugega odstavka istega člena se za dejanje preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije šteje pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena³ tega zakona.

5.Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena⁴ tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

6.Tožnik kot razlog, ki bi mu povečeval verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite, navaja redno služenje vojaškega roka in skrb, da ga oče ne bi več sprejel v svojo hišo, če vojaškega roka ne bi služil. Navaja tudi, da bi v primeru odklonitve služenja vojaškega roka moral v zapor, razmere v teh pa bi zato morala toženka preveriti.

7.Glede na zgoraj citirano zakonsko podlago, s svojimi trditvami ne more uspeti. Toženka je pravilno pojasnila, da redno služenje vojaškega roka, brez drugih okoliščin, ni razlog, ki bi pomembno povečeval verjetnost za to, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Razloge je v izpodbijanem sklepu pravilno in celovito pojasnila in jih sodišče zato ne bo ponavljalo. Dodaja, da je tožnik predložil le poziv za izpolnitev statističnega obrazca glede služenja vojaškega roka. S tem ni izkazal niti tega, da bo vojaški rok res služil, še manj da bo kot vojaški obveznik napoten na območje, kjer bo moral služiti vojaški rok v spopadu, ki bi vključeval kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge v skladu z 31. členom ZMZ-1. Zgolj možnost (predvidevanje), da bi se to lahko zgodilo, pogoja preganjanja ne izpolnjuje. S tem pa tožnik tudi ne izkazuje povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

8.Tožnik tudi ni izkazal, da bi zaradi odklonitve služenja vojaškega roka v izvorni državi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Okoliščina, da ga oče ne bi več sprejel pod streho, navedeni resni škodi nedvomno ne ustreza. Tožnik je tudi polnoletna oseba, ki ni več odvisna od skrbi staršev.

9.Prav tako ni izkazal, da bi utrpel resno škodo, če bi moral v Maroku zaradi odklonitve služenja vojaškega roka prestajati zaporno kazen. O razmerah v maroških zaporih prilaga petnajst let staro poročilo CAT⁵. Toženka že zato ni bila dolžna opravljati nobenih poizvedb glede razmer v maroških zaporih. Tožnik pa tudi prezre, da je po izrecni določbi prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 oseba, ki poda zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, dolžna v tem zahtevku sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tožnik brez aktualnih, konkretnih trditev o stanju v maroških zaporih temu ni zadostil.

10.Odločitev toženke je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.