Jedro

Stranka, ki je z izjavo svoj zahtevek umaknila, lahko svojo izjavo o umiku naknadno prekliče. Upravni organ je bil zato vlagateljema dolžan omogočiti, da izjavi o umiku pojasnita, ta pojasnila pa je bil upravni organ v postopku denacionalizacije tudi dolžan obravnavati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) priznala pokojnemu A.A. kot upravičencu do denacionalizacije za podržavljeno zemljišče s parcelno št. 190/1 vrt in parcelno št. 122/11 delavnica, skladišče in dvorišče, obe k.o. ... predmestje I. del, odškodnino v skupni višini 247.307,37 EUR v obliki obveznic ter za zavezanko določila tožečo stranko. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je v zadevi že odločal, in sicer je s sklepom o ustavitvi postopka z dne 9. 10. 1997 in sklepom o popravi z dne 23. 12. 1997 ustavil postopek denacionalizacije za nekatere parcele oziroma dele parcel, vpisane pri vložnih št. 1043 in 632 k.o. ... Na pritožbo vlagateljev pa je drugostopni organ z odločbo z dne 26. 6. 1998 odpravil navedena sklepa ter v obrazložitvi navedel, da iz vlog vlagateljev ni jasno razvidno, v kakšnem obsegu je zahteva za denacionalizacijo umaknjena. V ponovnem postopku je prvostopni organ ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji ZDen za priznanje upravičenosti do denacionalizacije. Iz vloge vlagateljev z dne 20. 1. 1998 izhaja, da za nepremično premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, zahtevata vračilo v obliki obveznic SOD. Iz dopisa Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljane z dne 12. 7. 1993 je razvidno, da je bil sprejet Odlok o zazidalnem načrtu, objavljen v Uradnem listu št. 8/90, s katerim se predvideva izgradnja približno 90.000 m2 poslovnih in stanovanjskih površin na območju CO 5/2 in CO 5/3 ..., ..., med ..., ..., ... in ... Iz dopisa je razvidno tudi, da je zaradi ureditve navedenega območja Ljubljane Sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljane začel z odkupi stavbnega fonda na tem kompleksu, pridobivanjem dovoljenj za rušitve odkupljenih hiš, rušenjem le-teh in pripravo infrastrukture za novogradnje, za katere se je pripravljal zazidalni načrt. Na južnem delu območja ob Slomškovi ulici se je tudi fizično pričela gradnja stanovanjskih objektov. Iz dopisa je še razvidno, da celotno zemljišče, ki je predmet tega postopka, poteka vzdolžno preko obeh območij urejanja, ker pa je po svoji obliki ozko in dolgo, ga ni mogoče uporabiti za samostojno zgradbo, zato je skupaj s sosednjimi zemljišči razdeljen na nove parcele, ki predstavljajo fundus in funkcionalno zemljišče bodočim zgradbam; na tem delu je predvidenih več večjih poslovnih zgradb, vsaka skupina zgradb bo predstavljala tehnološko celoto glede na skupne temelje, enotno ureditev komunalne infrastrukture in skupno garažiranje. Za ugotovitev vrednosti podržavljenih nepremičnin je bil določen izvedenec B.B., ki je izdelal izvedeniško mnenje z dne 26. 6. 2008, iz katerega je razvidno, da znaša vrednost podržavljenih nepremičnin 483.691,17 DEM oziroma 247.307,37 EUR. Na posredovano izvedeniško mnenje je z dopisom z dne 3. 10. 2008 odgovorila tožeča stranka ter predložila pripombe v obliki izvedenskega mnenja z dne 1. 10. 2008, ki ga je izdelal C.C.; ta je v mnenju navedel, da je potrebno ustrezno dokumentirati leto izgradnje objektov, ki so v cenitvi izvedenca B.B. ocenjeni na starost 20 let, in dokumentirati obstoj centralne kurjave v stanovanjski hiši, pa tudi, da je bilo zemljišče upravičencu do denacionalizacije že vrnjeno v naravi in da je iz tega razloga potrebno odšteti vrednost zemljišča, tako da po mnenju strokovnega pomočnika tožeče stranke znaša vrednost objektov brez zemljišča 345.982,30 DEM. Upravni organ je 13. 10. 2008 opravil ustno obravnavo. Izvedenec B.B. pa je upravnemu organu posredoval podatke o listinah, na podlagi katerih je ugotovil starost objektov in obstoj centralne kurjave. Dne 21. 11. 2008 je bila opravljena nova ustna obravnava, na kateri so stranke predvsem obravnavale, kako in kdaj je potekala gradnja predmetnih podržavljenih objektov. V postopku je upravni organ tudi ugotovil, do kakšnih zemljiškokatastrskih sprememb je prišlo v času po podržavljenju na predmetnih parcelah št. 190/1 in 122/11; parcela št. 122/11 se je leta 1991 delila, hkrati pa se je spremenila tudi vrsta rabe in izmera, nastale so parcele št. 189/8 dvorišče, 189/10 dvorišče, 189/11 dvorišče, 189/12 dvorišče in 189/15 dvorišče; parcela št. 190/1 pa se je leta 1980 delila v parceli št. 190/1 dvorišče in 190/3 zgradba. Upravni organ je po uradni dolžnosti pridobil lokacijsko dovoljenje z dne 13. 8. 1987 za odstranitev objekta ... na zemljišču s parcelno št. 122/11 zaradi sprejema zazidalnega načrta, ki je obsegal tudi to območje. Upravni organ je v arhivu našel tudi obsežno spisno dokumentacijo, ki se nanaša na gradnjo objektov na predmetnih nepremičninah, in sicer odločbe datirajo od leta 1979 do leta 1997, kar pomeni, da je bil del dokumentacije za gradnjo izdane pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen), del pa po uveljavitvi tega zakona. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sta predmetni podržavljeni stavbni zemljišči pozidani in da je tako podana ovira za vračilo v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen, sta vlagatelja zahtevala vračilo v odškodnini v obliki obveznic SOD v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZDen. V postopku je bilo ugotovljeno, da predmetni parceli št. 122/11 in 190/1 sodita v območje, ki je bilo urejeno z zazidalnim načrtom – Odlokom o zazidalnih načrtih za območji urejanja CO 5/2 ... in CO 5/3 ... (Uradni list RS, št. 8/90). V zvezi z izvedenskim mnenjem B.B. upravni organ še ugotavlja, da je izdelano v skladu z metodologijo ZDen, to je 44. členom ZDen in Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Glede starosti objekta pa si je upravni organ po uradni dolžnosti pri zemljiški knjigi pridobil izročilno pogodbo z dne 3. 2. 1923, iz katere je razvidna starost objekta. V zadevi je bilo 22. 1. 2009 izdano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Tožeča stranka je v pripombah navajala, da se s predlagano višino odškodnine ne strinja, kajti po njenem mnenju upravičencu pripada odškodnina le za porušene objekte, brez zemljišča; vlagatelj je namreč z vlogami z dne 11. 9. 1996, 20. 12. 1996 in 12. 5. 1997 skrčil svoj zahtevek za parcele, ki so nastale iz podržavljenih predmetnih parcel št. 122/ 11 in 190/1, pri čemer je v nadaljnjih vlogah pojasnil, da se izjave o skrčitvi zahtevka nanašajo izključno na zemljišče, za objekte pa zahteva odškodnino. Zaradi navedenega je tožeča stranka upravnemu organu predlagala, naj pri določitvi višine odškodnine odšteje vrednost stavbnega zemljišča v višini 66.197,67 DEM. Na posredovane navedbe tožeče stranke pa sta vlagatelja v odgovoru z dne 13. 2. 2009 navajala, da se vloge nanašajo na umik zahtevka za vrnitev parcel v naravi, kar sta navajala že v vlogi z dne 20. 1. 1998, ko sta izrecno navedla, da se ne odpovedujeta zahtevku za vračilo v obliki odškodnine. Vlagatelja sta še pojasnila, da je razlog za umik zahtevka za vračilo v naravi in oblikovanje zahtevka za vračilo v obliki odškodnine v določbi 32. člena ZDen, kar sicer v vlogah iz leta 1997 in 1998 nista izrecno pojasnila. V zvezi s pripombami tožnice na poročilo upravni organ ugotavlja, da sta vlagatelja z vlogami v letih 1996 in 1997 umaknila del zahteve za denacionalizacijo, vendar pa sta v dopisu z dne 20. 1. 1998 navajala, da se z umikom zahtevka za parcele ne odpovedujeta zahtevku za vračilo parcel v obliki odškodnine v obveznicah SOD, v dopisu z dne 13. 2. 2009 pa sta dodatno pojasnila, da so se vloge iz let 1996 in 1997 nanašale izrecno na umik zahtevka za vrnitev parcel v naravi, da pa se ne odpovedujeta zahtevku za vračilo parcel v obliki odškodnine. Prvostopni organ pa dalje še navaja, da je drugostopni organ njegov sklep o ustavitvi postopka z dne 9. 10. 1997 in sklep o popravi pomote z dne 23. 12. 1997 z odločbo z dne 26. 6. 1998 odpravil. Glede na navedeno prvostopni organ meni, da je predlog tožnice, da se pri določitvi odškodnine odšteje vrednost stavbnega zemljišča, neutemeljen. Zato je upravičencu priznal odškodnino, katere višino je ugotovil izvedenec B.B. Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 11. 5. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ pritrjuje prvostopnemu organu, da je kljub vlogam z dne 11. 9. 1996, 20. 12. 1996 in 12. 5. 1997 prejšnjemu lastniku treba vrniti celotno podržavljeno premoženje. Drugostopni organ ugotavlja, da je v prejšnjem postopku odpravil sklep prvostopnega organa o ustavitvi postopka ter sklep o popravi pomote, prvostopnemu organu pa dal napotila, da je v ponovnem postopku treba vlagatelja pozvati, da se natančno izjasnita, v katerem delu umikata zahtevo za denacionalizacijo ter v katerem delu pri njej vztrajata ter ju opozoriti na posledice, ki jih ima za nadaljnji postopek umik zahteve. Prvostopni organ sicer v okviru ugotovitvenega postopka vlagateljev ni pozval k pojasnitvi njunih izjav v vlogah iz let 1996 in 1997, pač pa je to storil po izdaji poročila, ko je tožeča stranka ugovarjala višini določene odškodnine iz razloga, ker naj bi vlagatelja zahtevek glede nekaterih podržavljenih zemljišč umaknila; vlagatelja sta v svojem odgovoru z dne 13. 2. 2009 navajala, da se v svojih vlogah iz let 1996 in 1997 nista odpovedala zahtevku za vrnitev zemljišč v obliki odškodnine, pač pa sta se odpovedala zahtevku za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi. Glede na povedano drugostopni organ zavrača tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da v postopku še ni bilo odločeno o vseh zahtevkih vlagateljev, kajti v postopku sta le-ta pojasnila, da so se njune vloge nanašale le na obliko denacionalizacije.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče, ni pravilna; gre za vprašanje, ali upravičencu pripada odškodnina za stavbno zemljišče, glede na dejstvo, da je tekom postopka, v letih 1996 in 1997, jasno in nedvomno umaknil (skrčil) zahtevek za zemljišče in sicer za več parcel v skupni površini 3.693 m2 (oziroma celo več). Na predmetnem zemljišču je bila po zazidalnem načrtu predvidena gradnja poslovno stanovanjskih objektov, ki pa je bila zaradi postopka denacionalizacije ustavljena (iz listin je razvidno, da sta vlagatelja zahteve že leta 1993 – 2. 4. 1993 – vložila predlog za izdajo začasne odredbe v smislu določbe 68. člena ZDen, s katero bi se Občini Ljubljana Center prepovedalo oddajati zemljišča organizacijam, pooblaščenim za izvajanje pripravljalnih del za gradnjo); vzporedno z denacionalizacijskim postopkom (predvsem v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe) so potekali dogovori med vlagatelji zahteve in pooblaščenimi gradbenimi podjetji ter občinskimi organi, rezultat tega pa je bil dogovor o ustreznem nadomestilu (odškodnini) za zemljišče, kar je tudi razlog za umik (skrčenje) zahtevka. Iz listin, ki jih je na predlog tožeče stranke pridobil upravni organ, je razvidno, da je bilo v letu 1997 izdanih več gradbenih dovoljenj za gradnjo prve faze palače „E“ v območju urejanja CO 5/3. Gradbena dovoljenja so bila izdana šele potem, ko sta vlagatelja z vlogami v letih 1996 in 1997 umaknila (skrčila) zahtevo za vrnitev zemljišča. V predmetnih vlogah ni nikjer navedeno, da vlagatelja umikata zahtevek za vrnitev zemljišča v naravi, kot želita prikazati. Nasprotno, tudi drugostopni organ je v svoji odločbi z dne 26. 6. 1998 opozoril na dejstvo, da je sam vlagatelj zahteve D.D. v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 9. 10. 1997 in sklep o popravi z dne 23. 12. 1997 navajal „da se umik nanaša le na parcele, ne pa na vse nepremičnine“ ter „da upravičenca ne umikata zahtevka v delu, ki se nanaša na porušene objekte s pripadajočimi premičninami, temveč za ta del podržavljenega premoženja zahtevata odškodnino“. Drugostopni organ nadalje v tej odločbi ugotavlja „da ni razumljivo, zakaj je stranka skrčila zahtevek le za porušene gradbene objekte in premičnine ter se odpovedala zahtevku za vrnitev zemljišča“ ter naprej postavi dilemo „ali je imel pritožnik namen skleniti kakšno poravnavo z zavezancem in na ta način rešiti svoj zahtevek ...“. Dejstvo, da se umik zahtevka nanaša le na zemljišče, je jasno razvidno tudi iz predloga za popravo sklepa z dne 22. 10. 1997, v katerem vlagatelj D.D. navaja, da so bili vsi umiki dani zgolj za posamezne parcele ali dele parcel, ne pa za nepremičnine ter ponovno pojasnjuje, da se umik (skrčitev) nanaša na parcele, pri čemer s pojmom parcela vlagatelj razume zemljišče, s pojmom nepremičnine pa porušene objekte, ki so stali na tem zemljišču. Tudi drugostopni organ v odločbi z dne 26. 6. 1998 opozarja na navedbo vlagatelja, da še vedno vztraja pri svojem zahtevku za izplačilo odškodnine za stavbe, ki so stale na parcelah, ki so predmet umika. Glede na to tožeča stranka meni, da je prvostopni organ odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve, saj vsa navedena dejstva kažejo na to, da bi lahko bila odškodnina za zemljišče že izplačana v letih 1996 in 1997 izven upravnega postopka, vendar neposredno v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo. Tožeča stranka je zato predlagala dopolnitev postopka in izvedbo dokazov z zaslišanjem prič (uradnih oseb, ki so v tistem času vodile upravni postopek, predstavnika gradbenega podjetja itd.), o tem dejstvu pa bi organ moral zaslišati tudi vlagatelja zahteve, ob doslednem upoštevanju določbe 182. člena ZUP/86. Tožnica glede na navedeno meni, da odločitev ne more temeljiti zgolj na navedbah vlagatelja v vlogi z dne 13. 2. 2009, nasprotno, podano izjavo je treba kritično presojati. Vlagatelj se namreč sploh ni izjasnil o tem, ne pisno in ne ustno, še manj pod prisego v smislu 4. odstavka 182. člena ZUP/86, o tem, ali je v letih 1996 in 1997 dobil izplačano odškodnino za zemljišče. Sklicevanje vlagatelja na določbo 32. člena ZDen je neprimerno in zavajajoče, ker ob uveljavitvi ZDen zemljišče ni bilo pozidano (kot je navedeno, lokacijska in gradbena dovoljenja so bila izdana šele leta 1996 – 1997). Tožeča stranka tako meni, da je dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno glede vprašanja morebitne že izplačane odškodnine izven upravnega postopka. Če je bila iz naslova denacionalizacije takšna odškodnina že izplačana, je sodna praksa zavzela stališče, da bi ponovno izplačilo odškodnine za isto premoženje pomenilo neupravičeno obogatitev upravičenca oziroma vlagateljev zahteve kot njegovih pravnih naslednikov (na primer sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 1215/2008-17 z dne 14. 10. 2008). Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi ter mu zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi vlagateljema zahteve za denacionalizacijo D.D. in E.E. ter MOL. MOL v odgovoru na tožbo pritrjuje tožeči stranki, da je dejansko stanje zadeve bilo nepopolno ugotovljeno in da gre za morebitno dvojno plačilo odškodnine, kar pomeni neupravičeno obogatitev upravičenca oziroma vlagatelja kot njegovega pravnega naslednika. Strinja se s predlogom tožeče stranke, da se izpodbijano odločbo odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu.

Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pa v odgovoru na tožbo navajata, da tožeča stranka v postopku pred prvostopnim organom ni predlagala njunega zaslišanja ter zato neutemeljeno navaja, da bi morala pričati. Navajata, da so v spisni dokumentaciji listine, ki so jih sestavile uradne osebe v postopku ter da tako ni jasno, o čem naj bi se uradne osebe izjavile. Menita, da upravni organ ni opustil izvedbe dokazov, ki so bili v postopku potrebni. Tožeča stranka pa je v postopku imela tudi strokovnega pomočnika. Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku tožeča stranka ni podala dokaznih predlogov, kot jih podaja v tožbi. Vlagatelja se v nadaljevanju sklicujeta na določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) o vodenju postopka. Navajata, da iz določbe 3. odstavka 20. člena ZUS-1 izhaja, da v postopku upravnega spora stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožeča stranka pa je tako možnost imela ves čas postopka, pa predlogov ni podala oziroma jih je podala in so bili dokazi tudi izvedeni. Prav tako takih predlogov ni podala v pritožbi. Tožbene navedbe so za vlagatelja novote. Brez podlage je očitek tožeče stranke, da naj bi vlagatelja dobila izplačano odškodnino za zemljišče izven upravnega postopka. Netočno navaja tožeča stranka, da naj bi predlagala dopolnitev postopka; iz zapisnika ustne obravnave z dne 21. 11. 2008 izhaja, da je bil podan predlog po pridobitvi arhivskih spisov v zvezi z gradnjo objektov, ni pa bil nikoli podan določen dokazni predlog po zaslišanju vlagatelja zahteve, kot tudi ne po zaslišanju uradne osebe, pri čemer tudi ni razvidno iz tožbe, na katere uradne osebe se dokazni predlog nanaša. Vlagatelja prerekata navedbe tožeče stranke, da naj bi bila gradbena dovoljenja izdana šele po skrčitvi zahtevka za vrnitev zemljišča; da temu ni tako, izhaja iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano 3. 4. 1986 in iz gradbenega dovoljenja, izdanega 20. 4. 1984. Lokacijsko dovoljenje pa je bilo izdano 8. 11. 1993, torej tudi že pred umikom zahtevka. Vlagatelja še opozarjata, da je v spisu tudi dopis družbe F. z dne 11. 4. 1995, ki mu je bila očitno priložena tudi pogodba o pridobitvi zemljišča, ki je v spisu dejansko ni. Gradbeno podjetje je torej zemljišči pridobilo pred skrčitvijo zahtevka in je bilo že kot družba v zasebni lasti tudi lastnica zemljišča – to je povzeto iz listine z dne 11. 4. 1995. Torej ne gre za utemeljene tožbene očitke tožeče stranke. Vlagatelja dalje navajata, da v času, ko sta umaknila – skrčila dela zahtevka, ni bilo ugotovljeno še niti državljanstvo pokojnega upravičenca. Zato ni bilo mogoče pridobiti začasne odredbe za prepoved razpolaganja s premoženjem, ki bi se nanašala na zavezanca. Hkrati pa je MOL sama vložila denacionalizacijski zahtevek za iste nepremičnine. Državljanstvo pokojnega upravičenca je bilo ugotovljeno šele 21. 5. 2001, da pa pokojni upravičenec ni prejel odškodnine od Republike Avstrije, pa je bilo ugotovljeno šele 1. 6. 2004. Na kakšni podlagi naj bi torej vlagatelja sploh imela možnost skleniti poravnavo! Morda se zdi ravnanje vlagateljev po 17 letih teka postopka nerazumljivo, vendar je bilo glede na situacijo, v kateri sta bila, ko sta umaknila oziroma skrčila zahtevek, povsem razumljivo, jasno pa tudi, da do zemljišča ne bosta mogla priti; vse ostalo so sumničenja tožeče stranke, ki nimajo podlage v dejanskem stanju ali listinah, ki so bile že pridobljene ali bi jih bilo še mogoče pridobiti. Tožeča stranka je imela v postopku možnost se o pridobljenih dokazih izjaviti, kot tudi predlagati zaslišanje vlagateljev zahteve, pa tega dokaznega predloga ni podala, pritožbene navedbe pa tudi niso šle v smer pomanjkljive dokazne ocene ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je imela v teku postopka vse možnosti, da bi se dokazi dopolnili, pa tega ni predlagala. Tožeča stranka pa v tožbi tudi ni obrazložila, zakaj navaja nova dejstva in nove dokaze šele v tožbi in zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Noben upravičen razlog za to ni obrazložen, niti zatrjevan. Vlagatelja za porušene objekte, ki so predmet zahtevka, nista prejela odškodnine. Na odgovor MOL na tožbo pa vlagatelja navajata, da jima ni jasno, kako je lahko MOL stranka z interesom v tem upravnem sporu. Navajata še, da za zatrjevanje, da naj bi dobila vlagatelja odškodnino tudi izven upravnega postopka, ni nobene podlage. Vlagatelja zaključno predlagata, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarja na navedbe vlagateljev zahteve za denacionalizacijo v odgovoru na tožbo. Vztraja pri stališču, da dejansko stanje zadeve ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, kolikor se nanaša na zemljišče. Navaja, da je na obravnavi 21. 11. 2008 predlagala zaslišanje predstavnikov MOL in investitorjev gradnje objektov, vendar upravni organ temu predlogu ni ugodil. Prvostopni organ je zgolj opravil vpogled v dokumentacijo v zvezi z gradnjo objektov na predmetnem zemljišču in ugotovil le, da je bil del dokumentacije izdan pred uveljavitvijo ZDen, del pa po njegovi uveljavitvi. Drugega sploh ni ugotavljal. Dejstvo pa je, da je bilo zemljišče pozidano po uveljavitvi ZDen na podlagi dovoljenj, ki so bila izdana po uveljavitvi ZDen, prej izdana dovoljenja (v letih 1984 – 1986) so očitno prenehala veljati zaradi neizpolnitve del. Z graditvijo objektov po uveljavitvi ZDen je nastala objektivna ovira za vrnitev zemljišča v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, čemur vlagatelja očitno nista nasprotovala, nasprotno, z umikom zahtevka za zemljišče sta omogočila nemoteno izvedbo gradbenih del. Pojasnilo vlagateljev, da sta zahtevek skrčila zaradi neizkazanega državljanstva upravičenca, ni prepričljivo, saj se poraja utemeljeno vprašanje, zakaj ni bil zahtevek v celoti umaknjen. Iz listin, ki so pridobljene iz arhivskega gradbenega spisa, je razvidno, da je obstajal velik interes vpletenih strank za rešitev postopkov denacionalizacije. Tako je na primer G. d.d. že leta 1993 predlagal Izvršnemu svetu Občine Ljubljana Center sprejem sklepa v predmetni denacionalizacijski zadevi, podobno je upravnemu organu predlagal tudi H. d.d. z dopisom z dne 11. 4. 1995. Postopek denacionalizacije in nerešeni predlogi za izdajo začasnih odredb prepovedi razpolaganja s predmetno nepremičnino so onemogočili oziroma upočasnili nadaljnje aktivnosti investitorjev, zato je obstajal interes vpletenih strank za umik zahtevka oziroma za rešitev zadeve izven postopka. Ali je do tega prišlo, pa v postopku pred upravnim organom prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Tožeča stranka zato vztraja, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopni organ mogel z izpodbijano odločbo upravičencu do denacionalizacije priznati za podržavljeno zemljišče odškodnino. Tožeča stranka meni, da ne, ker sta vlagatelja v teku postopka v letih 1996 in 1997 umaknila zahtevek za zemljišče (v skupni površini vsaj 3.693 m2) oziroma da bi zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja morali biti pred odločitvijo v zadevi izvedeni dokazi, kot je predlagala, vendar ji organ v tem ni sledil, kajti več dejstev v zvezi z ravnanjem vlagateljev v postopku ter v zvezi s pripravami na gradnjo, ki je bila na predmetnem zemljišču predvidena z zazidalnim načrtom, po njenem mnenju kaže na to, da bi odškodnina za zemljišče že lahko bila izplačana v letih 1996 in 1997 izven denacionalizacijskega postopka.

Glede prvonavedenega ugovora sodišče tožeči stranki ne pritrjuje, pač pa kot pravilno sprejema razlogovanje prvostopnega organa (za katero ima le-ta podlago v spisni dokumentaciji upravnih spisov), da je na podlagi izjav vlagateljev o umiku zahtevka že izdal sklep o ustavitvi postopka v delu glede nekaterih podržavljenih zemljišč (z dne 9. 10. 1997) in sklep o popravi pomote (z dne 23. 12. 1997), vendar je sklepa drugostopni organ odpravil, ker je presodil, da iz vlog vlagateljev ni jasno, v kakšnem obsegu je zahteva za denacionalizacijo umaknjena (odločba z dne 26. 6. 1998), in da sta v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe nato vlagatelja pojasnila (vloga z dne 13. 2. 2009), da so se njune izjave, podane v letih 1996 in 1997, nanašale na umik zahtevka za vrnitev parcel v naravi, da pa se s tem nista odpovedala zahtevku za vračilo parcel (kot pozidanih) v odškodnini, ter da je temu pojasnilu tudi sledil. Glede na to in ker lahko stranka, ki je z izjavo svoj zahtevek umaknila, umik tudi prekliče, dokler organ ne izda sklepa o ustavitvi postopka in ga vroči stranki (1. odstavek 132. člena ZUP/86), je po presoji sodišča prvostopni organ moral oziroma mogel vlagateljema dopustiti pojasnitev njunih izjav o umiku, danih v letih 1996 in 1997, in te izjave v skladu s pojasnilom vlagateljev v postopku tako tudi obravnavati. Po povedanem tako sodišče ne more sprejeti navedb tožeče stranke, da je izjave vlagateljev o umiku zahtevka za opredeljene parcele treba razumeti kot izjavo o umiku zahteve za denacionalizacijo v delu glede opredeljenih zemljišč ter vztrajanje zgolj pri zahtevku za odškodnino za porušene objekte (ker naj bi tako izhajalo iz izjav samih ter še drugih okoliščin, na katere se tožeča stranka sklicuje).

Tudi kolikor tožeča stranka očita, da dejansko stanje glede morebitne že izplačane odškodnine za zemljišče izven denacionalizacijskega postopka pred odločitvijo v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno ter navaja dokaze, ki bi morali biti v postopku zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvedeni, njenim tožbenim navedbam, glede na njene navedbe in dokazne predloge v postopku, kot izhajajo iz spisne dokumentacije, sodišče ne more slediti kot utemeljenim. Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je tožeča stranka prvič ugovarjala priznanju odškodnine upravičencu za zemljišče v pripombah njenega strokovnega pomočnika na cenitveno poročilo izvedenca B.B. (posredovanih z dopisom z dne 3. 10. 2008), nato pa na ustni obravnavi dne 21. 11. 2008, kot izhaja iz zapisnika te obravnave, predlagala organu pridobitev listin zaradi pojasnitve starosti (po podržavljenju porušenih) objektov ter „pridobitev arhivske dokumentacije v zvezi z gradnjo objektov ter izvedbo še drugih dokazov, npr. MOL, investitorju (po potrebi zaslišanje uradne osebe, ki je izdala sklep o uvedbi postopka)“ ter da ji je nato organ pridobljene listine posredoval z dopisoma z dne 15. 12. 2008 in 19. 12. 2008 v izjavitev (listine, ki so bile podlaga za vpis v zemljiško knjigo iz let 1901 in 1923, dokumentacijo v zvezi s predlogi vlagateljev za začasno odredbo, lokacijsko dovoljenje z dne 13. 8. 1987 za rušenje objektov ter več gradbenih dovoljenj, historične zemljiškoknjižne izpiske), vendar se do njih ni opredelila ter je celo v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 22. 1. 2009 (iz katerega je razvidno, da organ meni, da je podana tudi podlaga za odškodnino za zemljišče) skopo ugovarjala (v vlogi z dne 6. 2. 2009), da upravičencu ne pripada odškodnina za zemljišče, ker sta vlagatelja z vlogami v letih 1996 in 1997 skrčila svoj zahtevek za parcele in vztrajala na odškodnini zgolj za porušene objekte. Kot izhaja iz spisne dokumentacije (in izpodbijane odločbe) je nato organ njene pripombe poslal v odgovor vlagateljema, ki sta v dopisu z dne 13. 2. 2009 pojasnila, da se je umik zahtevka za opredeljene parcele nanašal na vrnitev v naravi, in da se s tem nista odpovedala zahtevku za vračilo v odškodnini (ter se pri tem sklicevala, da sta enako pojasnila že v vlogi z dne 20. 1. 1998, tedaj poslani upravnemu organu), ter nato z izpodbijano odločbo odločil v skladu z ugotovitvami poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Tudi v pritožbi pa je tožeča stranka vztrajala zgolj na ugovoru, da upravičencu odškodnina za zemljišče ne pripada zaradi podanih izjav vlagateljev o umiku zahtevka za opredeljene parcele ter očitala kršitev pravil postopka, ker organ na podlagi podanih izjav o umiku zahtevka še ni odločil. To pa pomeni, da tožeča stranka prvič šele v tožbi podaja navedbe o dejstvih, ki naj bi kazala na morebiti že izplačano odškodnino vlagateljema za zemljišče (s sklicevanjem na povzetke odločbe organa druge stopnje z dne 26. 6. 1998, navajanjem dejstev v zvezi z izdajo gradbenih dovoljenj za objekte na predmetnem zemljišču ter v zvezi s pripravami na gradnjo in dogovori med vlagateljema in pooblaščenimi gradbenimi podjetji ter občinskimi organi, sklicevanjem na zahtevo za začasno odredbo vlagateljev po 68. členu ZDen ter vsebino njunih izjav, podanih v letih 1996 in 1997 ter vsebino njunega predloga za popravo sklepa z dne 22. 10. 1997 in pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka) in prvič šele v tožbi navaja dokaze, ki bi jih bilo treba izvesti (zaslišanje kot prič uradnih oseb, ki so „v tistem času vodile postopek“ ter predstavnika gradbenega podjetja, dokaz z izjavo stranke). Tudi kolikor iz zapisnika ustne obravnave z dne 21. 11. 2008 izhaja, da pa je že tedaj predlagala izvedbo določenih dokazov, je njen predlog zapisan nejasno, pa vendar ne zapisu ne neizvedbi predlaganih dokazov, kot izhaja iz spisne dokumentacije, ni nikoli ugovarjala (ne na dopisa organa z dne 15. 12. 2008 in 19. 12. 2008, s katerima ji je organ posredoval pridobljene listine, ne v pripombah na poročilo v vlogi z dne 6. 2. 2009 in ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo). Glede na to gre za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 20. člena ZUS-1), ki jim sodišče iz tega razloga tudi ne more slediti, saj tožnica v tožbi ni opravičila, zakaj dejstev ni navajala ter dokaznih predlogov podala že v upravnem postopku oziroma če naj bi katerega od dokazov že predlagala, zakaj ni vztrajala, naj se izvede. Sodišče še dodaja, da pa je bil po uradni dolžnosti organ dolžan izvesti le dokaze za ugotovitev izpolnjevanja materialnih pogojev, predpisanih za priznanje upravičenosti do denacionalizacije z ZDen; da pa bi izpolnjevanje teh pogojev organ ne ugotovil pravilno, pa tožnica ni ugovarjala ne v upravnem postopku in ne ugovarja niti v tožbi.

Ker je tako po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.