Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če se sodba opira na dokaz, pridobljen z zaslišanjem policista kot priče o vsebini neformalne osumljenčeve izjave, dane po 2. odstavku 148. člena ZKP, ki se mora sicer izločiti iz spisa (3. odstavek 83. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Če se ne opredeli in ne pojasni, kako presoja pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba v takšnem primeru nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil I.S. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 1. odstavku 310. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ (točka 2). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za dejanje pod točko 1 določena kazen eno leto in šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 štiri mesece zapora, nato pa mu je bila na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženec je bil dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu, ob upoštevanju določenih posameznih kazni v pogojni obsodbi, določilo kazen eno leto in sedem mesecev zapora, pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi, da mora obsojenec plačati povprečnino 100.000,00 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 7.10.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, razlogov iz 2. in 3. točke niti ne poskuša obrazložiti. Zahteva ne soglaša z dokazno oceno obeh sodišč, da so bile razstrelilne snovi (dva električna detonatorja ter šest ročnih bomb) najdene ob hišni preiskavi, last obsojenca. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe, češ da pritožbeno sodišče o pritožbenih navedbah nima razlogov, je neutemeljena, saj sta dokazni oceni tako prvo kot drugostopenjskega sodišča dovolj izčrpni in popolni.

Posplošene trditve o številnih pritožbenih navedbah, ki naj bi v obrazložitvi drugostopenjske sodbe ne bile obrazložene, očitki o neverodostojnih izpovedbah kriminalistov ne morejo biti osnova za oceno, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V celoti neobrazložena pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilca trditev, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, očitek te kršitve pa je glede na zatrjevanje, da drugostopenjsko sodišče ni zavzelo stališč do vseh navedb v pritožbi, tudi nerazumljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe 1. odstavka 395. člena, 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), ker ni odgovorilo na argumentirane pritožbene navedbe oziroma ker jih je zavrnilo zgolj s posplošeno obrazložitvijo. Zaradi tega mu, kot navaja, ni preostalo drugega, kot da v zahtevi ponovi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev zakona in s tem v zvezi izpostavlja: 1.) da je v sodbi sodišča prve stopnje nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), saj iz zapisnika o hišni preiskavi ne izhaja, kar navaja sodba tega sodišča, "da je obdolženec predmete priznal kot svoje"; 2.) da ni mogoče utemeljevati sodbe na izpovedbah kriminalistov v kazenskem postopku o tem, kaj jim je obtoženec povedal med hišno preiskavo in razgovorom na policijski postaji, ne glede na to, koliko so njihove izpovedbe verodostojne; v tem zagovornik vidi kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. in 5. odstavkom 83. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na 5. strani ugotovilo, da so najdeni predmeti last obdolženca. Navedlo je, da to izhaja iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi, kjer je obdolženi predmete priznal kot svoje in še dodalo, da so prav njemu (obdolžencu) bili predmeti tudi zaseženi ter da je ob samem zasegu predmetov obdolženec podpisal potrdilo o zasegu, s čimer je nedvomno dokazano, da je prav on oseba, ki je predmete iz obtožbe hranil. Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da iz zapisnika o hišni preiskavi zatrjevano dejstvo, to je obdolženčevo priznanje lastništva predmetov, ne izhaja in da je zato podano nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe ter vsebino listine, na katero se sklicuje. V povezavi z ugotovitvijo prvostopenjske sodbe o protipravni hrambi razstrelilnih snovi ter hrambi predrugačene listine z namenom uporabe je zatrjevano lastništvo predmetov sodišče prve stopnje očitno upoštevalo kot odločilno okoliščino v zvezi z oceno, da je predmete hranil prav obdolženec. Tako tudi ne more biti dvoma, da je ugotovljeno nasprotje precejšnje in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovorniku je treba tudi pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. in 5. odstavkom 83. člena ZKP, saj se sodba sodišča prve stopnje opira na nedovoljen dokaz.

Tudi to kršitev zakona zagovornik izvaja iz že omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obsojenec ob hišni preiskavi predmete priznal kot svoje. Čeprav prvostopenjska sodba tega izrecno ne zatrjuje, je moč iz njene vsebine nedvomno sklepati, da ima omenjena ugotovitev lahko podlago le v izpovedbi kriminalista - priče J.R., ki je v preiskavi in na glavni obravnavi (l. št. 36 in 71) izpovedoval tudi o tem, kaj mu je obsojenec povedal v zvezi z lastništvom oziroma izvorom najdenih predmetov. Obsojenec namreč ves čas postopka zanika, da bi bili ti predmeti njegovi, druge dokazne podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje pa v spisu ni.

V skladu z določbami 3. in 5. odstavka 83. člena ZKP/1994, ki so veljale v času storitve kaznivih dejanj, je bilo sodišče dolžno izločiti iz spisa obvestilo, ki ga je policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP dal osumljenec in se sodna odločba na takšno obvestilo ni smela opreti. Čeprav je bila obsojenčeva izjava pridobljena v skladu z zakonom med zbiranjem informacij policije v predkazenskem postopku, je brez dokazne vrednosti, ker je bila dana brez pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku. Namen izločitve takšnega, pogojno rečeno, dokaza (in drugih nedovoljenih dokazov) je v tem, da se tisti, ki vsebinsko presoja v zadevi, ne seznani z njim. V nasprotju s takšnim namenom je ravnanje sodišča, ki o vsebini takšne neformalne osumljenčeve izjave kot pričo zaslišuje policista in se na ta način posredno seznani z njeno vsebino, na katero se sodna odločba ne sme opirati in bi jo moralo sodišče izločiti iz spisa. Zato je po navedenem utemeljeno zagovornikovo opozorilo, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ob smiselni uporabi ne more opirati, torej na nedovoljen dokaz (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in da je tudi zaradi te absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka sodbo treba razveljaviti.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Če se ne opredeli in ne pojasni, kako presoja pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba v takšnem primeru nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Iz celotne obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti določno izhaja, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki jih je zagovornik ponovil v zahtevi za varstvo zakonitosti in na katere je bilo odgovorjeno v tej odločbi. Na 3. strani svoje odločbe je višje sodišče s tem v zvezi navedlo: "Najdeni predmeti so bili last obtoženca, drugače bi se že takrat ugotovilo, ali so bodisi last njegove matere ali brata, tako da pritožba nima prav, da so bila tudi v zvezi s tem vprašanjem bistveno kršena določila člena 83 in 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku". Zagovornik pravilno ugotavlja, da s takšno obrazložitvijo ni bilo zadoščeno omenjenim zakonskim kriterijem za obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje in da je bila kršena tudi obdolženčeva ustavna pravica do pritožbe (25. člen), iz katere izhaja obveznost pritožbenega sodišča, da obravnava in se opredeli do relevantnih pritožbenih navedb ter jih obrazloženo bodisi zavrne ali sprejme; le tako lahko obdolženec učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.

Vrhovno sodišče je po navedenem zahtevi zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev, saj je ugotovilo, da so podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik (1. odstavek 426. člena ZKP).

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti procesne pomanjkljivosti, na katere je bilo opozorjeno v tej odločbi. Novo sojenje bo moralo opraviti pred popolnoma spremenjenim senatom (4. odstavek 392. člena ZKP) glede na to, da se izpodbijana sodba opira na dokaz (izpovedbo policista J.R.), ki bi morala biti v omenjenem obsegu izločena, saj gre očitno za takšen dokaz, da bi lahko vplival na presojo sodišča glede vprašanja, ali so bili zaseženi predmeti last obsojenca oziroma ali jih je hranil on.