Jedro

Za izvajanje BPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Toženka je pravilno ugotovila, da gre v obravnavanem primeru že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnice, ter se zato na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika ter se šteje, da tožnici BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe zakona o neupravičeno prejeti BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo opr. št. 1930/2010 z dne 19. 11. 2010 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V 2. točki je odločila, da se pravica do redne brezplačne pravne pomoči, upravičenki B.B., dodeljene na podlagi odločbe opr. št. Bpp 1930/2010 z dne 19. 11. 2010, preneha, se šteje, da ji brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena.

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 25. 10. 2010 zahtevala razrešitev odvetnika C.C., ki je bil določen za izvajanje BPP, v razlogih je navedla, da naj bi bil odvetnik aroganten, nekomunikativen in ni želel sprejeti predloženih dokumentov, ter je napisal osnutek tožbe, ki naj bi bil neustrezen. Odvetnik C.C. je bil dne 19. 11. 2010 razrešen, namesto njega pa je bil postavljen odvetnik A.A. V obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da je odvetnikov odnos primeren, vljuden in profesionalen. Glede navedb, da odvetnik A.A. ni želel sprejeti predloženih dokumentov, je pojasnil, da se v spisu že nahaja obsežna dokumentacija, ki jo je posredovala upravičenka. Na podlagi navedenega je tožena stranka odločila, da so razlogi za razrešitev odvetnika na strani prosilke (tožnice), saj ni bilo mogoče zaključiti, da odvetnik v konkretni zadevi ni storil vsega, kar bi kot strokovnjak moral storiti z potrebno skrbnostjo. Pri zahtevi za razrešitev je odvetnik A.A. navedel, da je v več predhodnih razgovorih tožnici predstavil potek postopka pred sodiščem, okvirno vsebino tožbe, prekrškovne posledice, zlasti pa predstavil dejstvo, da je v pravdi potrebno dokazati in izkazati obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in da je od upoštevnosti dokazovanja teh predpostavk odvisen izid postopka. Odvetnik je sprožil upravni spor ter opravil vsa pravdna dejanja, ki jih je bilo potrebno opraviti. Opravljeni so bili že trije naroki, zadeva pa je v bila v fazi dokazovanja, opravil bi se dokaz z zaslišanjem prič. Pred pripravo vsake vloge je opravil razgovore z upravičenko, ki so trajali po več ur. Pojasnil je tudi, da tožnica postavlja zahteve, da naj sodišče pošlje vloge z zahtevami, naj sodišče pojasni, katere listine je tožena stranka kot dokaz umaknila, čeprav je to odvetnik že obrazložil. Hkrati je od odvetnika zahtevala, da zahteva izvedbo dokazov, ki jih je že predlagal, da zahteva črtanje besedila, ki bi bilo po njegovem prepričanju tožnici v korist, obenem pa ga je silila, naj navaja oziroma predloži sodišče takšne listine, ki bi bili njej v škodo. Konstruktivno sodelovanje odklanja. Predložil je tudi dokaz – elektronsko pošto – iz katere izhaja, da tožnica odvetniku ni dopustila posredovati že pripravljene vloge, pač pa je sama napisala vlogo, s katero pa odvetnika ni seznanila.

Tožnica je bila pozvana, naj se do navedb odvetnika opredeli. Poslala je dopis, v katerem je navedla, da so navedbe neresnične in žaljive, in da z odvetnikom ne bo polemizirala.

Na podlagi navedenega je razvidno, da tožnica ni izkazala, da postavljeni odvetnik v okviru izvajanja BPP ni v redu opravljal svoje dolžnosti. Glede na navedeno in na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je tožena stranka odvetnika razrešila. Za postavitev odvetnika glede na citirano določbo ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnice, zato se na podlagi 11. odstavka 30. člena ZBPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani tožnice. Zato se šteje, da tožnici BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. V odločbi je navedeno kot razlog, da je sama podala predlog za razrešitev odvetnika A.A., kar pa ne drži, saj je predlog podal on sam. Razlogi za razrešitev so na njegovi strani. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je na podlagi 11. odstavka 30. člena ZBPP razrešila odvetnika A.A., ki je bil dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči. Citirana določba določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičenki BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP. 10. odstavek citiranega člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ BPP postavi drugega.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 30. člena ZBPP, prav tako pa sodišče ni zaznalo bistvenih kršitev upravnega postopka. Tožena stranka je svojo utemeljitev obrazložila z razlogi, ki imajo podlago v upravnem spisu. Sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge tožene stranke in jih v izogib ponavljanju v tem postopku ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tudi po presoji sodišče je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil odvetnik C.C. razrešen naloge za izvajanje BPP na zahtevo tožnice, namesto njega pa je bil postavljen odvetnik A.A., ki iz razlogov, ki so v odločbi natančno navedeni, zahteval svojo razrešitev.

Tudi po presoji sodišča toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bili razlogi za razrešitev na strani odvetnika. Nepravilno tudi navaja, za kar ni podlage v upravnih spisih, da je sama podala predlog za razrešitev odvetnika A.A. Tožnica zmotno navaja, da je v odločbi navedeno kot razlog, da je razrešitev zahtevala sama, kar pa ne drži. V odločbi je namreč obrazloženo (točka 3 obrazložitve), da je odvetnik A.A. poslal pristojni službi za BPP natančno pojasnjeno zahtevo za razrešitev.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da so razlogi za razrešitev na strani tožnice. Tožnici je bila dana možnost, da se o predlogih za razrešitev izjasni, temveč je svoje navedbe le pavšalno utemeljila.

Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.