Jedro

Ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.

Neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju sicer izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, neobstoj lastninske pravice pa ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Namesto stvarnopravnega zahtevka imajo pravdne stranke možnost v pravdnem postopku uveljavljati obligacijskopravne zahtevke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za stroške postopka poleg zneska 5.308,64 EUR s pripadki, določenega v sodbi Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I P 29/2013 z dne 22. 11. 2013 še 855,00 EUR v roku 15 dni, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.304,02 EUR stroškov za pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sodi skupno premoženje pravdnih strank dvosobno stanovanje na naslovu P. in da delež vsakega od zakoncev znaša eno polovico.

2. Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija tožena stranka, tožeča pa le odločitev o stroških postopka. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je bilo stanovanje kupljeno s posebnimi sredstvi toženke in da med pravdnima strankama ekonomska skupnost nikoli ni obstajala. Toženka je sama plačevala vse stroške za stanovanje in otroke, ko tega ni več zmogla, so plačevanje prevzeli njeni starši in sestra. Stanovanje, ki je predmet pravde, je bilo na javni dražbi 20.12.2011 prodano za 56.000,00 EUR. Predmeta zatrjevanega skupnega premoženja ni več. Tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka), ker ji sodišče ni priznalo stroškov za sodno takso za tožbo v višini 855,00 EUR.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravdnega postopka, kupljeno v času trajanja zakonske skupnosti med pravdnima strankama. Toženka pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni uspela dokazati, da to stanovanje predstavlja njeno posebno premoženje. Pritožnica nekritično prezre, da je zaslišana na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da je tožnik k nakupu stanovanja nekaj prispeval, njen oče je izpovedal, da je k kupnini za stanovanje prispeval tožnik 32.500,00 EUR. Navedeno zadošča za prepričljiv zaključek, da stanovanje ni bilo kupljeno izključno s sredstvi tožene stranke, ampak sta za stanovanje prispevala oba. Ker ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, je pritožbeno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso (1) glede na nedokazanost trditev pritožnice, da sporno premoženje predstavlja njeno posebno premoženje, tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob upoštevanju določila drugega odstavka 51. ter 59. člena ZZZDR sta deleža pravdnih strank na premoženju enaka.

6. Pravdni stranki sta se razvezali 22. 9. 2010, naslednje leto je bilo stanovanje, ki je bilo v zemljiški knjigi vpisano samo na toženo stranko, prodano v izvršilnem postopku zaradi poplačila dolgov. Neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju sicer izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, neobstoj lastninske pravice pa ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Namesto stvarnopravnega zahtevka imajo pravdne stranke možnost v pravdnem postopku uveljavljati obligacijskopravne zahtevke. Vprašanje skupnega premoženja bivših zakoncev bi se kot predhodno vprašanje postavilo tudi v pravdnem postopku, ko bi tožnik proti toženi stranki naperil obligacijski zahtevek. Če bo to storil, bo sodišče obravnavalo tudi solidarno odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, v katerem bo imela tožena stranka možnost dokazovati, da je s prodajo stanovanja v izvršilnem postopku poravnala skupni dolg pravdnih strank.

7. Pritožbene navedbe v zvezi z napačno uporabo določil materialnega prava niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago tožene stranke dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in ker pritožbeno sodišče ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče pri odmeri potrebnih stroškov ni upoštevalo sodne takse za tožbo v višini 855,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, spremenilo tako, da je poleg že odmerjenih stroškov postopka tožniku priznalo tudi stroške sodne takse za tožbo (358. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku v celoti uspela, tožena pa propadla, zato je tožena stranka tožeči dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z določili Zakona o sodnih taksah in odvetniško tarifo. Njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.

(1) Glej tudi odločbo VS RS št. II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008.