Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo I P 25/2017 z dne 24. 5. 2018, vendar je bil njen predlog zavrnjen.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati takso za pritožbo zoper sodbo, ki ji je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse.

Ustavno sodišče je že navedlo, ko je odločalo o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP, da iz pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave, ne izhaja, da mora država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerih se odloča o pravicah ali obveznostih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožene stranke z dne 24. 7. 2018 štelo za umaknjeno.

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pritožbo tožene stranke zoper sodbo, z dne 24. 7. 2018 sprejme v obravnavo oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Plačilo sodne takse za pritožbo je v skladu z določbo prvega odstavka 105.a člena ZPP procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe. Če sodna taksa za pritožbo v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo I Pg 25/2017 z dne 24. 5. 2018, vendar je bil njen predlog zavrnjen s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 25/2017 z dne 3. 10. 2018, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom I Cpg 908/2018 z dne 19. 12. 2018. Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom Cpg 31/2019 z dne 21. 3. 2019 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 25/2017 z dne 7. 1. 2019, s katerim je to zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 12. 10. 2018 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo I Pg 25/2017 z dne 24. 5. 2018. 6. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati takso za pritožbo zoper sodbo, ki ji je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse, ki je vsebovan v IV. točki izreka sklepa Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 25/2017 z dne 3. 10. 2018. Nesporno je, da tožena stranka sodne takse po plačilnem nalogu v danem roku ni plačala. V pritožbi trdi, da takse ne more plačati, ker nima sredstev za plačilo le te, da bi moralo pritožbeno sodišče njeno pritožbo zoper sodbo kljub temu obravnavati, plačilni nalog pa poslati finančni upravi v nadaljnje postopanje glede izterjave sodne takse. Trdi, da bo v nasprotnem primeru grobo poseženo v pravico tožene stranke, da o njeni pritožbi odloči pritožbeno sodišče in s tem preveri odločitev prvostopenjskega sodišča. 7. Ustavno sodišče je že navedlo, ko je odločalo o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku, da iz pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave, ne izhaja, da mora država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerih se odloča o pravicah ali obveznostih. Navedlo je, da obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov zakonodajalec lahko predpiše, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka (sklep U-I-77/12, Up 376/12 z dne 18. 4. 2014). Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice obveznosti plačevanja sodnih taks za tožbe ali pritožbe v civilnih zadevah ne pojmuje kot takšne omejitve izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna (64. točka obrazložitve sodbe ESČP Podbielski in PPU Polpure proti Poljski). 1

8. Trditve pritožnika o kršitvi pravice do pravnega sredstva se ob povedanem izkažejo kot neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

1 9. točka sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-77/12, Up 376/12 z dne 18. 4. 2014.