Jedro

Tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, zato mu pripada odškodnina za čas odpovednega roka, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnik je toženo stranko obvestil o prenosu svoje terjatve na določeno družbo na podlagi določil 419. člena OZ. Ni pravne ovire, da tožnik ne bi smel svoje terjatve prenesti na drugega, saj ne gre za neodtujljivo pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je lahko odločalo o tožbenem zahtevku na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Zato se je tožnik lahko pravdal v svojem imenu, vendar za tujo materialno pravico, kot je tudi postavil tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v I. točki v povezavi z II. točko izreka tako, da je tožena stranka dolžna družbi A. d.o.o., po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov izplačati tožniku neto znesek v višini 3.096,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 299,63 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna družbi A. d.o.o. po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov od zneska 3.096,75 EUR v korist tožeče stranke, izplačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške postopka oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožnik v pritožbi navaja, da je v tožbenem zahtevku zahteval, da tožena stranka po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov od neto zneska odškodnine namesto odpovednega roka v višini 3.096,75 EUR v korist tožnika, izplača neto odškodnino v višini 3.096,75 EUR namesto odpovednega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila. Pojem plače, v kolikor ni izrecno določeno drugače, se vedno pojmuje kot bruto znesek, pri čemer drži navedba sodišča, da je tožnik izhajal iz neto zneskov, nikakor pa ne drži in je posledično pravno in dejansko zmoten zaključek sodišča, da je potrebno zato, ker je tožnik izhajal iz neto zneskov, odločati o mejah postavljenega zahtevka in je sodišče zato tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Tožbeni zahtevek je bil spremenjen na glavni obravnavi dne 14. 4. 2014, tožnik pa je z njim zahteval, da tožena stranka družbi A. d.o.o. po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov od neto zneska odškodnine, namesto odpovednega roka v višini 3.096,75 EUR v korist tožnika izplača neto znesek odškodnine namesto odpovednega roka. Tožnik je znesek odškodnine namesto odpovednega roka izrecno opredelil v neto višini in zahteval, da se na ta znesek obračuna in odvedejo davki in prispevki v njegovo korist, saj neto znesek predstavlja znesek po plačilu davkov in prispevkov. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji predstavlja bruto znesek, če ni posebej določeno drugače (odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2006 in številne druge), zato je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je tožnik lahko svojo terjatev prenesel na drugega in da zaradi tega ni izgubil pravnega interesa in aktivne legitimacije. Sodišče se sklicuje na prvi odstavek 190. člena ZPP, ki se nanaša na stvari in pravice, da ne more veljati za sporne terjatve iz delovnega razmerja. Tožnik pa je svojo terjatev iz delovnega razmerja prenesel na A. d.o.o.. Sodišče je nepravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 12. 5. 2010 namesto od vročitve tožbe toženi stranki. Tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti šele od tedaj, ko se je tožena stranka seznanila z naravo in podlago zahtevka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po vpogledu v spis naslovnega sodišča Pd 340/2010, ki je sicer rešen pravnomočno, pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka, pri čemer je tožnik cediral svojo terjatev družbi A. d.o.o.. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki ureja izredno odpoved delavca, v drugem odstavku določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. ZDR pa v drugem odstavku 92. člena ureja minimalne odpovedne roke. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 417. členu ureja odstop terjatve s pogodbo (cesija) in določa, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom drugim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njegova narava nasprotuje prenosu na drugega.

Glede na to, da je tožnik podal izredno odpoved toženi stranki 11. 5. 2010, mu torej pripada odškodnina za čas odpovednega roka, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sama višina odškodnine med strankama niti ni bila sporna, pri čemer tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni ugovor, da tožnik ne bi smel prenesti svoje terjatve na drugega, ker gre za neprenosljivo terjatev. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik toženo stranko obvestil o prenosu svoje terjatve na družbo A. d.o.o. na podlagi določil 419. člena OZ. Ni pravne ovire, da tožnik ne bi smel svoje terjatve prenesti na drugega, saj ne gre za neodtujljivo pravico. Sodišče je tudi pravilno štelo, da je lahko odločalo o navedenem tožbenem zahtevku na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tako se je tožnik lahko pravdal v svojem imenu, vendar za tujo materialno pravico, kot je tudi postavil tožbeni zahtevek. Pritožba tudi zmotno meni, da bi tožniku šle obresti od vročitve tožbe toženi stranki oziroma od seznanitve z naravo tožbenega zahtevka (cesija), in ne že od 12. 5. 2010. Tožniku pripadajo namreč zakonite zamudne obresti od prenehanja delovnega razmerja, saj je prvenstveno šlo za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka, torej je tožnik upravičen do plačila obresti od naslednjega dne po podani izredni odpovedi, to je od 12. 5. 2010 dalje, ker je podal izredno odpoved 11. 5. 2010. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožnika utemeljena, pri čemer sicer ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi 14. 4. 2014 postavil nekoliko nejasen tožbeni zahtevek, pri tem pa ugotavlja, da iz postavljenega tožbenega zahtevka izhaja, da je zahteval, da je tožena stranka v korist tožnika dolžna po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov od neto zneska odškodnine namesto odpovednega roka izplačati neto znesek odškodnine v višini 3.096,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila. Znesek 3.096,75 EUR predstavlja torej izplačilo neto zneska, na katerega je tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke. V kolikor je sodišče ugotavljalo, da gre za nekoliko nejasen tožbeni zahtevek, bi moralo to s tožnikom na podlagi načela materialnega procesnega vodstva (285. člena ZPP) ustrezno razčistiti, zlasti iz razloga, ker sodišče načeloma odloča o bruto plači. Tako je tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek družbi A. d.o.o. v neto znesku in na ta znesek plačati davke in prispevke za tožnika, čemur se tožnik sicer tudi ne more odpovedati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnika pa ugodilo in odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške postopka in sicer za nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 225,60 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Tako pritožbeni stroški znašajo skupaj 299,63 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.