Jedro

Osebe, ki so bile člani nemške politične organizacije Kulturbund (rdeča izkaznica), se pri ugotavljanju državljanstva kot predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije, če niso bile vpisane v evidenco državljanov po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, štejejo za osebe nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 12.1.1993, s katero je ta ugotovil, da M.L. ni bila državljanka SR Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da je odločba prvostopnega organa pravilna, saj iz arhivskega gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo izhaja, da je imenovana vpisana v seznam "folksdojčerjev "Parteigenosse - NSDAP" in v seznamu članov Kulturbunda za okraj ... Trditev, da se ni prostovoljno vključila v Kulturbund, pač pa so jo vključile znanke, ni sprejemljiva, ker je moral vsakdo, ki je bil zainteresiran za članstvo v tej organizaciji, zaprositi sam za včlanitev, pri tem pa je moral podpisati posebno izjavo o tem, da se prišteva k nemški narodnosti. To pa sta morali potrditi in osebno priporočiti za včlanitev še dve priči, ki sta že bili včlanjeni v tej organizaciji. Dejstvo, da je bila M.L. članica Kulturbunda in da se je izselila iz Slovenije pred 4.12.1948, je imelo za posledico uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Skladno s to določbo imenovana na dan 28.8.1945 ni postala državljanka FLRJ in LR Slovenije. Ker tudi po letu 1945 ni pridobila tega državljanstva, se tudi po sedaj veljavnem zakonu o državljanstvu ne šteje za državljanko Republike Slovenije.

V tožbi tožnica navaja, da izpodbijana odločba temelji na seznamih brez pravne vrednosti. V arhivskih gradivih Ministrstva za notranje zadeve in Inštituta za novejšo zgodovino ne obstajajo nikakršni dokumenti, ki bi kazali na nelojalnost M.L., predvsem ni nikjer njene pristopne izjave, ki bi kazala na njeno zavestno vključitev v Kulturbund ali katerokoli drugo nelojalno organizacijo. Predlaga, da sodišče ugotovi, da se je imenovana štela za jugoslovansko državljanko.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri tem pa še dodaja, da upravni organ ni ugotavljal nelojalnega ravnanja M.L., kar je v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Glede ugovora, ki se nanaša na pristopno izjavo, pa pojasnjuje, da je okupator ob umiku iz Slovenije odpeljal s seboj pretežni del tovrstne dokumentacije, ki se sedaj nahaja v Zvezni Republiki Nemčiji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v dokumentacijo zbrano v upravnih spisih sodišče ne dvomi, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, tožba pa neutemeljena. Izpodbijana odločba se med drugim opira tudi na arhivsko gradivo Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, iz katerega je razvidno, da je bila M.L. "folksdojčer" vpisana v seznam parteigenosevcev (NSDAP), "Seznam Volksdeuschen aus dem Kreis Stein" in v seznam "Imena Kulturbundovcev" (KUZOP, fasc. 907/IV/2b in 907/VII/2-8). Pavšalni trditvi tožnice, da odločba temelji na seznamih brez pravne vrednosti, sodišče ni moglo slediti, saj tožnica v podporo svoji trditvi ni navedla nikakršnih razlogov, sodišče pa v spisih ni našlo podlage za dvom glede pravne vrednosti navedenega seznama. V zvezi s trditvijo, da ne obstajajo nikakršni dokumenti, ki bi kazali na nelojalnost M.L. ter da ni nikjer njene pristopne izjave, ki bi kazala na njeno zavestno vključitev v kakršnokoli nelojalno organizacijo, pa sodišče pripominja, da je upravni organ ravnal pravilno in v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91, 31/93), ko nelojalnosti v postopku ni ugotavljal. V primerih, ko gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije (9. do 13. člen ZDen), za kar v tem primeru gre, že omenjena določba 63. člena zakona, pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, sedaj ne dopušča ugotavljanja obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. To je po mnenju sodišča zakonska fikcija, da razlog nelojalnega ravnanja pri navedenih osebah vselej obstaja, kar tudi pomeni, da obstoja tega razloga v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, upravni organ ni dolžan dokazati, stranka v postopku pa tega dejstva ni upravičena izpodbijati. Trditev, da v arhivu ni pristopne izjave o zavestni vključitvi v nemško organizacijo, je po mnenju sodišča v tem primeru brez dejanske in pravne podlage in se v zvezi s tem sodišče v celoti pridružuje navedbam tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na način sprejemanja članov v okupatorjeve organizacije. Sodišče pri tem še dodaja, da je narodnost v teh primerih treba presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je zakon, ki je to uzakonil, nastajal oziroma razmer, ki so njegovo uzakonitev izzvale in je zato upravni organ izhajajoč iz namena zakona, pravilno ugotovil, da je imenovana oseba nemške narodnosti.

Sodišče je presodilo, da je tožba neutemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).