Jedro

S tem, ko je toženec z zamenjavo ključavnic na vhodnih vratih stanovanjske hiše in garažnih vratih stanovanjske hiše tožnici onemogočil dostop do stanovanja na naslovu stalnega prebivališča, je tožnica za zavarovanje svoje pravice posesti stanovanja in s tem uporabe stanovanja bila prisiljena vložiti tožbo. Tako njeno ravnanje je legalno, ker temelji na zakonu (33. člen Stvarnopravnega zakonika). Po presoji pritožbenega sodišča pa je zahteva za sodno varstvo tudi legitimno ravnanje tožnice, saj je tako ravnanje nedvomno v skladu z veljavnimi pravicami in normami, ki veljajo v naši družbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev pod točko III. izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 1.273,96 EUR nadomesti z zneskom 1.236,63 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 274,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavne stvari na podlagi toženčeve pripoznave tožbenega zahtevka. V točki II. izreka je zavrnilo ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14. 11. 2019, v točki III. izreka pa je odločilo o stroških pravdnega postopka, in sicer tako, da mora toženec povrniti tožnici 1.273,96 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitvi sodišča prve stopnje pod točkama II. in III. izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in odločitvi o stroških postopka. Toženec je v pritožbi navajal, da izpodbija odločitev glede pravdnih stroškov, ker je tožbo prejel 22. 11. 2019, v odgovoru na tožbo pa je pripoznal tožbeni zahtevek, kot ta glasi pod točko I. in se ni spuščal v obravnavanje glavne stvari. Ugovarjal pa je zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov tožnice. Predlagal je postopanje skladno z določilom 157. člena ZPP. Iz obrazložitve napadenega sklepa pa izhaja, da je po oceni sodišča tožnici uspelo izkazati, da je bil toženec tisti, ki je dal povod za tožbo, ker je tožnico motil v njeni mirni posesti, zaradi česar je bila tožba potrebna. Navajal je, da je že v odgovoru na tožbo opozoril, da se je tožnica poslužila legalnega ravnanja, da pa ne gre za legitimno ravnanje. V napadeni sodbi odločbi pogreša prepričanje sodišča o tem, da je šlo za legitimno izvrševanje procesne pravice, ali je vložitev tožbe legitimna, sodišče ni ugotovilo. Iz sklepa VSL I Cp 2934/2013 gre za pravno pomembno okoliščino, da ugotovitev o zlorabi procesnih pravic ne more predstavljati podlage za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku. Iz zbranega procesnega gradiva izhaja, da je zahtevek zoper toženca vložen brez predhodnega pozivanja na izvršitev, oziroma izročitev ključev ob tem, da je tožnica vedela za zamenjavo. Teh navedb ni prerekala. V svoji drugi vlogi je trdila, da ji toženec ni hotel izročiti novih ključev, tega pa ni izkazala. Iz zbranega procesnega gradiva (SMS sporočil) izhaja, da je toženec tožnico 24. 11. 2019 čakal, pa je ni bilo, takrat je tožbo že vložila. Ni izkazala, da bi ga predhodno k čemurkoli pozivala. 157. člen ZPP tožniku nalaga povrnitev stroškov toženca, če ugotovljeno procesno dejanje vodi do zaključkov, da toženec ni dal povoda za tožbo in da je do določene faze postopka pripoznal zahtevek. Iz sklepa VS RS II Ips 302/2014 izhaja stališče, da o povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko ne glede na svoj materialno pravni položaj iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo. Tožnica ni izkazala, da so toženčeva ravnanja pred pravdo bila takšna, da je bila že potrebna sodna intervencija. Tožnica je zmogla ključe prevzeti, pa tega pred vložitvijo tožbe očitno ni želela. Moralno načelo bi po prepričanju toženca terjalo, da bi ključe prevzela, namesto da je vložila tožbo, s čimer je uresničila znake zlorabe procesnih pravic. Za primer, da je pravilno stališče sodišča o tem, da je tožnik dal povod za tožbo, pa je glede na določilo 155. člena ZPP potrebno upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožnici je tako priznati stroške sodnih taks, strošek za sestavo tožbe, v katere se skladno s sodno prakso všteva tudi posvet, oziroma konferenca s stranko, ki jo je sodišče neutemeljeno priznalo kot samostojno opravilo. Ob izhodišču, da je bila potrebna začasna odredba, je tožnici priznati tudi strošek za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe. Vsa ostala opravila, ki so sledila odgovoru na tožbo, ne predstavljajo potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP, saj za pravdo niso bila potrebna, ker je toženec o glavni stvari zahtevek pripoznal. Navedbe, s katerimi je izpodbijal odločitev pod točko II. izreka sklepa sodišča prve stopnje, pa so, da se je tožnica prostovoljno odselila, po prejemu ključev pa je šele četrti dan iskala osebne stvari. Ni ji nastala nobena škoda, tožnica je niti ni izkazala. Tudi ni izkazano, da je v času izdaje sklepa o začasni odredbi obstajala nevarnost, zaradi katere bi obstajali pogoji za izdajo zakonite odredbe. Pogojev za nastanek težko nadomestljive škode sploh ni bilo, že najmanj od 25. 9. 2019 dalje. Tožnica ni skušala navesti, v čem konkretno bi ji lahko nastajala škoda in sploh, da je težko nadomestljiva. Sploh ni bilo pogojev za izdajo začasne odredbe, toženec je tožničino terjatev takoj, ko je prejel tožbo, izpolnil v celoti, kot ta glasi. Denarna kazen za primer, da toženec ne bi upošteval izdane začasne odredbe, za vsako posamično kršitev v višini 5.000,00 EUR je znatno pretirana in bistveno presega škodo, ki bi tožnici sploh mogla nastati. Je v nasprotju z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa dejanje, ki ga mora opraviti le dolžnika. pri odmeri je potrebno upoštevati pomen dejanja, ki ga mora storiti toženec ter okoliščine primera, sodišče izreče denarno kazen, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, fizični osebi lahko izreče denarno kazen največ do 10.000,00 EUR. Denarna kazen je namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkovito uresničitev pravice tožnika do sodnega varstva, za katerega toženec meni, da je tožnica zlorabila procesno pravico. Postopek, zaradi katerega je bila izdana začasne odredba, niti je bil potreben, ne obstajajo okoliščine, ki bi ga utemeljevale ter tudi odredba ni bila potrebna.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev. Poudarila je, da toženec tudi po prejemu tožbe in sklepa o začasni odredbi tožnici ni želel izročiti ključev od vrat stanovanjske hiše, garaže ter poštnega nabiralnika, ampak je tožnici preko SMS sporočila le navedel, da lahko pride po svoje stvari, kar dodatno potrjuje nujnost in potrebnost izdane začasne odredbe, toženec je že bil seznanjen z odločitvijo sodišča o izdani začasni odredbi, pa še vedno ni želel ravnati po navodilih sodišča. Sodišče prve stopnje je tožnici sicer pravilno priznalo vse stroške pravdnega postopka. Tožnica je v svojih nadaljnjih vlogah le odgovorila na neutemeljene navedbe toženca iz odgovora na tožbo, če tega ne bi storila, bi sodišče lahko štelo, da so toženčeve navedbe resnične. Toženec je sam povzročil vse stroške tega postopka in jih je posledično, ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela, dolžan povrniti tožnici. Zahtevala je povrnitev stroškov vloženega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno meni, da toženec ni dal povoda za tožbo. S tem, ko je toženec z zamenjavo ključavnic na vhodnih vratih stanovanjske hiše in garažnih vratih stanovanjske hiše tožnici onemogočil dostop do stanovanja na naslovu stalnega prebivališča, je tožnica za zavarovanje svoje pravice posesti stanovanja in s tem uporabe stanovanja bila prisiljena vložiti tožbo. Tako njeno ravnanje je legalno, ker temelji na zakonu (33. člen Stvarnopravnega zakonika). Po presoji pritožbenega sodišča pa je zahteva za sodno varstvo tudi legitimno ravnanje tožnice, saj je tako ravnanje nedvomno v skladu z veljavnimi pravicami in normami, ki veljajo v naši družbi.

6. Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnica tožbo vložila 24. 10. 2019, tožencu pa sta bila vročena tožba v odgovor in sklep o začasni odredbi 22. 11. 2019, pa ji je ključe izročil šele 27. 11. 2019, posestmotitveno dejanje pa je storil že 29. 9. 2019. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec samovoljno in brez vsakršne podlage zamenjal ključavnice in ob dejstvu, da je s tem, onemogočil tožnici dostop do stanovanja, do doma, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba potrebna in da je neutemeljena toženčeva trditev, da ni dal povoda za tožbo.

7. Tožnica toženca pred vložitvijo tožbe ni bila dolžna pozivati na izročitev ključev zamenjanih ključavnic. Procesno gradivo, na katero se sklicuje v pritožbi toženec, pa ni bilo predmet dokazne ocene sodišča prve stopnje glede na dejstvo, da je toženec tožbeni zahtevek pripoznal. V pritožbi izpostavljeni zadevi VSL I Cp 2934/2013 in II Ips 302/2014 ne obravnavata podobne zadeve glede dejanskega, niti glede pravnega vprašanja in sta neprimerljivi z obravnavano zadevo.

Ob obrazloženem ni bilo pogojev za uporabo določbe 157. člena ZPP pri odločitvi o stroških pravdnega postopka in je sodišče prve stopnje o teh odločilo pravilno na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, torej glede na pravdni uspeh.

8. Pritožba utemeljeno nasprotuje priznanju stroškov tožnici po tar. št. 39/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 50 točk za posvet s stranko pred vložitvijo tožbe. Ta storitev ni samostojna, temveč je del storitve, potrebne za sestavo tožbe in je ovrednotena v storitvi po tar. št. 18/1 OT. S predhodnim posvetom s stranko pooblaščenec pridobi potrebne podatke, da sploh lahko sestavi in vloži tožbo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo OT, tožnici je zmotno priznalo stroške za pooblaščenca v višini 50 točk kot potrebne, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in potrebne stroške tožnice znižalo za vrednost 50 točk vključno z 2 % materialnih stroškov in 22 % davka na dodano vrednosti, to je za znesek 37,33 EUR ter je v točki III. izreka sklepa sodišča prve stopnje znesek 1.273,96 EUR nadomestilo z zneskom 1.236,63 EUR.

9. Neutemeljeno pritožba trdi, da razen sodnih taks, stroška za sestavo tožbe in za sestavo predloga za začasno odredbo, vsa ostala opravila, ki so sledila odgovoru na tožbo, ne predstavljajo potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.

Pritožba teh "ostalih opravil" ne konkretizira, v obrazložitvi v točki 21. sklepa sodišča prve stopnje pa so navedena opravila, ki jih je sodišče tudi pravilno ovrednotilo po določbah OT. Po presoji pritožbenega sodišča so ta opravila bila potrebna. Z dokaznim predlogom z dne 14. 11. 2019 je tožnica predložila potrdilo o plačani sodni taksi za postopek in s tem utemeljila nagrado v višini priglašenih 50 točk po tar. št. 19/4 OT. Za pregled sklepa o začasni odredbi in stroške v višini 50 točk po 2. točki tar. št. 39 OT pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so ti stroški bili potrebni. Strošek za sestavo prve pripravljalne vloge 300 točk po tar. št. 19/1 OT je bil potreben, ker je toženec sklep o začasni odredbi prejel 22. 11. 2019 in bi v skladu z izdano začasno odredbo le-to moral izvršiti v roku 24 ur, torej do konca dneva 23. 11. 2019. Pa tega ni izpolnil, ker jo je izvršil šele 27. 11. 2019, zato je tožnica utemeljeno opozorila s prvo pripravljalno vlogo, da toženec začasne odredbe ni izpolnil. Za drugo pripravljalno vlogo je tožnica glede na zgoraj obrazloženo utemeljeno nasprotovala toženčevemu predlogu v njegovem odgovoru na tožbo, da naj sodišča odloči o stroških postopka na podlagi 157. člena ZPP. Zato je tudi ta vloga bila potrebna, priznan strošek v višini 225 točk za njeno sestavo pa potreben strošek postopka in skladen s tarifno številko 19/2 OT. Ker je toženec ugovarjal zoper izdano začasno odredbo, je bil tožničin odgovor na ugovor potreben in zato tudi potreben strošek za njegovo sestavo 300 točk po tar. št. 27/6 OT. Če tožnica na toženčev ugovor ne bi odgovorila z odgovorom na ugovor, bi sodišče štelo, da so toženčeve navedbe v ugovoru resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ). Potrebni stroški so tudi pavšalni materialni stroški v višini 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT in pripadajoč davek na dodano vrednost 22 % po drugem odstavku 2. člena OT.

10. Ob zgoraj obrazloženem ni resnična pritožbena trditev, da je toženec terjatev tožnici izpolnil takoj, ko je prejel tožbo. Toženec je terjatev izpolnil šele 27. 11. 2019, tožbo in sklep o začasni odredbi pa je prejel 22. 11. 2019. 11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je začasna odredba bila potrebna, da so bili v času njene izdaje izpolnjeni pogoji po 272. členu ZIZ. Pravilno je ugotovilo, da je bila verjetnost terjatve izkazana, prav tako je bilo verjetno izkazano, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zaradi preprečenega dostopa tožnici do stanovanja in doma ter s tem onemogočenega dostopa do osebnih stvari in dokumentov ter bivanja, grozil tožnici nastanek težko nadomestljive škode, da je s svojim protipravnim ravnanjem posegel v tožničino ustavno zavarovano pravico do nedotakljivosti stanovanja.

12. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je s sklepom o začasni odredbi izrečena denarna kazen za primer neupoštevanja začasne odredbe v višini 5.000 EUR pretirana.

Ob dejstvu, da je toženec s svojim protipravnim ravnanjem posegel tudi v ustavno varovano pravico tožnice do nedotakljivosti stanovanja, je izrek denarne kazni način, s katerim se dolžnika (toženca) prisili opraviti dejanje, ki ga more opraviti le on. Fizični osebi je mogoče izreči denarno kazen največ do 10.000,00 EUR (prvi in tretji odstavek 226. člena ZIZ). Dejstvo je, da je toženec naloženo obveznost z začasno odredbo izvršil le z nekajdnevno zamudo in še pred potekom ugovornega roka, torej je učinek izrečene denarne kazni se izkazal kot pozitiven, višina izrečene denarne kazni ni pretirana. Toženec je naloženo obveznost izvršil, zato sodišče ne bo po uradni dolžnosti opravilo izvršbe na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni (četrti odstavek 226. člena ZPP).

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi le delno ugodilo in znesek stroškov postopka, kot ga je prisodilo tožnici sodišče prve stopnje, znižalo za 37,33 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa pritožbi ni ugodilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu (2 točka 365. člena ZPP).

14. Pritožba sicer ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Pritožbeno sodišče je toženčev pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv, zato je tožencu naložilo dolžnost, da mora povrniti tožnici njene potrebne pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tožnica je priglasila stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk in 22 % DDV skladno z drugim odstavkom 2. člena OT. Pritožbeno sodišče je presodilo, da so ti stroški bili potrebni, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR pa znašajo 274,50 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka mora toženec povrniti tožnici v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker jih je tožnica v odgovoru na pritožbo zahtevala (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).