Jedro

Pri državnih obveznicah za t.i. vojno škodo gre za terjatev iz obligacijskega vrednostnega papirja in jih torej ni mogoče šteti za premičnine, ki se vračajo po ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo v obliki odškodnine za zaplenjene vrednostne papirje tako imenovano vojno škodo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na prisilni način na območju Republike Slovenije na podlagi predpisov in na način kot to določa ZDen. Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb (1.odstavek 8.člena). Predmet denacionalizacije tako niso terjatve iz tako imenovanih obligacijskih vrednostnih papirjev, med kakršne se uvrščajo tudi vrednostni papirji,za katere predlagatelj uveljavlja odškodnino. Zato ni podlage za uvedbo postopka, zaradi česar je bilo predlagateljevo zahtevo zavreči po določbi 2.odstavka 125.člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep in kot tožbeni razlog navaja kršitev materialnega zakona-ZDen. Navaja, da ZDen v 1.odstavku 8.člena res posebej ne omenja terjatev izkazanih z državnimi obveznicami, vendar meni, da denarnih terjatev proti državi v zakonu niti ni bilo potrebno posebej omenjati. Pojem premičnega premoženja,ki je nesporno predmet denacionalizacije,zajema tudi denar. Po teoriji civilnega prava sodi denar med premično premoženje. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 2.členu govori o premičninah in prav tako ne omenja denarja, čeprav je v teoriji in sodni praksi jasno,da denar uvršča med premičnine. Kolikor je predmet denacionalizacije tudi denar, ni nobenega dvoma,da so predmet denacionalizacije tudi denarne terjatve, izkazane z obligacijskimi vrednostnimi papirji. Kolikor bi hotel ZDen to premoženje izvzeti iz denacionalizacije, bi moral to posebej opredeliti. Tožniku so te obveznice ob zaplembi in kasnejši nacionalizaciji firme Kollman bile podržavljene kot kapital firme, ki je po določbi 8.člena ZDen predmet denacionalizacije. Zavezanec je država, ki je bila zavezanec za poravnavo terjatev že v času podržavljenja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZDen se vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 1.odstavku 3.člena zakona ali na način, kot je določeno v 4.in 5. členu. Za premoženje v smislu ZDen se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1.odstavek 8.člena). V obravnavani zadevi je sporno, ali se za premoženje v smislu zakona štejejo zaplenjene državne obveznice za tako imenovano vojno škodo bivše Kraljevine SHS. Gre torej za javni vrednostni papir, ki ga je izdala bivša Kraljevina Jugoslavija, s katerim se je ta kot izdajateljica obveznic zavezala, da bo kupcu oziroma imetniku obveznice tako pridobljena sredstva vrnila v določenem času. Obveznica je tako v bistvu oblika zadolževanja oziroma kreditiranje določenega subjekta,v tem primeru bivše Kraljevine Jugoslavije. Glede na opisani značaj obveznice gre torej za terjatev iz obligacijskega vrednostnega papirja, katere ni mogoče šteti za premičnine, ki se vračajo po ZDen. Zmotno je stališče tožnika,da bi v zakonu moralo biti posebej opredeljeno, če bi zakonodajalec hotel takšno premoženje izvzeti iz denacionalizacije. Nasprotno, po ZDen se vrača le tisto podržavljeno premoženje, za katero ta zakon to izrecno določa in zato ni mogoča širša razlaga zakona.

Tožnik v tožbi sicer zatrjuje,da so bile predmetne obveznice podržavljene kot kapital firme Kollman, kapital pa je po določbi 8.člena ZDen predmet vračanja. Točno je, da se za premoženje v smislu navedenega člena zakona štejejo tudi kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb, vendar obveznice ne predstavljajo kapitalskega deleža, ampak le terjatev iz obligacijskega vrednostnega papirja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I).