Jedro

Vloge z žaljivo vsebino ni mogoče razumeti tako, da je vložena pri obrambi pravic, če je vložena v fazi postopka, ko ni na razpolago pravnih sredstev (je odločitev že pravnomočna).

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 25.5.2005 obsojenega M.Š. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ ter mu določilo posamezne denarne kazni v zneskih po 150.000 SIT za vsako dejanje, nato pa mu po 4. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen v višini 500.000 SIT s plačilnim rokom 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 55.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 8.11.2005 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 420. in 421. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, 3. in 4. odstavka 169. člena, 2. in 3. odstavka 38. člena ter 50. in 61. člena KZ, kakor tudi 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem mnenju v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane. Obsojenec zapisanih žalitev ni izrekel pri obrambi svojih pravic v smislu 3. odstavka 169. člena KZ, saj je z žalitvami reagiral na že sprejeto odločitev višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani, ki so zavrnili njegovo pritožbo. To pomeni, da vloge z žaljivo vsebino ni mogoče razumeti tako, da je bila vložena pri obrambi pravic, saj jo je vložil v fazi postopka, ko ni imel na razpolago pravnih sredstev. Sodniki, ki so odločali o pritožbi kot tudi predsednik višjega sodišča, v pravdnem postopku v tej fazi niso imeli nikakršnih pristojnosti. Ob tem je pomembno ugotoviti, da je obsojenec diplomirani pravnik in ve, da so zoper pravnomočno sodbo dovoljena le izredna pravna sredstva, ki se vlagajo po posebnem postopku in o njih ne odločajo sodniki, ki odločajo v postopku pritožbe. Namen zaničevanja sta obe sodišči pravilno ugotovili iz dejstva, da gre za izrazito negativno vrednostno oceno, ki jo ni mogoče opravičiti kot kritiko sodniškega dela. Sodba sodišča druge stopnje v postopku pritožbe v nobenem primeru ne more biti opredeljena kot žalitev obsojenca, zato ne pride v poštev institut vrnjene žalitve oziroma milejše kaznovanje ali oprostitev kazni. Sodišče druge stopnje v sodbi res ni zavzelo stališča do številnih navedb in prilog, ki jih je obsojenec uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v odgovoru na mnenje državnega tožilca. Analiza navedb ter priloženih listin, na katere se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti in v obeh vlogah pa pokaže, da gre za povsem nerelevantne okoliščine, ki z ugotavljanjem dejstev, pomembnih za razsojo in s pravnimi vprašanji, ki se v zvezi s tem pojavljajo, nimajo nikakršne povezave. Obsojenčevo nestrinjanje z izrečeno denarno kaznijo ne more biti predmet preizkusa v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je bila kazen izrečena v okviru pravic, ki jih ima sodišče po zakonu. Obsojenčeve premoženjske razmere in njegov odnos do stanovanjskega podjetja L. so pri izbiri vrste in višine kazni dejanske okoliščine, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi ponavlja stališče, da je očitana mu kazniva dejanja storil pri obrambi svojih pravic in upravičenih koristi. Nakazuje, da v inkriminiranih pismih navedene besede niso bile zapisane z namenom zaničevanja. Dejanja so bila storjena v okoliščinah, predpisanih v 3. in 4. odstavku 169. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena odločilna dejstva presodilo, da obsojenec dejanj ni storil pri obrambi pravic. Izhajalo je iz ugotovljenega dejstva, da je pisma, v katerih je ponovil navedbe iz pravdnega spisa z dano žaljivo vsebino naslovil na predsednico senata, ki je o njegovi zadevi odločal in da so v taki situaciji bile dovoljene pravne poti v njegovi pravdni zadevi izčrpane. Obrazložilo je tudi, da je obsojenčevo pismo predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani bilo poslano z namenom doseči izločitev sodnikov (oškodovancev) z napadom na njihovo čast in dobro ime in jih negativno žaljivo označiti ter jih na tak način prikazati kot nevredne sodelovanja v obnovitvenem postopku. Po drugi strani je sodišče prve stopnje glede na način in namen pisanja utemeljeno sklepalo, da je obsojenec ravnal z namenom zaničevanja, pri čemer je tudi obrazložilo, kako presoja njegov zagovor, v katerem je opisal stanje razburjenosti potem, ko je bil seznanjen z odločitvijo pritožbenega senata. Prav tako je zavzelo stališče do obsojenčeve trditve, da je v pismih le odgovoril na žalitve, ki naj bi jo oškodovani sodniki storili s svojo odločitvijo. Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe ter jih presodilo z vidika tistih pritožbenih navedb, ki so se nanašala na pravno relevantna dejstva.

Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ je podan temelj za izključitev protipravnosti med drugim, če gre za žaljivo izražanje pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu kakšnih koristi, vendar ob nadaljnjem pogoju, da se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja.

Na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev in okoliščin je sodišče utemeljeno presodilo, da obsojenčevo žaljivo izražanje ni bilo storjeno pri obrambi njegovih pravic, prav tako pa pravilno sklepalo, da je obsojenec dejanja storil z namenom zaničevanja. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi utemeljeno ocenili, da v tej zadevi glede na dejanske ugotovitve ni mogoče uporabiti določbe 4. odstavka 169. člena KZ, po kateri sme sodišče obe stranki ali eno izmed njiju mileje kaznovati ali kazen odpustiti, če je razžaljenec razžalitev vrnil. Načeloma bi lahko obsojenec uveljavljal kršitev te določbe, če bi mu oškodovani sodniki, potem ko jih je sam predhodno razžalil, razžalitev vrnili. Glede na pravilno presojo, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, pa tudi ni nobene podlage za sklepanje, da je obsojenec bil izzvan z ravnanjem oškodovanih sodnikov, kot so predvidena, oziroma predpisana v 177. členu KZ.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno razlagali določbe 169. člena KZ ter utemeljeno zaključili, da imajo obsojenčeva dejanja vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Z navedbo, da že obsojenčevo pismo predsedniku višjega sodišča z dne 17.4.1998 pomeni resno kritiko brez zaničevanja in je samo po sebi relevantna okoliščina iz 3. odstavka 169. člena KZ, vložnik zahteve ne more izpodbiti navedenih zaključkov. Obsojenec je z žaljivo vsebino pisem reagiral na odločitev sodišča druge stopnje, ki je postala pravnomočna. Zato njegovega ravnanja ni mogoče presojati z vidika okoliščin, predvidenih v 3. odstavku 169. člena ZKP. Prikazovanje okoliščin, ki so povezana s stališči vložnika zahteve v zvezi z odločitvijo pritožbenega senata, ki so ga sestavljali oškodovani sodniki, je mogoče obravnavati le kot razloge, zaradi katerih je obsojenec poslal inkriminirani pismi z žaljivo vsebino. Le ti pa sami po sebi ne morejo vplivati na pravilno presojo, ki je glede obsojenčevih dejanj sprejeta z izpodbijano pravnomočno sodbo. Trditev v zahtevi, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje kontradiktorna, izhaja iz njenega delno zgrešenega povzetka. Pritožbeno sodišče je navedlo, da obsojenčevih dejanj ni mogoče presoditi kot ravnanje, ki naj bi bilo storjeno v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ. Pri tem je izhajalo iz dejstev, da je sodba z odločitvijo pritožbenega senata postala pravnomočna, da je obsojenec vedel, da ne more več doseči drugačne pritožbene odločitve ter da je zato njegovo ravnanje utemeljeno šteti kot ravnanje, katerega izključni namen je bil okrniti čast in dobro ime višjih sodnikov. Gre tedaj za oceno, da se obsojenec glede na stanje postopka ni mogel sklicevati, da je dejanja storil pri obrambi pravic. Obsojenec je zahteval izločitev oškodovanih višjih sodnikov iz vseh pritožbenih zadev z vlogo z dne 22.4.2003. Navedeno dejstvo na presojo pritožbenega sodišča, da obsojenec dejanja v škodo oškodovanega predsednika višjega sodišča J.P. ni storil v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena glede na njegov čas storitve ne more vplivati. Iz navedenih razlogov sodišče ni storilo z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Zahteva očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je "popolnoma zamolčalo" obsojenčevo obvestilo k vabilu na glavno obravnavo z dne 21.6.2004, s priloženim pismom odvetniku M.P. z dne 12.4.2002 ter predsedniku višjega sodišča J.P. z dne 17.4.1998. Prav tako ne omenja pisnega zagovora z dne 21.4.2005 in tudi ne dopolnitve zagovora z dne 5.5.2005 s petimi prilogami in ustnih zagovorov na dveh narokih glavne obravnave.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP presodi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe med ostalim navedbe pritožbe. V sodni praksi je sprejeta razlaga te določbe, po kateri pritožbeno sodišče presodi tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih svoja stališča in jih tudi obrazloži. Navedb pritožbe, ki niso pravno relevantne, pritožbeno sodišče ni dolžno presojati, prav tako ne odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, presodilo vse pritožbene navedbe, ki zadevajo odločilna dejstva. Res je, da se ni izrecno opredelilo do vseh navedb obsojenca in navedb pritožbi priloženih listin, vendar glede na njihovo vsebino ni mogoče oceniti, da gre za navedbe dejstev in okoliščin, ki so odločilna, tako za ugotavljanje dejanskega stanja kot tudi za presojo pravnih vprašanj. Zato zahteva nima prav, ko trdi, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenec tudi ne soglaša z izrečeno denarno kaznijo. Meni, da obstajajo pogoji za izrek sodnega opomina ali izrek pogojne obsodbe ter navaja okoliščine, ki so sodišču narekovale takšno odločitev. Prav tako trdi, da je sodišče kršilo 2. in 3. odstavek 38. člena KZ.

Primernosti izrečene kazenske sankcije oziroma kazni ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Gre namreč za presojo dejanskih okoliščin, ki so podlaga za odločitev o vrsti in višini kazni, ki jo naj izreče sodišče in s tem za uveljavljanje zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Na kršitev kazenskega zakona je mogoče sklepati le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V tej zadevi je sodišče izreklo obsojencu v 1. odstavku 169. člena KZ predpisano denarno kazen. Njeno višino je odmerilo v mejah, določenih v 1. odstavku 38. člena KZ ter pri tem upoštevalo splošna merila za odmero kazni (3. odstavek 38. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 41. člena KZ).

Vložnik zahteve tudi navaja, da je sodba v direktnem nasprotju s 6. členom EKČP. Iz utemeljitve zahteve je mogoče povzeti trditev, da v tem postopku obsojencu ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. To pravico zagotavljajo določbe 6. člena EKČP, ki med ostalim v 3. odstavku določajo minimalne pravice osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja. Zahteva razen splošne navedbe o kršitvi pravice do poštenega sojenja ne navaja dejstev, ki bi dajala podlago sklepanju, da je bil izvedeni kazenski postopek voden v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja 6. člen EKČP. Zato navedb zahteve v tem obsegu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).