Jedro

Tožena stranka je vzela v obzir nesporne okoliščine, da je tožnik ponavljal kršitve, zaradi katerih so morali večkrat posredovati policisti. Poleg tega je tožena stranka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika na dveh osebnih razgovorih najprej opozarjala in seznanila z možnostjo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Glede na navedeno je po presoji sodišča nevarnost, ki jo tožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost vsaj enaka teži posega, ki ga izpodbijana omejitev gibanja pomeni za njegovo pravico do svobode.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da bo tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 21. 10. 2024 od 11:45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 1. 2025 do 11:45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da ni bilo stroškov postopka (3. točka izreka).

2.Obrazložitev se uvodoma sklicuje na 21. 10. 2024 prejeto poročilo socialne službe (dokumenti z dne 9. 5. 2024, 17. 5. 2024, 20. 5. 2024, 15. 6. 2024, 20. 6. 2024 in 20. 7. 2024) 0 tožnikovih kršitvah Uredbe 0 hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 9. 5. 2024 ob 00:42 uri je razvidno, da je bil tožnik udeležen v fizičnem napadu s sostanovalcem. Ta je ponovno začel z agresivnim vedenjem, zato ju je varnostnik pozval, naj prenehata s kršenjem hišnega reda na varovanem območju. Ker nista upoštevala navodil, ju je fizično razdvojil. Kljub temu je tožnik ponovno planil k sostanovalcu, da bi ga fizično napadel, kar pa je varnostnik preprečil z ustno odredbo, naj prenehata. Ker tožnik in sostanovalec tega nista upoštevala, ju je s strokovnim prijemom pospremil do čakalnice do prihoda policije.

4.Glede na poročilo o dogodku varnostne službe z dne 17. 5. 2024 ob 23:50 uri je bil tožnik udeležen v incidentu v sobi M39, kjer je bilo razbito okensko steklo. Sostanovalec A. A. je pokazal površinske praske na svojem vratu in trdil, da ga je napadel tožnik. Varnostna služba je tožniku zaradi kršitev hišnega reda na varovanem območju izrekla ukrep zadržanja do prihoda policije. Iz poročila izhaja, da je tožnik nerazločno govoril, težko hodil, izgubljal ravnotežje in imel motne oči. Ker je krvavel iz členka desne roke, mu je bila nudena prva pomoč. Ukrepu zadržanja do prihoda policije se ni upiral.

5.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 20. 5. 2024 ob 03.00 uri je razvidno, da je tožnik na oddelku D strigel sostanovalca, pri tem pa sta bila glasna in poslušala glasbo. Zaradi pozne ure ju je varnostnik opozoril na kršenje hišnega reda na varovanem območju (nočni mir in počitek). Tožnik in sostanovalec nista upoštevala navodil varnostne službe, zato jima je bilo odrejeno, da v čakalnici počakata do prihoda policije. Ker nista upoštevala niti tega, je varnostnik pristopil do tožnika in uporabil fizično silo, pri tem pa ga je tožnik odrinil.

6.S tožnikom je bil 20. 5. 2024 opravljen razgovor glede navedenih kršitev hišnega reda. Opozorjen je bil, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

7.Uradna oseba je tožnika seznanila s poročilom o delu varnostne službe z dne 20. 5. 2024, s katerim se tožnik ni strinjal. Navedel je, da ga je zbudil prosilec Oussama in vprašal, če ga lahko postriže. Tožnik mu je odgovoril, da ga bo jutri, vendar je prosilec vztrajal, saj bo takrat odšel v Italijo. Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da je prosil varnostnika, naj mu odklene vrata brivnice, da bi vzel brivske pripomočke, ker pa tam ni smel striči, je odšel v kopalnico. Povedal je še, da so v kopalnico prišli trije varnostniki, eden izmed njih je dejal, da veliko striže, da ima veliko denarja in ga je izzival. Tožnik je poslušal glasbo, zato je varnostnik rekel, naj se glasba takoj ugasne in ga začel prerivati. Tožnik je povedal, da ni nikogar odrival, tukaj dela, da lahko kaj zasluži.

8.Z navedenimi dejanji je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe ter kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem tega predpisa, s čimer ogroža sebe in ostale nastanjene v azilnem domu.

9.Iz poročila varnostne službe z dne 15. 6. 2024 ob 1:20 uri je razvidno, da je bilo med dvema oddelkoma slišati glasno vpitje treh vidno vinjenih oseb, ki so se prepirale in prerivale. Varnostnik jih je opozoril na kršitev hišnega reda, pri tem pa se je tožnik postavil predenj v "borbeni položaj" in se pomikal proti njemu. Varnostnik je tožniku ustno odredil, naj preneha, vendar se tožnik ni umiril in se je začel prerivati z varnostnikom. O dogodku je bila obveščena policija.

10.Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 20. 6. 2024 je razvidno, da je imel tožnik v azilnem domu skrito sekiro, ki naj bi jo uporabil v pretepu.

11.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 20. 7. 2024 ob 02:16 uri je razvidno, da je bil tožnik udeležen v fizičnem obračunu s prosilcem B. B. izven varovanega območja. Navedeni prosilec je tožnika tako močno stiskal okoli vratu, da je pričel izgubljati zavest. Varnostniki so posredovali v pretepu zaradi ogrožanja življenja, o dogodku je bila obveščena tudi policija. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 20. 7. 2024 ob 5:06 uri izhaja, da je tožnik razgrajal po sobi, rušil pograde in kričal. Po posredovanju varnostne službe se ni umiril, zato so tožnika z uporabo fizične sile ("transportni prijem") odpeljali na recepcijo do prihoda policije.

12.S tožnikom je bil 24. 7. 2024 spet opravljen razgovor glede njegovih kršitev Uredbe, na katerem je bil ponovno opozorjen, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

13.Uradna oseba je tožnika seznanila s poročilom o delu varnostne službe z dne 9. 5. 2024 glede fizičnega napada na prosilca C. C. v sobi D7. Kljub posredovanju varnostne službe se tožnik ni umiril, zato je bil odpeljan v sobo za zadržanje, o dogodku pa je bila obveščena policija. Tožnik je pojasnil, da je ta gospod prišel pijan v njegovo sobo in ni želel ven ter začel s stolom udarjati ob tožnikovo nogo. Povedal je še, da je prišel v sobo k svojemu prijatelju, s katerim skupaj kradeta, zato se je tožnik bal za svoje stvari.

14.Uradna oseba je tožnika seznanila še s poročilom varnostne službe in vsebino uradnega zaznamka socialne službe z dne 17. 5. 2024 glede dogodka v sobi M39, v katerem je bilo razbito okensko steklo, tožnik pa je bil obtožen napada na sostanovalca. Tožnik je pojasnil, da je bil ta dan pijan in da je odšel v sobo M39 po hašiš. Povedal je še, da je premočno potrkal na vrata, zato se je sostanovalec razburil, in da ni razbil okna.

15.Tožnik je bil seznanjen tudi s poročilom varnostne službe z dne 20. 5. 2024, ko naj bi skupaj s prosilcem D. D. kalil nočni mir in red (glasno pogovarjanje in glasna glasba). Ker tožnik ni upošteval opozoril varnostnikov, so ga odpeljali do sobe za zadržanje. Tožnik se je do varnostnika obnašal agresivno, o dogodku je bila obveščena policija. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je prosilcu D. D. sicer večkrat povedal, da danes ni več časa za striženje, vendar ga je kljub temu postrigel, pri tem pa sta bila glasna. Tožnik je še povedal, da D. D. takrat ni bil normalen, bil je glasen, ker je prejel preveč zdravil. Tožnik je hotel končati s friziranjem, vendar se je bal D. D.

16.Uradna oseba je tožnika seznanila tudi s poročilom varnostne službe z dne 15. 6. 2024, ko naj bi tožnik povzročal nemir in težave v prostorih azilnega doma, prisoten naj bi bil tudi alkohol. Ob opozorilu varnostnikov se je tožnik postavil v "borbeni" položaj in ni upošteval ustnih odredb varnostnikov, zato je bila obveščena policija. Tožnik je pojasnil, da je bil pijan in da se je malo "hecal" z varnostniki, ki so poklicali policijo.

17.Uradna oseba je tožnika seznanila tudi s poročilom varnostne službe z dne 20. 6. 2024, ko je tožnik v azilni dom prinesel sekiro z namenom, da bi se pripravil na pretep. Tožnik je izjavil, da sekira pripada prosilcu E. E. in da jo je odvrgel v smeti.

18.Tožnik je bil seznanjen še s poročilom varnostne službe z dne 20. 7. 2024, ko naj bi bil udeležen v fizičnem obračunu z B. B. izven varovanega območja, vendar so varnostniki posredovali zaradi ogrožanja življenja, poklicana pa je bila tudi policija. Tožnik je izjavil, da je B. B. prišel v sobo in ga obtožil kraje, zato sta odšla ven, da bi se zmenila zunaj varovanega območja.

19.Iz listin je razvidno, da je tožnik spet kršil 10. in 11. člen Uredbe in kljub ponovnemu opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem tega predpisa. Zato je bil tožniku 21. 10. 2024 ustno za zapisnik izrečen obravnavani ukrep omejitve gibanja.

20.Pred ustnim izrekom omejitve gibanja je bil tožnik seznanjen z vsemi navedenimi dejanji, tudi s poročilom varnostne službe z dne 20. 10. 2024, iz katerega je razvidno, da se je tožnik v vinjenem stanju prerival s tujcem z imenom F. F. in ga pozival k pretepu. Navedeni tujec je varnostnikom povedal, da naj bi tožnik pristopil do njega, mu s silo protipravno odvzel srebrno ogrlico in jo pospravil v zadnji žep hlač. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je varnostnik opravil površinski pregled, pri tem pa se je tožnik aktivno upirali, zato mu je bil izrečen ukrep zadržanja do prihoda policije. Kljub temu je tožnik želel zapustiti varovano območje in ponovno obračunati z navedenim tujcem. Ne glede na opozorila se tožnik ni umiril, zato so bila uporabljena sredstva za vklepanje, med tem pa je tožniku iz žepa padla srebrna ogrlica, ki je bila predana policiji. Tožnik je pojasnil, da je ogrlica njegova in da je bil v vinjenem stanju.

21.S svojimi dejanji je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe, iz katerih je razvidno, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola. Zaradi kršitev sta uradna oseba in socialna služba z njim opravila več razgovorov, vendar brez učinka.

22.Tožnik je očitana dejanja zanikal oziroma opisal drugače. Vendar pa tožena stranka njegovim trditvam ni sledila, saj kljub več opozorilom ni upošteval Uredbe. Tožnik je, čeprav je dobro poznal pravila v azilnem domu, s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, pri čemer ni ogrožal le sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu.

23.Tožniku je bila od njegove nastanitve v azilnem domu ves čas na voljo pomoč socialnih delavcev. Ker kljub celostni obravnavi ni prišlo do sprememb v tožnikovem vedenju, je po oceni tožene stranke izrek ukrepa omejitve gibanja v obravnavani zadevi nujen, logičen in utemeljen.

24.Tožena stranka je še preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa tožnikova ravnanja (prepiri s sostanovalci, agresiven odnos do varnostnikov in policije, vpitje v stanju vinjenosti, kraja in pretepi s sostanovalci) v prostorih azilnega doma tožena stranka meni, da je utemeljeno pričakovanje, da bi tožnik nadaljeval s kršitvami, če bi ostal v prostorih azilnega doma. To potrjuje tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje, saj je morala dvakrat posredovati celo policija. Omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je kršil kljub opozorilom, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Posredovanje policije in opozorila varnostnikov niso vplivala na izboljšanje tožnikovega vedenja.

25.Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in da je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne tožnikove kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Če bi tožnik ostal v azilnem domu, bi lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem, žaljivim in nasilnim odnosom, neupoštevanju navodil in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

Tožnikove trditve

26.Zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

27.Uvodoma tožnik povzema vsebino navedenih poročil in s tem povezanih svojih izjav. Opozarja, da ni jasno, katero alinejo 10. in 11 člena Uredbe je kršil, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je bil tožnik seznanjen z Uredbo, kot to določa njen 9. člen.

28.V obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj opisi očitanih ravnanj izhajajo le iz navedenih poročil o delu varnostne službe in ne tudi iz drugih dokazov (na primer zaslišanje sostanovalcev, ki so bili udeleženi pri posameznih dogodkih ali morebitnih prič ali z vpogledom v morebitne posnetke kamer). Zato in ker je bila tožniku dejansko odvzeta prostost, je izrečeni ukrep omejitve gibanja nesorazmeren.

29.Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna nujnost obravnavanega ukrepa. Točka 1. izreka je le prepis zakonske določbe v delu "zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", manjka pa obrazložitev, s katerim ravnanjem je tožnik ogrožal lastno in premoženjsko varnost ter kateri so drugi primerljivi razlogi javnega reda.

30.Po tožnikovem mnenju izpodbijani sklep ne bi smel temeljiti na časovno oddaljenih dogodkih iz maja, junija in julija.

31.Za tožnika ne more imeti škodljivih posledic ugotovitev, da azilni dom nima ustreznih mehanizmov za preprečitev nadaljnjih kršitev in da niso predvideni manj prisilni ukrepi od omejitve gibanja. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu le citira zakonsko določbo o trajanju ukrepa, zato sklep v tem delu ni obrazložen, saj ni jasno, kateri razlogi bi morali prenehati. Če se razlogi nanašajo na vinjenost, so že prenehali.

32.V predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti, tam se ne more svobodno gibati in iti na svež zrak. Z izpodbijanim sklepom je bila kršena njegova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadržalo izvrševanje izpodbijanega sklepa tako, da se omejitev gibanja odpravi in se tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce ter se ga ponovno nastani v azilni dom.

Trditve tožene stranke

33.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja še, da je od Policijske uprave Ljubljana dobila podatke, da je bil tožniku izdan plačilni nalog za prekrške za dejanja, ki so bila storjena v azilnem domu 9. 5. 2024 ob 00.40 uri, 20. 5. 2024 ob 3.00 uri, 20. 7. 2024 ob 5.20 uri in 23. 7. ob 3.35 uri. Poleg tega je tožnik osumljen, da je 15. 6. 2024 v policijskem postopku, ki ga je vodila Policijska postaja Vič, storil kaznivo dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Dokazni postopek

34.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

35.Tožba ni utemeljena.

36.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

37.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

38.Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo z ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

39.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

40.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno dejanskim zaključkom tožene stranke glede opisanih ravnanj dne 9. 5. 2024, 17. 5. 2024, 20. 5. 2024, 15. 6. 2024, 20. 6. 2024, 20. 7. 2024 in 20. 10. 2024, na katere se nanašajo v povzetku obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena poročila varnostne službe (povzetek je razviden iz točk od 2 do 20 obrazložitve te sodbe). Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila in uradni zaznamek v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz njih z vidika zahtev obravnavane zadeve (zadnja poved v 39. točki obrazložitve te sodbe) dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejstva (storitev očitanih dejanj). Zato ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker tožena stranka ni izvedla drugih dokazov. Poleg tega niti iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi ni razvidno, da navedenih dejanj ni storil, ampak nasprotno - da jih obžaluje. Sodišče še pripominja, da glede na časovno opredelitev dejanj, iz katere je razvidno, da se tožniku očita tudi dne 20. 10. 2024 storjeno dejanje, očitno ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep temelji le na dejanjih, ki jih je tožnik storil maja, junija in julija.

41.Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere določbe 10. in 11. člena Uredbe je kršil tožnik. Čeprav tožena stranka ni določno opredelila posameznih točk 11. člena Uredbe, ki določa prepovedi za nastanjene osebe, pa iz s tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa (povzetek je razviden iz 21. točke obrazložitve sodbe) jasno izhaja, da je tožniku očitala kršitev 6., 7., 8., 10. in 17. točke 11. člena Uredbe, s čimer je napolnila nedoločen pravni pojem "varstvo osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda"iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik ni bil seznanjen z Uredbo, saj je nasprotno razvidno iz zapisnika o razgovoru s tožnikom z dne 24. 7. 2024 o možnostih pridržanja na Center za tujce, ko je tožnik na jasno vprašanje, ali pozna hišni red, odgovoril pritrdilno.

42.Tožnik še ugovarja, da bi obravnavani ukrep ni bil nujen in da bi mu morala tožena stranka namesto ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce odrediti manj prisilni ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma.

43.V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je glede na citirani drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pogoj za odreditev izpodbijanega ukrepa, da pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. S tem je v slovenski pravni red prenesen člen 8(2) Recepcijske direktive II, po katerem lahko države članice prosilca pridržijo, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Po stališču Vrhovnega sodišča je presojo učinkovitosti mogoče opraviti tudi ex ante, ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera.

44.Tožena stranka je to presojo opravila v okviru ugotavljanja sorazmernosti posega v tožnikovo pravico do osebne svobode. Glede na merila navedene sodbe SEU v zadevi C-601/15 PPU se sodišče strinja, da so tožnikove kršitve Uredbe take narave in moči, da predstavljajo dovolj resno nevarnost javnemu redu. Ob tem je tožena stranka vzela v obzir nesporne okoliščine, da je tožnik ponavljal kršitve, zaradi katerih so morali večkrat posredovati policisti. Poleg tega je tožena stranka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika na dveh osebnih razgovorih najprej opozarjala in seznanila z možnostjo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Glede na navedeno je po presoji sodišča nevarnost, ki jo tožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost vsaj enaka teži posega, ki ga izpodbijana omejitev gibanja pomeni za njegovo pravico do svobode.

45.V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča še posebej vzeti v obzir, da je tožnik (tudi) na glavni obravnavi izpovedal, da je dejanja storil zaradi odvisnosti od alkohola, torej v stanju alkoholiziranosti. Tudi ob takih okoliščinah je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

46.Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje sposobnosti tožene stranke za izvajanje milejšega ukrepa, kot smiselno navaja tožnik, ampak za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na tožnikove individualne okoliščine.

47.V zvezi s (smiselnimi) tožnikovimi trditvami glede trajanja ukrepa omejitve gibanja sodišče pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 9. člena Recepcijske direktive II prosilca pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz tretjega odstavka 8. člena. Po petem odstavku 9. člena te direktive pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja. Ta določba je v slovenski pravni red prenesena s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

48.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

49.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1.

50.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

51.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe (gre za nedoločen pravni pojem), vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

52.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

53.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

54.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

55.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, vendar zaradi zavrnitve tožbe niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodi
61
0e zavrnilo zahtevo za izdajo za
0dasne odredbe.

-------------------------------

1Sodi
61
0de Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z enako dolo
0dbo to
0dke e tretjega odstavka 8.
0dlena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta
7ee presodilo, da ni v nasprotju s 6.
0dlenom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5.
0dlena Evropske konvencije o
0dlovekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

2Prav tam, 69. to
0dka obrazlo
7eitve.

3Tako tudi Vrhovno sodi
61
0de v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

4Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano izra
7eati rasno, versko, nacionalno, spolno, politi
0dno ali drugo nestrpnost v kakr
61ni koli obliki.

5Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano imeti
7ealjiv ali nasilen odnos do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb.

6Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano vna
61ati in u
7eivati alkoholne pija
0de ter druge opojne snovi.

7Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano neizpolnjevanje ukazov uradnih oseb, ki bi povzročilo hujše motnje v delovanju nastanitvene kapacitete.

8Zaradi zagotavljanja varnosti in reda je v prostorih azilnega doma prepovedano kršiti javni red in mir.

9Določen je z Uredbo.

10Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

11Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2024 z dne 16. 20. 2024 (8. točka obrazložitve).

12Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

13Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

14Po tej določbi se ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa.

15. Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

16. Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.