Jedro

Za ugotavljanje davčne osnove je smiselna razvrstitev posebnih iger na srečo, kot jo določa 38. čl. zakona o igrah na srečo. Z vidika obdavčenja je najpomembnejša značilnost posamezne igre dohodek, ki ga prinaša igralnici.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

SDK Podružnica Nova Gorica je z odločbo št. 320-33/94-IV/HA-6 z dne 9.6.1994 naložila tožeči stranki,da poveča obveznosti iz naslova obračunanega prometnega davka od posebnih iger na srečo v znesku 69.598.544,80 Sit ter zmanjša prihodke v istem znesku, da poveča obveznosti iz naslova zamudnih obresti v znesku 512.468,00 Sit in poveča odhodke financiranja v istem znesku ter da vplača navedena zneska posebnega prometnega davka in zamudnih obresti.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje. Svojo odločitev je oprla na stališče, da je treba razlagati zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo (Ur.l. RS št. 67/93) in zakon o igrah na srečo (Ur.l. SRS Št 32/80 in 29/86 - v nadaljnjem ZIS) tako, da so vrste iger na srečo določene v 38. čl. ZIS in sicer kot igre, ki jih igrajo igralci proti igralnici, igre, ki jih igrajo igralci drug proti drugemu in igre na igralne avtomate. V predpisih pa ni osnove za tako razvrstitev iger na srečo, na kakršno se sklicuje tožeča stranka.

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila tožbo. Izpodbija stališče tožene stranke, da 38. čl. ZIS določa vrste posebnih iger na srečo in se sklicuje na 43. in 41. čl. ZIS, po katerih so posamezne vrste iger specificirane glede na pravila, ki so tudi bistven element za izdajo dovoljenja za prireranje posameznih vrst iger. Zato meni, da se 5. čl. zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo, ki govori o davčnih osnovah, sklicuje na posamezne vrste iger, opredeljenih s pravili. Meni, da nejasnih določb zakona ni mogoče razlagati njej v škodo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vstraja pri svoji odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger ne srečo določa, da se davčna osnova ugotavlja za vsako vrsto posebnih iger na srečo posebej (2. odst. 5. čl.). Ne vsebuje pa nobene opredelitve o tem, kako je treba ločiti posebne igre na srečo po posameznih vrstah. O tem določa le, da so posebne igre na srečo po tem zakonu igre, ki se igrajo v igralnicah v skladu s posebnim zakonom (1. odst. 2. čl.). Potemtakem je pravilno stališče, ki ga zastopa tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je treba iskati opredelitev posameznih vrst posebnih iger na srečo v zakonu o igrah na srečo, na katerega napotuje določba 2. člena zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo. Posebne igre na srečo ureja 4. poglavje zakona o igrah na srečo. 38. čl. določa, da so posebne igre na srečo: -igre, ki jih igralci igrajo proti igralnici, -igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu in -igre na igralne avtomate. Po stališču tožene stranke ta določba opredeljuje tri vrste posebnih iger na srečo, po stališču tožeče stranke pa ta določba opredeljuje tri skupine posebnih iger na srečo. Tožeča stranka se sklicuje tudi na 43. člen, ki določa, da mora imeti igralnica posebna pravila za vsako vrsto posebnih iger na srečo, ki jih lahko igrajo gostje. Iz pravil mora biti razviden potek iger, biti morajo gostom vselej na razpolago in sestavljena morajo biti v slovenščini in še vsaj v dveh tujih jezikih. Sklicuje se še na 41. člen, po katerem je za prirejanje posebnih iger na srečo potrebno dovoljenje, ki ga izda Republiški sekretariat za finance po prostem preudarku. Prošnji za izdajo dovoljenja je treba priložiti med drugim pravila iger, ki se bodo igrale v igralnici.

Opisana ureditev je namenjena regulaciji pogojev za prirejanje posebnih iger na srečo in pridobitvi potrebnega dovoljenja za to. V tem kontekstu ima svoje mesto tudi določba 43. člena, ki edina izrečno govori o vrstah posebnih iger na srečo. Igralnico zavezuje, da mora imeti za vsako vrsto iger pravila, kar je vsekakor nujno zaradi zagotavljanja nemotenega in korektnega poteka igranja. Z vidika uresničevanja davčnih obveznosti pa navedena določba nima takega pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka. Za ugotavljanje davčne osnove namreč pravila posameznih iger niso pomembna, pač pa je smiselna razvrstitev, kot jo določa 38. čl. zakona o igrah na srečo. Res ta določba izrečno ne govori o vrstah iger, je pa edina določba v zakonu, ki posebne igre na srečo opredeljuje in jih razvršča v tri kategorije, katerih značilnost je ravno način, kako igralnica pridobiva dohodek. O tem, ali vrste iger na srečo opredeljuje njihovo poimenovanje, pravila ali kaj drugega, je mogoče zastopati različna stališča glede na namen razvrščanja. Z vidika obdavčenja pa je gotovo najpomembnejša značilnost posamezne vrste iger dohodek, ki ga prinaša igralnici. Glede pridobivanja dohodka so za igralnico postranskega pomena pravila igre. Ugotavljanje davčne osnove na podlagi razvrstitve iger glede na pravila potemtakem ne ustreza namenu zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo. Ustreza pa mu razvrstitev po 38. čl. ZIS glede na uvodno mesto v poglavju o posebnih igrah na srečo in glede na svojo zgradbo, ko deli posebne igre na srečo po skupnih značilnostih v posamezne vrste in jih po tem kriteriju razvršča na posamezne alinee.

Drugačno razvrščanje posebnih iger na srečo, ki ga zagovarja tožeča stranka, in se pri tem opira tudi na mnenje sekcije za igralništvo pri Gospodarski zbornici Slovenije in na članek v reviji IKS, v zvezi z ugotavljanjem davčne osnove za posebni prometni davek od posebnih iger na srečo ne pride v poštev. Razvrstitev sekcije za igralništvo pri GZS, ki jo je vzela za podlago svojega obračuna tožeča stranka, ni v skladu niti s kriterijem razdelitve po pravilih iger, na katerega se sicer sklicuje tožeča stranka. Ta pristop tudi sicer nima nobene podlage v zakonu. Članek, ki ga omenja tožeča stranka, pa glede vprašanja, ki je sporno v tej zadevi, nima nobenih argumentov in je očitno, da je pozornost pisca obrnjena drugam.

Izpodbijana odločba temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni podan. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. čl . zakona o upravnih sporih v zvezi s 5. odst. 56. čl. zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje).