Jedro

Glede na določila za odločanje relevantnega občinskega odloka koncedent z upravno odločbo odvzame koncesijo, če koncesionar za več kot dve leti preneha z obratovanjem žičniške naprave, pa se koncesionar in koncedent ne dogovorita drugače. Poskus sklenitve morebitnega drugačnega dogovora med koncedentom in koncesionarjem ni predpogoj za odvzem koncesije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07-UPB2, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12-ZUJF), 21. člena Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb (Uradni list RS, št. 126/03, 56/13), drugega odstavka 44. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98-ZZLPPO, 127/06-ZJZP, 38/10-ZUKN, 57/11) in 13. člena Odloka o koncesiji za graditev obstoječih žičniških naprav na Kobli, Voglu, Senožetih v Srednji vasi, Goreljku in Rudnem polju (Uradni vestnik OB, št. 9/07) odločil, da se koncesionarju A., d.o.o., odvzame koncesija za vlečnici »B.« in »C.«. V drugi točki izreka pa je odločeno, da je koncesionar dolžan odstraniti žičniško napravo in vse objekte, ki jo sestavljajo. Koncesionar je dolžan v treh mesecih pripraviti načrt vzpostavitve prvotnega stanja ter nato v devetih mesecih na zemljišču vzpostaviti prvotno stanje, sicer vzpostavitev v prvotno stanje na stroške koncesionarja opravi koncedent. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je na podlagi koncesijskega akta (Odlok o koncesiji za graditev obstoječih žičniških naprav na Kobli, Voglu, Senožetih v Srednji vasi, Goreljku in Rudnem polju, Uradni vestnik OB, št. 9/07; v nadaljevanju Odlok) koncesionar s sklenitvijo koncesijske pogodbe št. 014-3/2007-2 z dne 5.3.2009 pridobil koncesijo za graditev žičniških naprav na smučišču ..., vlečnic »Č.«, „B.« in »C.«. Odlok določa, da se medsebojna razmerja med koncedentom in koncesionarjem podrobneje uredijo s koncesijsko pogodbo. Že sam Odlok pa opredeljuje načine prenehanja koncesije. Koncedent po določbi tretje alineje prvega odstavka 13. člena Odloka z odločbo odvzame koncesijo, če koncesionar za več kot dve leti preneha z obratovanjem žičniške naprave. Koncesija za vlečnico »Č« je bila že odvzeta z odločbo št. 014-3/2007-5 z dne 15. 9. 2011, ki je postala dokončna dne 23. 11. 2011. Tudi sklenjena koncesijska pogodba določa obveznost koncesionarja, da redno obratuje z žičniškimi napravami, ki so predmet pogodbe. Kršitev te obveznosti predstavlja bistveno kršitev pogodbe, kar predstavlja razlog za odpoved koncesijske pogodbe.

Upravni organ je zaradi splošno znanega dejstva, da vlečnici B. in C. ne obratujeta že vsaj dve sezoni, koncesionarja z dopisom št. 014-3/2007-25 z dne 8. 10. 2013 pozval, naj predloži veljavno obratovalno dovoljenje za obe vlečnici. Iz odgovora koncesionarja, ki je bil prejet 29. 10. 2013, izhaja, da koncesionar ne razpolaga z veljavnima obratovalnima dovoljenjema, saj ju ni priložil. Upravni organ je tudi od Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direktorat za infrastrukturo, prejel obvestilo, da je zadnje dovoljenje za obratovanje za vlečnici B. in C. prenehalo veljati 11. 12. 2011. Že iz dejstva, da je zadnje izdano dovoljenje za obratovanje poteklo pred dvema letoma, izhaja, da vlečnici nista obratovali vsaj dve leti. Iz navedenega izhaja, da je izpolnjen razlog za odvzem koncesije, kot je opredeljen v 13. členu koncesijskega akta. 14. člen Odloka določa, da mora koncesionar po prenehanju koncesijskega razmerja odstraniti žičniško napravo in vse objekte, ki jo sestavljajo.

V pritožbi je tožnik navedel, da je izpodbijana odločba preuranjena. V 13. členu Odlok med drugim določa, da koncedent z odločbo odvzame koncesijo, če koncesionar za več kot dve leti preneha z obratovanjem žičniške naprave, pa se koncesionar in koncedent ne dogovorita drugače. Iz navedenega besedila Odloka torej izhaja, da je nujen predpogoj za odvzem koncesije po določbi 3. alinee 13. člena Odloka vsaj poskus dosege drugačnega dogovora med koncesionarjem in koncedentom. Takšna določba je tudi skladna z določbo 11. člena OZ. Iz izpodbijane odločbe koncedenta ne izhaja, da bi s koncesionarjem pred izdajo izpodbijane odločbe poskušal doseči kakršenkoli drugačen dogovor, torej je izpodbijana odločba preuranjena. Poleg tega tudi izrek izpodbijane odločbe ni dovolj določen, zaradi česar je odločba neizvršljiva in je ni mogoče preskusiti, kar predstavlja najmanj bistveno kršitev določb ZUP, če že ne ničnosti. Z bistveno kršitvijo določb postopka je obremenjena tudi druga točka izreka izpodbijane odločbe, saj je tudi ta premalo določna, ne določa namreč roka za odstranitev naprave in objektov, prav tako pa ne določa začetka teka postavljenih rokov. Prva in druga točka izreka izpodbijane odločbe sta torej premalo določni, da bi se ju dalo preskusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb ZUP po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Pritožnik iz odločbe ne razbere, ali uradna oseba, ki je postopek vodila, izpolnjuje pogoje, določene z zakonom. Pritožniku pa sicer ni znano, da bi uradna oseba, ki je vodila postopek izdaje izpodbijane odločbe, izpolnjevala zakonske pogoje. Zato pritožnik na tem mestu uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka, saj je postopek vodila oseba, ki ga ne bi smela voditi. V postopku izdaje izpodbijane odločbe pritožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil upravnega postopka in hkrati kršitev enega od temeljnih načel, namreč načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Opustitev dolžnega ravnanja organa se v posledici odraža tudi na pomanjkljivo in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ očitno namenoma prezrl vsebino 3. alinee 1. odstavka 13. člena Odloka, saj ga sploh ne citira v celoti. Tekst Odloka, kakršen je bil objavljen v Uradnem vestniku Občine Bohinj, se namreč v navedeni alinei zaključi kasneje, organ je očitno namenoma izpustil del besedila, ki se nanaša na poskus drugačnega dogovora, ki je potreben pred odvzemom koncesije po 3. alinei l. odst. 13. člena Odloka. Nedopustno je, da se organ v odločbi sklicuje na »splošno znana dejstva«. Načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke organu nalagata, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Organ v konkretni zadevi tega ni storil, temveč je pozival pritožnika (v zvezi s pozivi gre le za navedbe organa) k predložitvi obratovalnega dovoljenja za vlečnico. Sodna praksa in pravna teorija sta oblikovali jasno stališče o uporabi splošno znanih dejstev in ne zadostuje, da so le organu neka dejstva znana, temveč morajo biti znana širšemu krogu javnosti. V konkretni zadevi, kjer bo morda celo prišlo do sodnega preizkusa izpodbijane odločbe, bi moralo biti splošno znano dejstvo na enak način znano tudi sodišču, ki bo zadevo obravnavalo. Po vsem povedanem je na dlani zaključek, da o vprašanju obratovanja vlečnice Č. ni mogoče govoriti kot o splošno znanem dejstvu in da bi o tem dejstvu pač moral teči ustrezen ugotovitveni postopek skladno s pravili ZUP. Pritožnik še omenja pretirano servilnost organa v postopkih priprav morebitne graditve smučišča ..., v kateri se na škodo pritožnika s številnimi kršitvami predpisov dogodki že nekaj let odvijajo v škodo pritožnika.

Z drugostopenjsko določbo je župan zavrnil pritožbo kot neutemeljeno. Pritožbeni organ odgovarja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil dne 8. 10. 2013 s strani Občine Bohinj na družbo A. d.o.o., poslan dopis za predložitev obratovalnega dovoljenja za vlečnici »B.« in »C.«. Odgovor koncesionarja družbe A. d.o.o. je Občina Bohinj prejela dne 29. 10. 2013, v katerem pa koncesionar ni predložil veljavnih obratovalnih dovoljenj. Koncesionar samo izraža začudenje nad pozivom ter predlaga, da se s postopkom odvzema koncesije nekoliko počaka. Iz odgovora je tako razvidno, da koncesionar ne razpolaga z veljavnim obratovalnim dovoljenjem, kar pomeni, da vsaj dve sezoni vlečnici dejansko nista obratovali, zato dodatno dokazovanje s pričami ali razpisom ustne obravnave ni potrebno. Skladno s 14. členom Odloka mora koncesionar po prenehanju koncesijskega razmerja odstraniti žičniško napravo in vse objekte, ki jo sestavljajo, razen, če se s koncedentom ne dogovorita drugače. Odstranitev žičniške naprave obsega razgraditev žičniške naprave, odstranitev objektov in naprav koncesije ter vzpostavitev prvotnega stanja na vseh zemljiščih. Odstranitev žičniške naprave se podrobneje uredi s koncesijsko pogodbo. Iz izreka izpodbijane odločbe je jasno razviden predmet postopka, in sicer gre za odvzem koncesije za vlečnici »B.« in »C.«. Prav tako je v izreku izpodbijane odločbe določeno, kakšno dejanje je potrebno opraviti in v katerem roku. Koncesionar je dolžan odstraniti žičniško napravo in vse objekte, ki jo sestavljajo. Koncesionar je dolžan v treh mesecih pripraviti načrt vzpostavitve prvotnega stanja ter nato v devetih mesecih na zemljišču vzpostaviti prvotno stanje, sicer vzpostavitev v prvotno stanje na stroške koncesionarja opravi koncedent. Navedbe pritožnika, da v sami odločbi ni razvidno, ali uradna oseba, ki je postopek vodila, izpolnjuje pogoje, določene z 31. členom ZUP, so neutemeljene. Po 17. členu ZUP je za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti na prvi stopnji pristojna uprava samoupravne lokalne skupnosti, če zakon ne določa drugače. Po 28. členu ZUP v upravni zadevi izda odločbo predstojnik organa. V konkretni zadevi je odločbo izdal predstojnik pristojnega organa - direktor občinske uprave, ki je tudi vodil postopek do izdaje odločbe. Pooblaščena uradna oseba izpolnjuje vse zakonske zahteve glede predpisane izobrazbe, prav tako ima opravljen izpit iz upravnega postopka. Z navedbo pritožnika, da je delovanje žičniške naprave v javnem interesu, se tožena stranka sicer strinja. Iz odgovora pritožnika, ki ga je Občina Bohinj prejela 29. 10. 2013 pa ne izhaja kakršnokoli zagotovilo, da bi pritožnik pridobival obratovalno dovoljenje oz. da ga ima namen pridobiti. Določilo 2. člena Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb določa, da je graditev žičniških naprav zaradi njihovega pomena za pospeševanje razvoja turizma in rekreativnih dejavnosti, za gospodarski in splošni družbeni razvoj manj razvitih in demografsko ogroženih območjih in zaradi smotrne ter okolju prijazne rabe prostora za postavitev žičniške naprave, v javnem interesu. ZUP v 113. členu določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Drugi odstavek istega člena pa določa, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Skladno s 113. členom ZUP se zahtevek po priznanju stroškov pooblaščenca zavrne. Drugi posebni stroški v tem postopku niso nastali.

V tožbi tožnik ponavlja argumente in ugovore iz pritožbe zoper prvostopenjski akt. Tožnik s to tožbo zahteva, da se 1. in 2. točka izreka odločbe Občinske uprave Občine Bohinj št. 014-3/2007 z dne 13.11.2013 odpravita. Podrejeno pa zahteva, da se razveljavita in da se zadeva vrne organu 1. stopnje v ponoven postopek. Priglaša stroške in zahteva njihovo povrnitev. Meni, da odvzem koncesije po navedeni določbi Odloka ni mogoč, če predhodno ni bil poskušan drugačen dogovor. Koncedent ni izkazal, da je pred izdajo odločbe izpolnil zahtevani pogoj, torej odločbe ne bi smel izdati. Tožeča stranka opozarja na določbe Odloka, ki ureja le popolni odvzem koncesije. Delnega odvzema, kot se je zgodil z izpodbijano odločbo, Odlok sploh ne ureja, zato ni podlage za izdajo odločbe. Tožena stranka je namreč dne 9.6.2011 sprejela sklep o ustanovitvi stavbne pravice na njenih nepremičninah v korist podjetja D. d.o.o., pri čemer je kršila predpise o razpolaganju s premoženjem države in lokalnih skupnosti. Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila tožbo, postopek se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg .... Tožena stranka je v podobni maniri, s kakršno je sprejela sklep o obremenitvi svojega stvarnega premoženja, ves čas zavračala zahteve tožeče stranke o ureditvi lastninskopravnih razmerij v zvezi z gradnjo objektov in naprav, ki so jih na nekdaj družbenih zemljiščih zgradili pravni predniki tožeče stranke. Tožeča stranka je bila tako prisiljena sprožiti še eno pravdo in sicer na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju se vodi pod opr. št. I P ... Ravnanja tožene stranke so privedla do tega, da tožeča stranka v letošnji zimski sezoni ne bo mogla zagotoviti obratovanja smučišča ..., katerega nepogrešljiv sestavni del je tudi vlečnica Č. S tem bo nastala tožeči stranki nepopravljiva gospodarska škoda. Splošno znano dejstvo je, da je glede na siceršnjo gospodarsko krizo in slabe snežne razmere, stanje v žičničarski panogi slabo, zato vsako oviranje že sicer slabo stoječe panoge pomeni gotov propad podjetij, ki se s tem ukvarjajo, v konkretni zadevi pa to grozi tudi tožeči stranki. Glede na navedeno tožeča stranka skladno z določbo 32.člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Glede na dejstvo, na katero se sklicuje tudi tožena stranka namreč, da je obratovanje žičniških naprav v javno korist, to dejstvo pravzaprav govori v prid tožeči stranki. Nevarnost težko popravljive škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožeči stranki nastala, pa je že na prvi pogled očitna. Koristi tožene stranke z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta ne bi bile v ničemer prizadete. Predlaga odpravo obeh odločb, povrnitev stroškov postopka in da sodišče do izdaje pravnomočne sodbe odloži izvršitev prvostopenjske odločbe V odgovoru na tožbo se tožena stranka med drugim sklicuje na to, da je o istovrstni zadevi, vendar za drugo žičniško napravo (vlečnico „Č“), kljub temu pa na identični dejanski in pravni podlagi, naslovno sodišče že odločalo s pravnomočno sodbo I U 2291/2011-13 z dne 22. 1. 2013, s katero je zavrnilo tožnikovo tožbo in tako potrdilo odločbo tožene stranke. Zoper takšno odločbo tožeča stranka ni vložila izrednega pravnega sredstva.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s konceptom upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika, in ne tudi drugostopenjski akt, s katerim je bila samo zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski akt. Glede na določbo 26. člena Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb (ZŽNPO, Uradni list RS, št. 126/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je koncesijski akt v obravnavani zadevi Odlok o koncesiji za graditev obstoječih žičniških naprav na Kobli, Voglu, Senožetih v Srednji vasi, Goreljeku in Rudnem polju (Odlok, Uradni vestnik Občine Bohinj, leto X, 7. 12. 2007, št. 9). Odvzem koncesije je urejen v 13. členu Odloka, pri čemer 6. člen Odloka določa, da se medsebojna razmerja med koncedentom in koncesionarjem za žičniške naprave iz priloge tega odloka podrobneje uredijo s koncesijsko pogodbo. Priloga Odloka zajema tudi žičniški napravi „B.“ in „C.“, ki sta predmet tega upravnega spora. Vendar preden sodišče presodi, ali je tožena stranka pravilno uporabila Odlok pri izdaji izpodbijanega akta, je potrebno najprej ugotoviti, ali je v skladu z zakonom, da Odlok ureja odvzem koncesije. ZŽNPO določa, kaj mora biti vsebina koncesijskega akta, in sicer pravi, da poleg vsebine, ki jo določa zakon, ki ureja koncesije gospodarske javne službe, lahko koncesijski akt vsebuje tudi določene pravice in obveznosti koncesionarja, med katerimi pa ni omenjeno vprašanje odvzema koncesije (27. člen ZŽNPO). V določilu 31. člena ZŽNPO je urejen poseben primer odvzema koncesije, ki ni relevanten za obravnavani primer. Določilo 1. alineje 1. odstavka 44. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pod naslovom „odvzem koncesije“ določa, da koncedent lahko odvzame koncesijo koncesionarju, če ne začne z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe v za to določenem roku. V drugem odstavku istega določila je določeno, da se pogoji odvzema koncesije določijo v koncesijskem aktu ali v koncesijski pogodbi.

To pomeni, da je podana zakonska podlaga za ureditev odvzema koncesije z Odlokom.

Tožnik v pritožbi niti v tožbi ni uveljavljal, da so za vprašanje odvzema koncesije relevantna tudi morebitna podrobnejša določila o odvzemu koncesije v pogodbi med koncesionarjem in koncedentom. To pomeni, da je z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta v smislu 2. člena ZUS-1 bistveno določilo 13. člen Odloka in ne morebiti podrobneje urejeno pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožnikom in toženo stranko v koncesijski pogodbi med omenjenima strankama. Tudi tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla izključno na 3. alinejo 1. odstavka 13. člena Odloka in ne tudi na morebitne podrobnejše določbe v pogodbi. Določilo 3. alineje 1. odstavka 13. člena Odloka pravi, da „koncedent z odločbo odvzame koncesijo, če za več kot dve leti preneha z obratovanjem žičniške naprave, pa se koncesionar in koncedent ne dogovorita drugače.“ Iz sistematike tega določila v povezavi z 1. alinejo 1. odstavka 44. člena ZGJS izhaja, da koncedent odvzame koncesijo, če koncesionar preneha z obratovanjem v smislu 3. alineje 1. odstavka 13. člena Odloka.

Kar zadeva tožbeni ugovor materialno-pravne narave, ga je treba presojati v povezavi z ugovorom pravice do zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. V zvezi s tem ugovorom je Upravno sodišče v pravnomočni sodbi I U 2291/2011-13 z dne 22. 1. 2013 v sporu med istima strankama zavzelo stališče, da 13. člen odloka „ne daje podlage za sklepanje, da je poskus sklenitve morebitnega drugačnega dogovora med koncedentom in koncesionarjem predpogoj za utemeljenost odvzema koncesije z upravno odločbo.“ Očitno je, da se v obravnavanem primeru koncedent in koncesionar nista dogovorila drugače, ker nobena stranka ne uveljavlja, da imata drugače sklenjen dogovor, poskus dogovarjanja pa je razviden iz dopisa tožene stranke z dne 8. 10. 2013. V tem dopisu se tožena stranka sklicuje na pogodbeno obveznost rednega obratovanja z žičniškimi napravami ter poziva tožnika, da v roku 8 dni posreduje veljavno obratovalno dovoljenje za omenjeni vlečnici, pri čemer opozarja na splošno znano dejstvo, da vlečnici že nekaj let (vsaj dve sezoni) ne obratujeta več. V tem dopisu je tožena stranka tožnika tudi opozorila, da če ne bo posredoval dovoljenj, bo primorana odpovedati oziroma odvzeti koncesijo. V dopisu je tožnika opozorila tudi na posledice odvzema koncesije. Tožnik je bil na podlagi tega dopisa torej seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kasnejšo odločitev o odvzemu koncesije v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP, in tožena stranka je odgovor tožnika prejela pred izdajo izpodbijane odločbe dne 29. 10. 2013. Približno pol meseca kasneje je tožena stranka izdala izpodbijani akt, v katerem je navedla vsebino odgovora tožeče stranke na poziv tožene stranke. To pomeni, da je tožnik imel možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in zato ne gre za kršitev pravice do izjave stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP, ki bi vplivala na zakonitost odločitve, saj tožnik ne oporeka dejstvu, da vlečnici že vsaj dve sezoni ne obratujeta oziroma ne gre za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker je Upravno sodišče v pravnomočni sodni odločbi I U 2291/2011-13 z dne 22. 1. 2013 odločilo, da je (delni) odvzem koncesije (samo) za žičnico „Č“ zakonit, Odlok namreč delnega odvzema ne prepoveduje, sodišče v konkretnem primeru ne vidi nezakonitosti v tem, da je bilo z izpodbijanim aktom odločeno še o koncesiji za omenjeni dve žičniški napravi. Tožbeni ugovor, da je prva točka izreka nedoločna in zato neizvršljiva, je povsem pavšalen in je zato neutemeljen, saj iz tožbe ni razvidno, zakaj prve točke izreka izpodbijanega akta ne bi bilo mogoče izvršiti. Glede nedoločnosti druge točke izreka tožnik nekoliko bolj določno pravi, da ne določa roka za odstranitev naprave in objektov in ne določa začetka teka rokov. Iz drugega stavka druge točke izreka je razvidno, da mora po izteku tri mesečnega roka za pripravo načrta vzpostavitve prvotnega stanja, ki začne teči od dokončnosti prvostopenjske odločbe, v nadaljnjem roku 9 mesecev zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje, kar seveda po naravi stvari vključuje odstranitev naprav in vseh objektov pred potekom 12 mesecev od dokončnosti upravne odločbe.

Kar zadeva tožbeni ugovor v zvezi z 31. členom ZUP, sodišče lahko sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa in v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1), saj tožnik že v pritožbi in enako tudi v tožbi ni vzbudil dvoma o nepravilnosti odločanja, zaradi česar bi tožena stranka morala imeti večje dokazno breme, da izkaže pravilnost odločanja, kot je to storila v drugostopenjskem aktu. Sklicevanje tožene stranke na splošno znano dejstvo v konkretnem primeru ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost upravne odločitve, kajti tožnik ne oporeka temu, da vlečnici nista obratovali v navedenem času. Tožbena ugovora v tretjem in četrtem odstavku na strani 4 tožbe, kjer tožena stranka omenja sklep o ustanovitvi stavbne pravice na nepremičninah ter pravdo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, predstavljata tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1, za kar tožnik niti ne pojasni, v čem je relevantnost teh dejstev, sodišče pa jih zaradi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 niti ne more upoštevati.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

O prošnji tožnika za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče odločilo posebej.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe je neutemeljena.

Ker je sodišče v prvi točki izreka odločilo o tožbi, pri čemer je ta sodna odločitev pravnomočna z vročitvijo strankam, začasno zadržanje pa sodišče lahko določi samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe (prvi odstavek 2. odstavka 32. člena ZUS-1), tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ne more (več) izkazati, da bi izdaja začasne odredbe preprečila nastanek težko popravljive škode ne glede na to, kako jo je tožnik v konkretnem primeru opredelil in izkazal. Na tej podlagi je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljen (2 in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka: Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).