Jedro

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora toženi v 15 dneh od prejema sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

1.Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 4.000 EUR odškodnine in za povrnitev pravdnih stroškov ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Presodilo je, da toženka 8. 11. 2021 ni ravnala protipravno, ko je njen zaposleni odklonil prodajo blaga tožniku, ker ta v zaprtem prostoru ni nosil maske niti ni želel pokazati potrdila o tem, da je bodisi prebolel COVID-19 bodisi je cepljen proti virusu SARS-CoV-2, ki to nalezljivo bolezen povzroča, bodisi je bil nanj negativen na testiranju (t. i. pogoj PCT). Toženko je namreč k takemu ravnanju zavezoval tedaj veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev okužb z virusom SARS-CoV-2,1 za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-793/2021 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 presodilo, da ni v neskladju z Ustavo. Drugi argument sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka je nedokazanost obstoja pravno priznane nepremoženjske škode.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje. Uvodoma trdi, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo in tožbi ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi, v vsakem primeru naj toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožnik nasprotuje nosilnim tezam sodišča: da Odlok 174/21, ki ni bil nikdar razveljavljen ali odpravljen, izključuje protipravnost ravnanja toženke; da ta odlok "zavezuje sodišče" ter da protipravnosti ni mogoče presojati na podlagi pozneje znanih okoliščin. Sodišču očita, da se glede na 125. člen Ustave ne bi smelo opreti na Odlok 174/21, ker je ta nezakonit. Takšen je, ker brez podlage v Zakonu o nalezljivih boleznih2 (in zato v neskladju s 153. členom Ustave) pravnim in fizičnim osebam podeljuje pristojnost preverjanja pogojev PCT in nošenja maske, in to onkraj indikacij za obstoj obolenja. Ustavno sodišče se v odločbi U-I-793/21, U-I-822/21, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, o tem ni izreklo in bi to po mnenju tožnika moralo storiti prvostopenjsko sodišče. V isti odločbi naj bi Ustavno sodišče sicer res presojalo "podlago za PCT pogoj", a je to storilo pomanjkljivo in pavšalno. Zato bi prvostopenjsko sodišče moralo obravnavati tudi trditve in izvajati dokaze, s katerimi tožnik utemeljuje svoje videnje nesorazmernosti tega pogoja. Opisuje vsebino še dveh odločb3, s katerima je Ustavno sodišče leta 2022 ugotovilo neskladje z učinkom razveljavitve vseh odlokov, kolikor so urejali obvezno uporabo zaščitne maske, oziroma odloke z odložnim rokom razveljavilo, kolikor so določali preverjanje izpolnjevanja PCT in obdelavo osebnih podatkov. S tem v zvezi trdi, da bi Ustavno sodišče gotovo ugotovilo tudi protiustavnost Odloka 174/21, če se mu ne bi pred odločanjem Ustavnega sodišča iztekla veljavnost, saj je z odložnim rokom razveljavilo vsebinsko identični "Odlok 51/22". Sklene, da so zaradi učinka razveljavitve izpodbijanih odlokov koristi od exceptio illegalis lahko deležni vsi, ki svoje zahtevke temeljijo na teh neustavnih in nezakonitih odlokih.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V postopku je bilo nesporno naslednje, s čimer pritožba ne polemizira:

-da je 8. 11. 2021 veljal Odlok 174/21, ki je v prvem in četrtem odstavku 7. člena toženki nalagal preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT in ji prepovedoval opravo storitve posamezniku, ki pogoja PCT ni izpolnjeval;

-da je 8. 11. 2021 tožnik v zaprtem prostoru bencinskega servisa toženke želel kupiti steklenico vode, a mu je uslužbenec prodajo zavrnil, ker tožnik ni želel predložiti potrdila o izpolnjevanju pogoja PCT;

-da je za zadevni odlok4 Ustavno sodišče 17. 2. 2022 z odločbo U-I-793/21, U-I-822/21 presodilo, da ni v neskladju z Ustavo.5

6.Sodišče prve stopnje je zavrnilno sodbo utemeljilo z dvema med seboj neodvisnima argumentoma, ki vsak zase zadoščata za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvi in v izpodbijani sodbi najširše elaboriran je argument, da ravnanje tožene stranke ni protipravno. Drugi argument sodišča prve stopnje je, da tožnik ni uspel dokazati obstoja pravno priznane škode, saj je ob zaslišanju jasno izpovedal, da ne potrebuje odškodnine (denarja) in da odškodnino uveljavlja za naprej, za vse prihajajoče dogodke. Slednjega argumenta se tožnikovi pritožbeni razlogi sploh ne dotikajo. Pritožbeno sodišče v njem ne najde ne uradoma upoštevnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka ne materialnopravnih napak. Nastanek pravno priznane škode je res nujna predpostavka odškodninske odgovornosti, skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice le, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje.

7.Pravkar zapisano zadošča za zavrnitev tožnik0ve pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Ne glede na to se višje sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do stališča, ki mu je prvostopenjsko sodišče posvetilo večino obrazložitve in na katerega se pritožba v celoti osredotoča.

8.Tožnik, čeprav se uvodoma sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku6, v resnici nasprotuje pravnemu stališču sodišča o umanjkanju protipravnosti. Sam namreč protipravnost ravnanj tožene stranke razume bistveno širše kot sodišče. Razume jo tako, da vanjo vključuje kršitve Ustave, ki jih je domnevno zagrešil normodajalec in so utelešene v predpisu (Odloku 174/21), na podlagi katerega je ravnala toženka. Tožnik namreč toženki - pravni osebi zasebnega prava, ki tožniku ni oblastno nadrejena - očita protipravno povzročitev škode, ker mu je 8. 11. 2021 "na podlagi protiustavnih, nezakonitih in nesmiselnih" določb Odloka 174/21 v notranjem prostoru bencinskega servisa onemogočila nakup steklenice vode, potem ko ji ni dopustil vpogleda v svoje PCT podatke.

9.Tožnikovo razumevanje odškodninske odgovornosti med osebama zasebnega prava, ki sta v prirejenem (ne oblastno-hierarhičnem) razmerju, ni pravno vzdržno. Toženka skladno s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika7 odgovarja za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Odgovarja pa tožena stranka skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ (razumljenim skupaj z načelom prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ) le za tista delavčeva ravnanja, ki so pravno nedopustna (protipravna). Tožnikova tožbena teza temelji na pravno nevzdržni podmeni, da lahko ravna protipravno zasebnopravni subjekt, s tem ko spoštuje pozitivno pravo - kogentni podzakonski predpis. Ta podmena ni le v očitnem nasprotju s prvim odstavkom 131. člena OZ, je tudi v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ki je ena od razsežnosti načel pravne države iz 2. člena Ustave. Od zasebnopravnega subjekta (v našem primeru zaposlenega na bencinskem servisu) zahteva, naj pred uporabo veljavnega prisilnega podzakonskega predpisa premisli o njegovi skladnosti z zakonom in Ustavo in naj, če se mu test ne izide, kogentni predpis preprosto ignorira. V ustavni demokraciji ima takšno moč in odgovornost edinole sodnik pri sojenju. To izhaja iz druge povedi 125. člena Ustave in prve povedi prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, ki določata, da je sodnik vezan na Ustavo in zakon - torej ne brezpogojno tudi na podzakonski predpis. Zato se sodišču prve stopnje, potem ko je pravilno ugotovilo, da je 8. 11. 2021 Odlok 174/21 veljal in da Ustavno sodišče do tistega dne ni poseglo v njegovo veljavnost, ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je Odlok 174/21 morda vendarle protiustaven. Celo če bi ga Ustavno sodišče po 8. 11. 2021 razveljavilo ali če bi njegovo protiustavnost po tem datumu prepoznalo pravdno sodišče, to ne bi spremenilo za to pravdo ključnega. To je, da toženka kot zasebnopravni subjekt 8. 11. 2021 pač ni mogla niti ni smela izbirati, ali naj spoštuje učinkujoč prisilni predpis ali ne, ker ima nemara sama za to dobre (ustavnopravne) argumente.9

10.V izhodišču res drži, da sodišča ne veže nezakonit ali protiustaven podzakonski predpis. Čeprav je zapisalo, da je vezano na Odlok 174/21, sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na (domnevno) protiustavni Odlok 174/21 na način, ki je v pravni državi prepovedan (z drugo povedjo 125. člena Ustave in prvo povedjo prvega odstavka 3. člena ZS). Ni namreč aktiviralo (izrekalo) pravnih posledic, ki jih določa ta odlok. Le upoštevalo je njegov pretekli obstoj kot pravno pomembno dejstvo, ki je v času obravnavanega dogodka obvezno usmerjalo toženkino ravnanje.

11.Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo o krivdni odškodninski odgovornosti. S tem, ko se ni opredelilo do vsebine, ki glede na pravilno materialno pravno izhodišče ni pravno pomembna (to je, ali je bil morda Odlok 174/21 neskladen s kakšno določbo Ustave, zlasti z zahtevo po prepovedi urejanja pravic in obveznosti s podzakonskimi predpisi), seveda ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

12.Zato in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13.Tožnik ni uspel s pritožbo, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila. Zato ji mora tožnik povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife10 (375 odvetniških točk ali 225 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 375 točk ali 4,50 EUR) in 22 % DDV (50,49 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 279,99 EUR, mora tožnik tožencu povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 174/21, v nadaljevanju Odlok 174/21.

2Uradni list RS, št. 69/95 in nasl. - ZNB.

3Gre za odločbo U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022 in U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022.

4Natančneje, njegove 2. člen, prvo alinejo drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen.

5Natančneje, da niso v neskladju z 2. členom Ustave (načelom jasnosti in določnosti predpisov), tretjim odstavkom 51. člena Ustave (pravica do prostovoljnega zdravljenja), 35. členom Ustave (pravica do varstva telesne integritete), drugim odstavkom 120. člena Ustave (načelom legalitete), svobodo gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave), svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena Ustave), pravicami in dolžnostmi staršev (prvi odstavek 54. člena Ustave) ter pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. člena Ustave).

6Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - ZPP.

7Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ.

8Uradni list RS, št. 94/07 - ur. p. b. in nasl. - ZS.

9Nekaj drugega sta vprašanji skrajne sile in silobrana, ki sta jasno določena z zakonom. Teorija prava obravnava tudi vprašanje meja pravnosti (človečnosti) pozitivnega prava, ki se v delujoči ustavni demokraciji ne bi nikdar smelo zares postaviti. Odveč bi bilo utemeljevati, zakaj čemu takemu niti od daleč ni podoben pričujoči primer - tj. pogojevanje dejavnosti v zaprtem prostoru, in to med epidemijo nalezljive bolezni, s potrdilom o prebolelosti, negativnem testu ali cepljenju.

10Uradni list RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami - OT.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10, 131, 131/1, 147, 147/1, 179, 179/1 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 3, 3/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) - člen 7, 7/1, 7/4 Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) - člen 2, 3, 3/2, 3/2-1, 5, 5/4, 20, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.